Jedro

Dejstvo, da odredba o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke ni bila vročena obsojencu pred opravljenim pregledom, ni moglo vplivati na pravilnost sodbe.

Izrek

Zahteva obsojenega B.Š. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. B.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 3. in 1. odstavku 171. člena KZ-77 (storjenega v sostorilstvu z obs. S.R.) ter obsojen na kazen štirih let zapora.

Zoper to sodbo je obsojenec dne 13.12.1994, na podlagi takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP-77), vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V tej zahtevi ni uveljavljal nobene konkretne kršitve zakona, temveč se je skliceval le na navedbe v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in predlagal, da naj vrhovno sodišče po uradni dolžnosti preveri pravilnost dela sodišča prve in druge stopnje. Dne 4.12.1995 pa je obsojenec na podlagi 559. člena sedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zoper isto pravnomočno sodbo še zahtevo za varstvo zakonitosti. V tej zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. 8. in 11. točke 1. odstavka 371. oziroma 2. odstavka 371. člena ZKP ter predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni tako, da mu izreče nižjo kazen po novi kazenski zakonodaji, to je po določbi 1. odstavka 217. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ).

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP predlagal, da vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je postala pravnomočna še pred uveljavitvijo (novega) ZKP, zato se mora obstoj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka presojati na podlagi določb takrat veljavnega 364. člena ZKP-77. Po slednjem zakonu pa je bila bistvena kršitev iz 8. točke 1. odstavka 364. člena podana, če se je sodba opirala na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ni mogla opirati, razen če je bilo glede na druge dokaze očitno, da bi bila tudi brez tega dokaza izrečene enaka sodba. Obs. B.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se obsodilna sodba opira tudi na to, da je on dal oškodovancu lažne telefonske številke, čeprav mu je v resnici dal prave, kar naj bi dokazovalo, da dejanja ni storil z namenom goljufije, ter da se sodba opira na zagovor soobsojenega S.R., ki ni govoril resnice. V zvezi s tem vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 364. člena ZKP-77, temveč izpodbija dokazno presojo sodišča in s tem dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka oziroma 2. odstavka 371. člena ZKP obsojenec utemeljuje z navedbo, da je sodišče v postopku sicer odredilo izvedenca, njemu (obsojencu) pa je bila ta odredba vročena šele po opravljenem pregledu ter, da je sodišče druge stopnje prezrlo, da je on že na glavni obravnavi opozoril, da z njegovim psihičnim zdravjem ni vse v redu. Tudi te obsojenčeve navedbe niso utemeljene. Res je sicer, da odredba, o postavitvi izvedenca psihiatra dr. J.L., ni bila vročena obsojencu pred opravljenim pregledom, vendar vrhovno sodišče glede tega soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da ta napaka ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi obširno utemeljilo vprašanje v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo (na strani 14 in 15 sodbe), sodišče druge stopnje pa je odgovorilo na obsojenčeve pritožbene navedbe glede prištevnosti (1. odstavek na strani 6). Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Obsojenec uveljavljane bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP - ki je podana v primeru, če sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo obtožbe - ni z ničemer utemeljil. Zato je vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Sicer pa bi bila taka kršitev lahko storjena le v obtoženčevo korist in je zato obsojeni niti ne more uveljavljati z vloženim izrednim pravnim sredstvom.

Primernost izrečene kazni ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato se vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti obsojenčevih navedb, da mu je bila za storjeno kaznivo denjanje izrečena prestroga kazen. Ker je postala izpodbijana sodba pravnomočna v času veljave KZ-77, obsojencu izrečena kazen pa je v mejah predpisanih v 3. odstavku 171. člena KZ-77, vrhovno sodišče v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti ni upravičeno, da bi to kazen znižalo z uporabo določb novega KZ, ki je za kaznivo dejanje goljufije (217. člen KZ) predpisal milejšo kazen.

Skladno z določbo 561. člena ZKP je vrhovno sodišče tudi obsojenčevo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenilo kot neutemeljeno. V tej zahtevi obsojenec ne uveljavlja nobene konkretne kršitve zakona, njegova zahteva, da naj vrhovno sodišče po uradni dolžnosti preizkusi zakonitost izpodbijane sodbe, pa je v nasprotju z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Po povedanem zatrjevane kršitve zakona niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato je moralo vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).