Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi trditvami, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazni obdolžencu dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam, pri čemer je povsem prezrlo obteževalne okoliščine, predvsem tudi zavržnost in težo samega kaznivega dejanja.
I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A.S. izreče kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora, izreče se mu tudi stranska denarna kazen v višini 125 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar skupaj znaša 2.500,00 EUR, pri čemer je obdolženec dolžan izrečeno denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru, da se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začetna dnevna zneska denarne kazni določilo 1 (en) dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od 6 (šestih) mesecev.
V skladu z 48.a členom Kazenskega zakonika se obdolženemu A.S. izreče tudi stranska kazen izgon tujca iz države za dobo 5 (petih) let. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v priporu pa se v čas trajanja stranske kazni ne všteva.
V skladu s 56. členom Kazenskega zakonika se obdolžencu v izrečeno zaporno kazen všteje čas pridržanja oziroma čas prestan v priporu od 7. 5. 2019 od 8.20 ure dalje do 28. 5. 2019 do 10.55 ure.
II. Po četrtem odstavku 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolženec oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, nagrada in izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.
1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolžencu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora in stransko denarno kaznijo v višini 125 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, skupaj torej 2.500,00 EUR. Tako glavna kot tudi stranska kazen pa ne bosta izrečeni, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bi storil novega kaznivega dejanja. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je bilo določeno, da se v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka z njo določene kazni, v izrečeno kazen zapora všteje tudi čas, ki ga je obdolženi prebil v priporu. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa je obremenila proračun.
2. Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožila okrajna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen zapora v trajanju enega leta in enega meseca in izreče stransko denarno kazen v višini 125 dnevnih zneskov ter izreče tudi stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje petih let. 3. Na pritožbo okrajne državne tožilke je odgovorila obdolženčeva zagovornica po uradni dolžnosti s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilstva zavrne kot neutemeljeno.
4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da je pritožba okrajne državne tožilke v celoti utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi trditvami, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazni obdolžencu dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam, pri čemer je povsem prezrlo obteževalne okoliščine, predvsem tudi zavržnost in težo samega kaznivega dejanja. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba je obdolženec v avtomobilu prevažal pet tujcev od tega dva predšolska otroka, ki jih je prevažal brez otroških sedežev in brez da bi bila pripeta z varnostnimi pasovi, enega od tujcev pa je prevažal celo v prtljažniku. Ob navedenem pa je vozil tudi nad dovoljeno hitrostjo, kar vse nedvomno kaže na visoko stopnjo ogrožanja varovane pravne vrednote, ki jo pri obravnavanem kaznivem dejanju predstavlja javni red in mir naše države, ki je v primeru vse pogostejših, nekontroliranih prehodov državne meje lahko porušen. Ob navedenem pa, ko je obdolženec iz koristoljubnosti ne le prevažal tujce po Sloveniji brez dovoljena za vstop v Republiko Slovenijo, je z nepripetimi otroci na zadnjih sedežih in eno od oseb v prtljažniku vozil tudi preko dovoljene hitrosti, vse navedeno pa glede na že opisano težo obravnavanega kaznivega dejanja, upoštevaje pri tem tudi specialno prevencijo, ne daje podlage za izrek zgolj sankcije opominjevalne narave, kot to utemeljeno v pritožbi izpostavlja pritožnica. Kazenska sankcija daje namreč pomembno sporočilo tudi za v bodoče, za vse naslednje storilce takšnih in podobnih kaznivih dejanj pa tudi za samega obdolženca, da tovrstnih kaznivih dejanj v bodoče ne bi več ponavljal. Soglašati pa je potrebno tudi z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami v smeri, da v obravnavani zadevi tudi ni podlage za izrek pogojne denarne kazni, kot jo je določilo prvostopno sodišče. Kazenska sankcija opominjevalne narave je kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, kot že rečeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča nesprejemljiva in je tudi v nasprotju z pravno prakso v takšnih in podobnih zadevah, kar v svoji pritožbi izpostavlja z navedbo posameznih odločb različnih sodišč, tudi pritožnica. Sama teža obravnavanega kaznivega dejanja, ko je obdolženec v že opisanih okoliščinah prevažal tujce brez ustreznih dovoljen za vstop v Republiko Slovenijo, enega od tujcev pa je prevažal celo v prtljažnem prostoru, ko torej nikakor ne gre dvomiti, da je s takšno, tudi prehitro vožnjo, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, bila zagotovo povzročena tudi nevarnost za njihovo zdravje in življenje, nikakor ne daje podlage za izrek pogojne kazenske sankcije. Upoštevaje navedeno ter stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca ter nevarnost samega dejanja, ko gre pravzaprav za kaznivo dejanje, kjer storilci izkoriščajo življenjsko stisko ilegalnih prebežnikov, zato da sebi pridobijo protipravno premoženjsko korist, upoštevaje tudi nevarnost samega dejanja je pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo kazen eno leto in en mesec zapora ter stransko denarno kazen, katere izrek je, na podlagi že citiranega zakonskega določila, za obravnavano kaznivo dejanje, obvezen. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen 125 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, skupaj torej 2.500,00 EUR, saj je takšna denarna kazen tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in je določena v zakonskem okvirju, kot je sicer to v točki 10 izpodbijanega sodbe navedlo tudi prvostopno sodišče, ki pa se je kljub vsemu že navedenemu odločilo, da obdolžencu plačilo denarne kazni pogojno odloži. 6. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je obdolžencu izrečena zaporna kazen eno leto in en mesec zapora, kar je na spodnji meji za to kaznivo dejanje predpisane kazni povsem primerna in pravična. Prav tako meni, da je povsem primerna in pravična tudi izrečena denarna kazen, pri višini tako izrečene zaporne in denarne kazni pa so po oceni pritožbenega sodišča dovolj prišle do izraza tudi olajševalne okoliščine, ki jih je (sicer brez preverjanja in zgolj po zatrjevanju obrambe), v obilni meri upoštevalo že prvostopno sodišče. 7. Pritožbeno sodišče pa je sledilo tudi predlogu tožilstva za izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 sme sodišče namreč izreči tujcu izgon iz ozemlja Republike Slovenije za čas od enega do petih let, če mu je izreklo kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen, več kot dveh let zapora, in če je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red in javno varnost. Sodišče je obdolženca spoznalo za krivega za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1, za kar je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora, torej znatno več, kot zahtevani dve leti, obdolžencu pa je bila izrečena tudi zaporna kazen. Obdolženec je tujec in sicer Ukrajinec z začasnim prebivališčem na Poljskem in ga z Republiko Slovenijo ne povezujejo nobene navezne okoliščine in se je več kot očitno na ozemlju Republike Slovenije nahajal izključno zaradi izvrševanja obravnavanega kaznivega dejanja, torej zaradi prevažanja tujcev proti plačilu oziroma zaradi protipravne pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja tudi iz izreka sodbe. Navedeno pa so okoliščine, ki še posebej v času povečanih ilegalnih prehodov meje naše države, predstavljajo resno grožnjo za javni red in mir ter javno varnost Republike Slovenije, kar že samo po sebi terja tudi izrek stranske kazni izgona tujca iz države za najdaljše možno obdobje torej za obdobje petih let. 8. Pritožbeno sodišče je, kot je že navedeno, bilo torej mnenja, da bo le ne pogojna zaporna kazen in ne pogojna stranska denarna kazen ter izgon tujca iz države na obdolženca vplivala toliko vzgojno, da se bo v bodoče izogibal izvrševanju tovrstnih kaznivih dejanj in bo s tem dosežen namen kaznovanja.
9. Na podlagi določbe 56. člena KZ-1 je pritožbeno sodišče v izrečeno zaporno kazen obdolžencu vštelo tudi čas pridržanja oziroma čas prebit v priporu, kot podrobneje izhaja iz izreka te sodbe.
10. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je bil obdolženec, ki bo moral na prestajanje zaporne kazni oproščen plačila stroškov pritožbenega postopka.
11. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.