Jedro

Predlagatelj regulacijske začasne odredbe mora zatrjevati nevarnost težko nadomestljive škode in za to navesti relevantna dejstva, trditev pa ni treba specificirati tako, kot bi šlo za ugotavljanje višine že nastale škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnice) za izdajo začasne odredbe, po kateri: je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 24 ur vzpostaviti prejšnje posestno stanje na način, da z dela nepremičnine z ID znakom parcela 0000 2217, ki neposredno meji na nepremičnino z ID znakom parcela 0000 2216 ter v širino meri 4 m, v dolžino pa 48 m, odstrani celotni betonski robnik in morebitne druge fizične ovire, ki preprečujejo popolnoma nemoten dostop oseb, osebnih ter tovornih vozil do nepremičnin z ID znakom parcela 0000 2216 in parcela 0000 2399 (1. točka); se toženki v bodoče prepoveduje kakorkoli ovirati ali posegati v posest tožnice na navedenem spornem delu nepremičnine (2. točka); sodišče za primer neizpolnitve obveznosti iz 1. točke v postavljenem roku pooblasti tožnico, da na stroške toženke sama stori dejanje iz 1. točke odredbe ali to dejanje zaupa nekomu drugemu (3. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je predlog tožnice za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo že drugič. Obrazložitvi predhodnega (razveljavljenega) sklepa z dne 7. 7. 2020 ter predmetnega sklepa sta skoraj identični. Sodišče je tokrat obrazložitev le nekoliko drugače razčlenilo ter dodalo posamezne nove (krajše) sklope obrazložitve. Izhajalo je iz povsem istih nepravilnih izhodišč kot pri razveljavljenem sklepu ter zanemarilo napotke pritožbenega sodišča. Pogoje, ki morajo biti podani za ugoditev predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe, je sodišče tolmačilo preozko, zavzelo je prestrog pristop oziroma je postavilo praktično nedosegljiva merila.

Kljub napotku višjega sodišča iz sklepa z dne 16. 9. 2020 je sodišče v ponovnem postopku zaključilo, da naj bi bile navedbe tožnice o nastanku težko nadomestljive škode pavšalne in neizkazane. Toženka temu nasprotuje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica verjetno izkazala, da je toženka na svoji nepremičnini, kjer poteka dostop do nepremičnine tožnice, postavila betonski robnik. Sodišče je tako ugotovilo, da je dostop do nepremičnine tožnice z večjimi tovornimi vozili onemogočen. Glede nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode je tožnica pojasnila, da se ukvarja z grosistično distribucijo alkoholnih pijač, njeno vsakodnevno poslovanje poteka na način, da ji tovorna vozila, dolga tudi do 20 m ter široka preko 2,5 m, večkrat dnevno dobavljajo ter odvažajo ogromne količine blaga. Svojih obveznosti do poslovnih partnerjev ne more izpolnjevati z uporabo manjših tovornih vozil ali z angažiranjem dodatne delovne sile, saj bi takšne prilagoditve znatno podaljšale procese natovarjanja in raztovarjanja blaga ter povzročile zamude pri izpolnjevanju njenih pogodbenih obveznosti. Edini dostop do stavbe, v kateri tožnica skladišči blago, obstaja preko pasu služeče nepremičnine, po sredini katerega je toženka protipravno postavila betonski robnik, ki dostop blokira. Tožnica je navedla, da zaradi opisanega protipravnega ravnanja ne more sprejemati dobav ter zagotavljati odpreme naročil do svojih kupcev, njeno poslovanje se je praktično ustavilo. Težko nadomestljiva škoda se kaže v grozeči trajni izgubi njenih poslovnih partnerjev, zaradi česar je ogrožen celo njen obstoj. Že izkustveno je jasno, da ji zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti grozi tudi (trajna) izguba poslovnih partnerjev, takšno dejstvo oziroma grozeča posledica je splošno znana in je ni treba posebej dokazovati (peti odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Očitek sodišča prve stopnje, da naj bi bila izguba poslovnih partnerjev v zadevi podana zgolj hipotetično, zato ne drži. Ugotovitve in napotke pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 16. 9. 2020 v zvezi s tem je sodišče prve stopnje prezrlo.

Standard težko nadomestljive škode je podan v primerih, ko je stranki onemogočeno opravljanje dejavnosti, ko stranki grozi prenehanje pravne osebe ipd., tožnica je tovrstne trditve podala. Tožnica je pojasnila, da svojega poslovanja objektivno ne more organizirati na drug način, kot s pomočjo nemotene uporabe 4 m širokega pasu po služeči nepremičnini, ki predstavlja edini dostop do njene poslovne stavbe. Špediterji oziroma odjemalci lahko blago dostavljajo oziroma odvažajo izključno z večjimi tovornimi vozili in ne z vozili manjših dimenzij. Njenega poslovanja zaradi grosistične narave dejavnosti ni mogoče zagotoviti z uporabo manjših tovornih vozil ali drugo mehanizacijo. Tožnica ne more poseči po drugi alternativni možnosti, kakor po predlagani odstranitvi spornega betonskega robnika. Tožnica zato nasprotuje stališču sodišča, da bi lahko delno prilagodila poslovanje glede skladiščenja in pretovarjanja blaga, četudi bi ji to povzročilo dodatne stroške, takšna škoda pa naj ne bi bila nenadomestljiva. Razlogovanju sodišča, da bi lahko tožnica natovarjanje in raztovarjanje blaga omogočila z uporabo viličarja oziroma bi lahko začasno prilagodila nov dostop s ceste, ki teče po nepremičnini parc. št. 2107 k. o. X., ne gre slediti. Takšno stališče nudi absolutno varstvo stranki, ki vsaj s stopnjo verjetnosti postopa protipravno, medtem ko interesov nasprotne stranke ne upošteva.

Sodišče ponovno ni tehtalo interesov nasprotne stranke. Prezrlo je pojasnila tožnice. Sodišče zanemarja, da bi bile prilagoditve, ki jih je opisalo, povezane z nesorazmerno visokimi stroški, ne upošteva interesov tožnice ter škode, ki ji v posledici sprejete odločitve utegne nastati. Izvedba obravnavanih sprememb za tožnico ne more biti sprejemljiva zaradi nastanka zamud s prejemom blaga in njegovo dobavo. Prilagoditev skladiščenja in pretovarjanja blaga ne bi zadevala le tožnice in njenih zaposlenih, pač pa bi se raztezala tudi na njene poslovne partnerje, od katerih prilagoditve ni mogoče pričakovati. Tožnica nasprotuje tudi stališču sodišča glede izgradnje novega dostopa s ceste. Sodišče se ni ukvarjalo s presojo, kolikšne stroške ter obremenitve bi tožnici prinesla izgradnja novega dovoza v njeno skladišče. Tožnica bi morala poškodovati zelenico, podreti kovinsko ograjo, namestiti nova varovalna vrata, izkopati ter asfaltirati dodaten dovoz in izvesti številne druge, s tem povezane gradbene posege, bremenila bi jo tudi dodatna izguba dobička. Ni jasno, zakaj sodišče izvedbo posegov ocenjuje kot manj obremenjujočo za tožnico, v primerjavi s predlagano odstranitvijo betonskega robnika toženke. Poseg, ki ga je s predlogom za izdajo začasne odredbe predlagala tožnica, je brez dvoma povezan zgolj z neznatnimi stroškovnimi posledicami in je zlahka reverzibilen, prav tako betonski robnik ni ključen za opravljanje dejavnosti toženke, medtem ko tožnici grozi trajna izguba poslovanja. Ustrezno tehtanje med interesi pravdnih strank brez dvoma prevesi v prid tožnice, zato je izpolnjena tudi predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ.

Tožnica izpostavlja, da sta v tej zadevi podani obe predpostavki, torej iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, glede na stališče sodišča, da morata biti za izdajo predlagane začasne odredbe kumulativno izpolnjena oba navedena pogoja. Hkrati navaja, da je izdaja regulacijske začasne odredbe mogoča tudi v primeru izpolnjevanja pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče tehtanja med interesi pravdnih strank ni opravilo niti v najmanjši meri, zato je treba sklep razveljaviti. Ker se sodišče do trditev tožnice v smislu izpolnjevanja pogojev iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ sploh ni opredelilo, sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana tudi kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Sodišče tožnici očita, da naj ne bi izkazala obstoja grozeče nevarnosti za nastanek težko popravljive škode. Tožnica izpostavlja, da je v potrditev te predpostavke predlagala zaslišanje prič M. L. in A. L., vendar naslovno sodišče teh dokazov ni izvedlo. Svoje odločitve ni obrazložilo, dokazov ni niti zavrnilo oziroma se glede odločitve o tem ni izjasnilo. Takšno postopanje narekuje razveljavitev sklepa. Sodišče tožnici očita, da ni izkazala dejstev, ki jih je med drugim dokazovala ravno z zaslišanjem navedenih prič. Sodišče je tako storilo bistveno kršitev določb postopka, ki predstavlja dodaten razlog za razveljavitev sklepa.

Tožnica je v predlogu navedla, da je podan tudi zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče izpolnjenosti pogojev po tretjem odstavku 270. člena ZIZ ni presojalo, sklep o tem ne vsebuje nobenih razlogov, tudi v tem delu je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik za verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5. V konkretnem primeru je tožnica predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, torej vsebinsko (v pretežnem delu) identične s tožbenim predlogom glede glavne stvari zaradi motenja posesti. Zaradi varstva pravic nasprotnega udeleženca je po pravni teoriji in sodni praksi takšna začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Regulacijske začasne odredbe so torej dopustne izjemoma, standard težko nadomestljive škode je treba razlagati restriktivno. Takšno začasno odredbo je mogoče izdati, če je potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.1 Sodna praksa pa ni povsem enotna, ali je izdaja regulacijske začasne odredbe mogoča tudi v primeru, ko je izpolnjen (le) pogoj oziroma predpostavka, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (sodišče prve stopnje se sklicuje na prakso, po kateri morata biti pri regulacijskih začasnih odredbah kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sodna praksa namreč izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS (US RS), št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. V navedeni odločbi je US RS izdajo regulacijskih začasnih odredb omejilo na najhujše primere, v katerih bi zaradi določenih okoliščin sodno varstvo izgubilo svoj pomen. Po stališču US RS je regulacijska začasna odredba dopustna izjemoma, kadar bi zaradi sile ali nastanka nenadomestljive škode poznejše sodno varstvo ostalo brez pomena.2 Standard nenadomestljive (težko nadomestljive) škode je treba razlagati restriktivno, hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca izpostaviti prejšnje stanje (t. i. pogoj reverzibilnosti). Do pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa se US RS v omenjeni odločbi ni opredelilo, saj Zakon o izvršilnem postopku tega pogoja ni vseboval oziroma urejal. Po prevladujoči sodni praksi je tako regulacijska začasna odredba dopustna ob izkazu nevarnosti nasilja (sile) oziroma težko nadomestljive škode. Pri tem je treba interese tožnika tehtati z interesi toženca, kar zahteva, kot je višje sodišče navedlo že v predhodnem sklepu, predvsem presojo, ali bi bila lahko začasna odredba reverzibilna.

6. Kot že navedeno, se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso, ki zavzema stališče, da morata biti za izdajo regulacijske začasne odredbe kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče je zaključilo, da tožnica že pogoja verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode ni izkazala in se s pogojem iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni ukvarjalo. Tožnica zaključke sodišča prve stopnje glede pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ utemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ponovno navedlo, da so navedbe tožnice o nastanku težko nadomestljive škode preveč pavšalne, tožnica pa jih ni z ničemer izkazala. Kot je sodišče druge stopnje pojasnilo že v predhodni odločbi, je razumevanje pogoja težko nadomestljive škode, ki ga je podalo sodišče prve stopnje, napačno. Predlagatelj mora res zatrjevati nevarnost težko nadomestljive škode in za to navesti relevantna dejstva, trditev pa ni treba specificirati tako, kot bi šlo za ugotavljanje višine že nastale škode. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je podala zadostne trditve, za svoje trditve je predlagala tudi dokaze, do katerih se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo. Hkrati nekatere trditve oziroma navedbe tožnice predstavljajo splošno znana dejstva, ki jih v skladu s petim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ni treba dokazovati, kot tožnica pravilno navaja v pritožbi. Tožnica je zatrjevala, da ima onemogočen (edini) dostop do svoje nepremičnine (in je tudi sodišče prve stopnje pri presoji verjetnosti terjatve, glede katere je ugotovilo, da je podana, zaključilo, da je toženka znatno otežila oziroma celo onemogočila dostop do nepremičnine tožnice večjim tovornim vozilom). Poleg tega je tožnica trdila, da ne more sprejemati dobav in zagotavljati odpreme naročil, da se je zato njeno poslovanje praktično ustavilo in ji grozi trajna izguba poslovnih partnerjev. V skladu s sodno prakso pa je pogoj težko nadomestljive škode podan takrat, ko je stranki onemogočeno opravljanje dejavnosti, ko stranki grozi prenehanje pravne osebe in podobno.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje svojo odločitev ponovno oprlo na stališče, da tožnica ni navajala, da je dostop do njene nepremičnine povsem onemogočen, pač pa je onemogočen le dostop z večjimi tovornimi vozili in vztrajalo na stališču, da delna prilagoditev poslovanja glede skladiščenja in pretovarjanja blaga tožnici lahko povzroči dodatne stroške, vendar takšna škoda ni nenadomestljiva. Navedlo je, da bi lahko tožnica svoje poslovanje prilagodila tudi tako, da bi prilagodila dostop s ceste (parc. št. 2107 k. o. X., na katero meji nepremičnina tožnice), čeprav bi ob tem morala odstraniti ograjo, delno bi bila verjetno poškodovana tudi zelenica, kar spet ne predstavlja nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode in ne gre za nesorazmerno visoke stroške. Navedene zaključke tožnica utemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje namreč (brez trditvene podlage), kot pravilno navaja tožnica, s tem tožnici dejansko nalaga rekonstrukcijo njenega poslovanja, zagotavljanje dodatnih tovornih vozil in usposabljanje delavcev, po drugi strani pa tožnici sugerira izgradnjo novega dostopa s ceste in navaja, da ne gre za nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo oziroma nesorazmerno visoke stroške. Kot je sodišče druge stopnje navedlo že v predhodnem sklepu, je stališče sodišča prve stopnje prestrogo, saj interesov toženca sploh ni tehtalo in razlogov v zvezi s tem ni navedlo.

8. Pritožba utemeljeno navaja tudi, da je tožnica predlagala zaslišanje prič M. L. in A. L. v zvezi z zatrjevano nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, svoje odločitve v zvezi s tem pa tudi ni obrazložilo.

9. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V skladu s 356. členom ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da se zadeva vrne v novo odločanje pred drugim sodnikom. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da je treba pojma grozeče nevarnosti oziroma težko nadomestljive škode res razlagati restriktivno, a ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke. Glede na to, da se v spisu že nahaja odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe (ki je bil vložen že pred izdajo izpodbijanega sklepa), bo moralo sodišče v nadaljevanju upoštevati tudi tega. Nadaljnji napotki glede na že predhodno obrazloženo niso potrebni.

10. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o njih pridržalo za končno odločbo.

1 Poleg obstoja verjetnosti terjatve, obstoj te predpostavke je sodišče prve stopnje ugotovilo in ni izpodbijana. 2 V času izdaje navedene odločbe je veljal še Zakon o izvršilnem postopku, ki je ta pogoj določal strožje kot sedanji ZIZ – zahteval je nevarnost nastanka nenadomestljive škode.