Jedro

Ne glede na dejstvo, da je tožena stranka prvo vlogo vložila na sodišče po uveljavitvi ZST-1, se pri odmeri sodne takse za pritožbo upoštevajo določbe ZST, ker se je postopek začel še v času veljavnosti tega zakona, ko je bila vložena tožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati 155,99 EUR sodne takse za vloženo pritožbo, sicer se bo štelo, da je pritožba umaknjena.

Zoper izpodbijani sklep se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da tožena stranka ni dolžna plačati sodne takse za pritožbo. Ne strinja se s tem, da mora plačati sodno takso, saj se zanjo uporablja Zakon o sodnih taksah, ki je veljal do 1. 10. 2008. Postopek zoper toženko je namreč pričel teči šele 5. 2. 2009, ko je vložila prvo vlogo na sodišče. Poleg tega je bila pritožba, za katero je odmerjena taksa, vložena na sodišče 15. 7. 2009, torej v času, ko je veljal ZST-1. Sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi zapisalo, da je bila toženka s sodbo opozorjena, da se bo štelo, da je pritožba umaknjena, če ne bo v roku plačana. Vendar v opominu za plačilo sodne takse takšne določbe ni bilo, zato se toženka ne strinja, da sodišče spreminja posledice,ki jo lahko zadenejo zaradi neplačila sodne takse. Sicer pa je mnenja, da je sodno takso dolžna plačati po pravnomočnosti sklepa, saj ni določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanaša na pravno odločilna dejstva, zato ne more vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve dodaja: Skladno s prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008), se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Navedena določba tako v postopkih, začetih pred uveljavitvijo ZST-1, do njihovega pravnomočnega zaključka v zvezi s plačilom sodne takse napotuje na uporabo do 1. 10. 2008 veljavnega zakona o sodnih taksah (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 20/2004 – v nadaljevanju ZST-UPB-1). To pa pomeni, da je v teh (pravdnih) postopkih glede postopka za plačilo in odmero sodne takse potrebno uporabiti določbe ZST-UPB-1. Ker se je v konkretnem primeru postopek s tožbo pričel dne 30. 6. 2008, torej pred 1. 10. 2008, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odmeri sodne takse za pritožbo potrebno upoštevati določbe ZST-UPB-1. Pritožbena zatrjevanja, da je postopek zoper toženo stranko pričel teči šele 5. 2. 2009, ko je le-ta vložila prvo vlogo na sodišče, so neupoštevna. Postopek pred sodiščem se namreč prične z vložitvijo tožbe, saj ZPP v179. členu izrecno določa, da se pravdni postopek začne s tožbo, kar je razumljivo, saj je tožba začetno in temeljno procesno dejanje. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso po določbah ZST, ki je veljal do 1. 10. 2008. S 1. 10. 2008 pa je začel veljati tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), ki je v prehodni določbi 1. odstavka 130. člena določil, da se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu drugače določeno. Če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (2. odstavek 130. člena ZPP-D). To pa pomeni, da se po določbah ZPP-D nadaljuje tisti postopki, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, pa do njegove uveljavitve na prvi stopnji ni bila izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V obravnavanem postopku gre za tak primer, zato je potrebno uporabiti tudi določbe ZPP-D. Le-ta je z 18. členom spremenil prej veljavni 105. a člen ZPP tako, da mora biti po 1. odstavku 105.a člena ZPP med drugim tudi ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v tem roku ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (3. odstavek 105. a člena ZPP). Plačilo sodne takse je tako z uveljavitvijo ZPP-D postala procesna predpostavka za meritorno odločitev o pritožbi. V konkretnem primeru je bila zato tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno opozorjena na posledice neplačila sodne takse iz 105. a člena ZPP. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.