Jedro

V 5. členu ZPlaSSIED so tako taksativno določene plačilne storitve, to je aktivnosti, ki jih ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje dejavnosti. "Vodenje prosto razpoložljivih sredstev" po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja aktivnosti ponudnika plačilnih storitev, ki bi imela naravo plačilne storitve in ki bi bila predmet ureditve po ZPlaSSIED. Že po gramatikalni razlagi gre pri plačilnih storitvah za aktivnosti, to je določeno aktivno ravnanje oziroma opravilo. Pri "vodenje prosto razpoložljivih sredstev" pa po vsebini ne gre za aktivnost, pač pa tožena stranka v bistvu tožeči stranki zaračunava "ležarino" (kot jo imenuje tudi sama) razpoložljivega dobroimetja tožeče stranke. Prav tako ne gre za morebitno upravljanje računa, saj tožena stranka s prosto razpoložljivimi sredstvi na noben način ne upravlja v korist tožeče stranke. V tem pogledu je tudi sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tožeči stranki ni mogoče brez posebnega dogovora naložiti stroškov, ki jih ima tožena stranka zaradi negativnega obrestovanja preseženega stanja na poravnalnem računu pri Banki Slovenije, ter da ti stroški toženi stranki niso nastali zaradi opravljanja storitev tožeče stranke, ki so bile dogovorjene v okviru pogodbenih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati znesek 371,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 332,98 EUR od 2. 6. 2020 do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38,08 EUR od 8. 6. 2020 do plačila v roku 8 dni od prejema te sodbe (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneskov 131,01 EUR od 9. 3. 2020 do 1. 6. 2020, od 103,78 EUR od 8. 4. 2020 do 1. 6. 2020 in od 116,19 EUR od 8. 5. 2020 do 1. 6. 2020 (II. točka izreka) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 322,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. Z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke, podrejeno za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da je predmet pravne presoje sodišča prve stopnje bilo vprašanje, ali je na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko lahko vplivala enostranska sprememba Splošnih pogojev s strani tožene stranke. Po pritožbenem stališču sta pravna podlaga, ki jo je sodišče prve stopnje vzelo za presojo spornega razmerja, in tudi sodna praksa povsem irelevantni za obravnavani primer, saj tožena stranka Pogodbe o opravljanju plačilnih storitev ni sklenila na podlagi splošnih določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ampak takrat veljavnega Zakona o plačnih storitvah in sistemih kot specialnega predpisa napram OZ. Ta je celovito urejal pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev kot tudi podrobneje predpisoval pogoje pogodbe o plačilnih storitvah, ki jih ponudniki plačilnih storitev, med katere sodi tudi tožena stranka, sklepajo z uporabniki njihovih storitev. Zakon o plačilnih storitvah in sistemih je dne 30. 6. 2018 prenehal veljati, saj ga je nadomestil Zakon o plačnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (v nadaljevanju ZPlaSSIED). Ta je v naš pravni red inplementiral relevantne direktive s tega področja in ažurno uredil pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev. Zato je za presojo utemeljenosti ravnanja tožene stranke v konkretnem primeru potrebno izhajati iz določb ZPlaSSIED, ki je veljal v času pričetka zaračunavanja spornega nadomestila oziroma v času enostranske spremembe Splošnih pogojev. Tožena stranka izpostavlja določbo 96. člena ZPlaSSIED, ki določa, da če je tako dogovorjeno s pogodbo, lahko ponudnik plačilnih storitev predlaga spremembo pogojev pogodbe iz 90. člena tega zakona tako, da uporabnika obvesti, da se bo štelo, da uporabnik sprejema predlog spremembe pogojev pogodbe, če do dneva pred predlaganim datumom za začetek njihove uporabe ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da predloga ne sprejema. Sprememba pogojev okvirne pogodbe v tem primeru začne veljati z dnem, ki je predlagan za začetek uporabe spremenjenih pogojev, razen če uporabnik izrecno soglaša, da sprememba začne veljati takoj. ZPlaSSIED v šestem odstavku 85. člena tako izrecno določa, da se lahko v primerih, kadar uporabnik ni potrošnik, s pogodbo o plačilnih storitvah izključi ali omeji uporaba določb iz podpoglavja 5.2. tega zakona, ki ureja pogodbo o plačilnih storitvah, razen določb oddelka 5.2.5. tega zakona. Tožena stranka izpostavlja, da je sklenila Pogodbo o opravljanju plačilnih storitev s tožečo stranko, ki je pravna oseba in se kot taka ne šteje za potrošnika, zato je tožena stranka lahko s Pogodbo o plačilnih storitvah omejila uporabo nekaterih določb ZPlaSSIED, kar vključuje tudi določbe glede spremembe pogojev Pogodbe o opravljanju plačilnih storitev. Posledično je zaključek sodišča, da bi morala tožena stranka pred spremembo Splošnih pogojev znanje pridobiti izrecno soglasje nasprotne stranke, napačen in nima podlage v relevantnih materialnopravnih določbah ZPlaSSIED in Pogodbe o opravljanju plačilnih storitev, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji in na katere je tožeča stranka s sklenitvijo pogodbe pristala. V konkretnem primeru je z objavo obvestila o pričetku zaračunavanja nadomestila za vodenje prosto razpoložljivih sredstev na spletni strani tožene stranke, ki ji tožeča stranka ni nasprotovala, tožena stranka v skladu s Pogodbo o opravljanju plačilnih storitev in v skladu z določbami ZPlaSSIED utemeljeno štela molk tožeče stranke kot soglasje k predlaganim spremembam. Štetje molka kot soglasja k predlaganim spremembam v primeru, kadar se spremembe Pogodbe o opravljanju plačilnih storitev nanašajo na pogoje iz 90. člena ZPlaSSIED, med katere spadajo tudi vsa nadomestila, ki jih ponudnik storitev zaračunava uporabniku, je torej zakonsko in pogodbeno predvideno, zato je tožena stranka utemeljeno štela molk tožeče stranke kot soglasje s pričetku zaračunavanja spornih nadomestil. Za spremembo Cenika nadomestil, kar je v obravnavanem primeru imelo za posledico zaračunavanje spornega nadomestila, tako ni potrebno, da tožeča stranka kot uporabnik s spremembo izrecno soglaša. Tožena stranka zato izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ni ponudila trditev o tem, da je o začetku zaračunavanja nadomestil pridobila izrecno soglasje tožeče stranke. Za uveljavitev spremembe Cenika nadomestil tožena stranka ni potrebovala izrecnega soglasja tožeče stranke, saj sta tožeča in tožena stranka pogodbeno uredili način obveščanja o spremembah pogojev pogodbe in o pričetku veljavnosti tovrstnih sprememb. Tožena stranka tudi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je med tožečo stranko in toženo stranko informacijska asimetrija, zaradi česar je potrebno odstopiti od načela pogodbene svobode. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1504/2017 z dne 14. 2. 2018, kjer pa se dejansko stanje razlikuje od dejanskega stanja v obravnavanem primeru. Pojasnilna dolžnost, kot jo predvideva Zakon o potrošniških kreditih ni primerljiva s pojasnilno dolžnostjo, ki jo ima tožena stranka po ZPlaSSIED pri sklepanju pogodb o opravljanju plačilnih storitev, saj je kreditni posel kompleksnejši od odprtja transakcijskega računa. Pojasnilno dolžnost tožene stranke ureja ZPlaSSIED v 90. členu, v katerem določa informacije, ki jih je ponudnik plačilnih storitev dolžan zagotoviti pred sklenitvijo pogodbe in katere je tožena stranka tožeči stranki tudi zagotovila. Slednje se namreč tekom postopka na prvi stopnji ni izkazalo kot sporno, predvsem pa je to nepomembno za presojo v konkretnem primeru. V zvezi z zaračunavanjem spornega nadomestila tožena stranka navaja, da med storitve, povezane s plačilnim računom, spadajo tako storitve vodenja kot tudi upravljanja z računom. Zaračunavanje spornih nadomestil, to je nadomestil za vodenje prosto razpoložljivih sredstev, je tako neposredno povezano z vodenjem in nenazadnje tudi z upravljanjem plačilnega računa uporabnika oziroma v obravnavanem primeru tožeče stranke. Toženo stranko kot ponudnika plačilnih storitev bremenijo stroški zaradi omogočanja uporabniku plačilnih storitev polog denarnih sredstev na svoj plačni račun, zaradi česar je upravičena ta del stroška zaračunati uporabniku plačilnega računa. Tožena stranka je o pričetku zaračunavanja spornih nadomestil tožečo stranko obvestila na pogodbeno in zakonsko predviden način, zato je utemeljeno štela molk tožeče stranke kot soglasje k predlagani spremembi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. v zvezi s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega dostavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

7. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka kot komitent tožene stranke zoper slednjo uveljavlja povračilo neupravičeno odtegnjenih nadomestil za prosto razpoložljiva sredstva na njenem računu. Ob sklenitvi pogodbe ta postavka ni obstajala, zaradi česar bi morala biti posebej dogovorjena, saj enostranska sprememba Splošnih pogojev nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala z obrazložitvijo, da je bila tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe o opravljanju plačilnih storitev seznanjena, da se transakcijski račun vodi v skladu z veljavno zakonodajo in Splošnimi pogoji banke, ter da ima tožena stranka pravico zaračunavati opravnino in nadomestilo za izvajanje plačilnih storitev, med katera spada tudi nadomestilo za prosto razpoložljiva sredstva, po vsakokratni veljavni tarifi, pri čemer je bila tožeča stranka o začetku zaračunavanja tega nadomestila obveščena in je s spremembo, ker spremenjenemu Ceniku ni nasprotovala, molče soglašala.

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je tožena stranka s spremembo Cenika, ki je na podlagi njenih Splošnih pogojev sestavni del le- teh in s tem tudi del Pogodbe z dne 28. 4. 2010, bistveno posegla v vsebino dogovorjenih pogodbenih obveznosti pravdnih strank. Zavzelo je stališče, da sprememba Cenika, s katero je tožena stranka začela mimo pogodbenega dogovora zaračunavati sporno nadomestilo, ter je s tem enostransko in brez izrecnega soglasja tožeče stranke bistveno posegla v pogodbeno razmerje pravdnih strank, ne more povzročiti nobene obveznosti tožeče stranke, če ta ni z njo izrecno soglašala. Sodišče je ocenilo, da tožeča stranka takšnega soglasja ni dala, njenega molka, oziroma dejstva, da ni odstopila od pogodbe, po tem ko je bila obveščena o spremembi Cenika, pa ni mogoče šteti kot soglasje k spremembi Cenika. Dodalo je še, da za učinkovanje takšne spremembe, ki pomeni spremembo vsebino pogodbe, ne zadostuje objava sprememb na spletni strani banke, kot tudi ne obveščanje s pošiljanjem obvestila v elektronski predal bank@net, pri čemer se banka ni prepričala o tem, ali je tožeča stranka poslano obvestilo sploh prejela oziroma odprla. Kot zmotno je ocenilo stališče tožene stranke, da bi enostranski poseg v pogodbeno razmerje s strani tožene stranke imel učinek že z objavo spremembe tarife in Cenika oziroma Splošnih pogojev na spletni strani oziroma na podlagi molka druge pogodbene stranke. Zaključilo je, da tožeči stranki, brez posebnega dogovora ni mogoče naložiti stroškov, ki jih ima tožena stranka zaradi negativnega obrestovanja presežnega stanja na poravnalnem računu pri Banki Slovenije. Ker je tožena stranka brez pravne podlage zaračunala tožeči stranki nadomestila v skupnem znesku 371,00 EUR, je ugotovilo, da obstoji temelj za vračilo neupravičeno prejete koristi tožene stranke.

9. Tožena stranka ne more biti uspešna s pritožbenim uveljavljanjem, da predstavlja pravno podlago za presojo obravnavanega spornega razmerja ZPlaSSIED, natančneje določbe 85. in 96. člena tega zakona, zaradi česar naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka pred spremembo Splošnih pogojev zanje pridobiti izrecno soglasje nasprotne stranke, napačen in da nima podlage v relevantnih materialnopravnih določbah ZPlaSSIED in Pogodbi o opravljanju plačilnih storitev, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji, zaradi česar naj bi bil napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka pred spremembo Splošnih pogojev zanje pridobiti izrecno soglasje nasprotne stranke.

10. ZPlaSSIED v 1. členu določa predmet urejanja, pri čemer ta zakon (med drugim) ureja pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev (3. točka 1. člena ZPlaSSIED). Plačilne storitve po tem zakonu so naslednje aktivnosti, ki jih ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje poslovne dejavnosti (prvi odstavek 5. člena ZPlaSSIED):

1. aktivnosti, ki omogočajo polog gotovine na plačilni račun in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;

2. aktivnosti, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa, in vse aktivnosti so potrebno za upravljanje tega računa;

3. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega računa pri ponudniku storitev, ki vodi plačilni račun, ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev;

4. aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku;

5. izdajanje plačilnih instrumentov in/ali pridobivanje plačilnih transakcij;

6. izvrševanje denarnih nakazil;

7. storitve odreditve plačil;

8. storitve zagotavljanja informacij o računih.

11. V 5. členu ZPlaSSIED so tako taksativno določene plačilne storitve, to je aktivnosti, ki jih ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje dejavnosti. „Vodenje prosto razpoložljivih sredstev“ po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja aktivnosti ponudnika plačilnih storitev, ki bi imela naravo plačilne storitve in ki bi bila predmet ureditve po ZPlaSSIED. Že po gramatikalni razlagi gre pri plačilnih storitvah za aktivnosti, to je določeno aktivno ravnanje oziroma opravilo. Pri „vodenje prosto razpoložljivih sredstev“ pa po vsebini ne gre za aktivnost, pač pa tožena stranka v bistvu tožeči stranki zaračunava „ležarino“ (kot jo imenuje tudi sama) razpoložljivega dobroimetja tožeče stranke. Prav tako ne gre za morebitno upravljanje računa, saj tožena stranka s prosto razpoložljivimi sredstvi na noben način ne upravlja v korist tožeče stranke. V tem pogledu je tudi sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tožeči stranki ni mogoče brez posebnega dogovora naložiti stroškov, ki jih ima tožena stranka zaradi negativnega obrestovanja preseženega stanja na poravnalnem računu pri Banki Slovenije, ter da ti stroški toženi stranki niso nastali zaradi opravljanja storitev tožeče stranke, ki so bile dogovorjene v okviru pogodbenih obveznosti. Ker torej ne gre za plačilno storitev v smislu 5. člena ZPlaSSIED in tako imenovana ležarina tudi ni predmet ureditve v ZPlaSSIED, slednji ne more biti podlaga za zaračunavanje spornega nadomestila za vodenje presežnih sredstev na računu tožeče stranke. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da je z objavo obvestila o pričetku zaračunavanja nadomestila za vodenje prosto razpoložljivih sredstev na spletni strani tožene stranke, kateri tožeča stranka ni nasprotovala, tožena stranka v skladu s Pogodbo o opravljanju plačilnih storitev in v skladu z določbami ZPlaSSIED, utemeljeno štela molk tožeče stranke kot soglasje k predlaganim spremembam.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).