Jedro

Kot sta pravilno pojasnila že oba upravna organa, so odmiki obravnavane gradnje določeni glede na mejo med parc. št. 409/1 in 409/4, ki je bila ugotovljena v posebnem postopku v zvezi z evidentiranjem te meje, v katerem je tožnik tudi sodeloval. Navedeni odmiki pomenijo tudi, da gradnja ne posega na tožnikovo zemljišče, saj je od meje z njo oddaljena najmanj 2,47 m, da bi gradnja kljub odmiku od parcelne meje povzročala nedovoljene vplive na tožnikovo zemljišče, pa tožnik ne zatrjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega stanovanjskega objekta s komunalno ureditvijo na zemljiščih s parc. št. 409/2, 409/4 in 409/5, vse k. o. ..., pod tam določenimi pogoji, med katerimi so tudi odmiki od tožnikovega zemljišča s parc. št. 409/1 k. o. ... (od 2,48 m do 2,67 m).

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so se geodetske meritve izvajale z neuradnimi dokumenti in neuradnimi podatki. V zvezi s tem se sklicuje na delilni načrt iz leta 1971, ki ga tožbi tudi prilaga. Sprašuje se, kako so lahko parc. št. 409/2, 409/3, 409/4 in 409/5 večje glede na kataster. Meni, da sta geodetinja in „geodetska uprava ...“ oz. da so vse vpletene osebe kršile 3. točko 290. člena Kazenskega zakonika, saj naj bi šlo za kaznivo dejanje zoper pravosodje. Šlo naj bi za „kompleksno korupcijo“. Navaja in prilaga pritožbe, ki jih je vložil na Urad za nepremičnine Geodetske uprave Republike Slovenije, Geodetsko inšpekcijo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Ministrstvo za notranje zadeve in Okrajno sodišče v Domžalah. Objekt, ki je predmet gradbenega dovoljenja, stoji že od 4. 7. 2008, ko je bil prijavljen inšpekciji. Meni, da je bil okraden in smiselno predlaga odpravo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano investitorju A.A. Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, potrjenimi z razlogi drugostopenjske odločbe, iz katerih je razvidno, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe dodaja: Iz tožbe je mogoče povzeti, da tožnik meni, da gradnja, na katero se nanaša izpodbijano gradbeno dovoljenje, posega na njegovo zemljišče, s čimer se ne strinja. Tožnik je tak ugovor uveljavljal že v tožbi zoper gradbeno dovoljenje z dne 4. 4. 2011, ki ga je sodišče s sodbo I U 1762/2011 odpravilo, ker ni moglo preizkusiti utemeljenosti tožnikovega ugovora in s tem presoditi pravilnost ugotovitve, da je investitor izkazal pravico graditi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da upravni organ v ponovljenem postopku odpravil pomanjkljivosti in glede na napotke sodišča ugotavljal tudi, ali nameravana gradnja posega na tožnikovo zemljišče s parc. št. 409/1 k. o. ... Na podlagi odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, Geodetska pisarna Domžale, št. 02112-117/2013-2 z dne 16. 7. 2013 in potrdila istega organa z dne 18. 9. 2013 je ugotovil, da je meja med parc. št. 409/4 in tožnikovo parc. št. 409/1 urejena. Ugotovil je, da to izhaja tudi iz predloženega geodetskega načrta št. 13/268 z dne 24. 9. 2013 in iz zemljiškega katastra. Da gradnja ne posega na tožnikovo zemljišče, je ugotovil na podlagi dopolnjene vodilne mape, saj je iz nje razvidno, da stanovanjska hiša tudi po ureditvi meje ne posega na tožnikovo zemljišče, ker je od njega oddaljena od 2,48 m do 2,67 m; odmiki obravnavane gradnje, med njimi tudi odmik od parc. meje z zemljiščem 409/1 k. o. ..., pa so v skladu z 22. členom Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine Domžale.

Kot sta pravilno pojasnila že oba upravna organa, so odmiki obravnavane gradnje določeni glede na mejo med parc. št. 409/1 in 409/4, obe k. o. ..., ki je bila ugotovljena v posebnem postopku v zvezi z evidentiranjem te meje, v katerem je tožnik tudi sodeloval. V tožbi sicer navaja „pritožbe“, ki jih je vložil, vendar je iz njih, tako kot iz tožbenih navedb, razvidno, da se sicer ne strinja z vodenjem postopka evidentiranja meje, ne pa tudi, da je zoper odločbo o evidentiranju meje z dne 16. 7. 2013 vložil pritožbo. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve organa prve stopnje, da je meja med parcelama 409/4 in 409/1 urejena.

Navedeni odmiki pomenijo tudi, da gradnja ne posega na tožnikovo zemljišče, saj je od meje z njo oddaljena najmanj 2,47 m. To pomeni, da investitorju za gradnjo na tožnikovem zemljišču ni treba izkazati pravice graditi, za gradnjo na svojih zemljiščih je investitor to pravico izkazal (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), da bi gradnja kljub odmiku od parcelne meje povzročala nedovoljene vplive na tožnikovo zemljišče, pa tožnik ne zatrjuje.

Ker se „pritožbe“, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, ne nanašajo na postopek, v katerem je bilo izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje (razen pritožbe na Ministrstvo za infrastrukturo in prostor z dne 29. 11. 2013) z njimi tudi ni mogoče izpodbijati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče še pripominja, da se razlogi, ki jih tožnik navaja v tožbi, na razloge, na katerih temelji izpodbijano gradbeno dovoljenje in ki so bistveni za odločitev v zadevi, sploh ne nanašajo, zato sodišče nanje ni odgovarjalo.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.