Jedro

S tem, ko je tožena stranka skupaj s spremnim dopisom poslala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s sedeža na upravo, na območju katere je tožnik zaposlen, je izkazala resen namen, da odpoved učinkuje. Iz tega razloga se šteje dan pošiljanja za dan podaje odpovedi (in je odpoved pravočasna), ne glede na to, da ni bila vročena po pošti, ampak po nadrejenemu delavcu, kot je bila tudi ustaljena praksa pri toženi stranki.

Uradna zaznamka, glede vsebine katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, predstavljata listinski dokaz, stranki pa sta imeli možnost, da se o tem dokazu izrečeta, tako da je pritožbeno sodišče glede dokaznega ocenjevanja uradnih zaznamkov v enakem položaju kot sodišče prve stopnje. Če ju pri odločitvi upošteva, s tem ne krši načela neposrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (prvi odstavek izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. … z dne 16. 6. 2010 in sklepa tožene stranke št. ... z dne 6. 5. 2010. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v vsa socialna zavarovanja, za čas prenehanja delovnega razmerja obračuna ustrezno bruto plačo, odvede zakonsko določene davke in prispevke ter izplača ustrezno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. v mesecu dalje do plačila za neto plačo za pretekli mesec, ter mu povrne stroške postopka, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno šteje, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, češ, da je imel možnost, da bi prevzel obdolžitev z vabilom na zagovor, vendar se je temu izmikal. Tožnik je prostore tožene stranke 30. 4. 2010 zapustil zgolj zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja in ni res, da bi se hotel izogniti vročitvi vabila. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da nihče od predstavnikov tožene stranke tožniku ni povedal, da mu namerava karkoli vročiti, še manj pa, da bi mu neposredno vročal vabilo na zagovor. Tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu še do danes nihče ni vročil pisnega vabila na zagovor s pisno obdolžitvijo. Služba direktorja Policijske uprave ... je že 9. 4. 2010 izvedela za zatrjevano kršitev, zato bi tožena stranka do 29. 4. 2011 lahko kadarkoli tožniku na delovnem mestu vročila vabilo na zagovor, ali pa mu vabilo poslala po pošti. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka, saj je bil sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vročen šele 18. 5. 2010, torej 10 dni po izteku materialnega prekluzivnega roka. Tožena stranka je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res datirala z dnem 6. 5. 2010, vendar v skladu s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010 ne zadošča, da delodajalec odpoved sestavi zadnji dan izteka prekluzivnega roka za odpoved. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati z vročitvijo delavcu, zato pravočasnosti odpovedi ne dokazuje niti datum 7. 5. 2010, odtisnjen na spremnem dopisu z dne 6. 5. 2010, ki naj bi dokazoval, da so bili tega dne trije podpisani izvodi sklepa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslani službi direktorja policijske uprave. Tožena stranka ni izkazala, da bi sestavljeno odpoved v prekluzivnem roku kadarkoli hotela vročiti tožniku. V kolikor bi tožena stranka sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela pripravljen že 6. 5. 2010, bi ga tožniku lahko poslala neposredno s priporočeno pošiljko. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so podani materialnopravni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja s tem, da je kupil televizor za prijatelja iz Hrvaške in pozneje zanj dvignil vrnjeni DDV z znesku 91,50 EUR. Tožnik ni skrival svoje identitete, celo legitimiral se je s svojo izkaznico. Tožnik ni mogel vedeti, da mu je prijatelj iz Hrvaške izročil fotokopijo potnega lista, ki ni več veljaven, prav tako tožnik ni mogle vedeti, da bi bilo karkoli narobe z zahtevkom za vrnitev davka na dodano vrednost. Gola trditev tožene stranke, da je tožnik vedel, da je potni list neveljaven in zahtevek za povrnitev davka ponarejen, ne zadošča za oceno, da so izkazani elementi kaznivega dejanja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovem zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - tožnik je 20. 11. 2009 v trgovini A.A. v ... ob napovedi, da bo zahteval vrnitev DDV za kupljen LCD televizor predložil neveljaven, a ne preluknjan potni list hrvaškega državljana A.B. in nato ob dvigu vračila davka dne 14. 12. 2009 v isti trgovini predložil ponarejen obrazec zahtevka za vrnitev davka na dodano vrednost (tax free), ki je sicer imel odtis pečata Carinskega urada ..., da je bilo blago izvoženo, ni pa vseboval imenskega pečata in je imel ponarejen podpis carinika, posledično pa je prodajalka tožniku vrnila DDV v višini 91,50 EUR, - tožena stranka je za tožnikovo kršitev delovnih dolžnosti izvedela 9. 4. 2010, - tožena stranka je tožniku 30. 4. 2010 na delovnem mestu poskušala vročiti obdolžitev z vabilom na zagovor, vendar je tožnik takrat pobegnil iz prostorov PPP in mu tožena stranka tudi v naslednjih dveh dneh vabila ni mogla vročiti, čeprav ga je vodja urada A.C. s tem namenom iskal tako na domačem naslovu, kot na domu staršev v ..., - tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 6. 5. 2010. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožena stranka ni kršila tožnikove pravice do zagovora. V skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Tožnikovo ravnanje ob poskusu vročitve vabila na zagovor je sodišče prve stopnje pravilno označilo za izmikanje. Tožnikove navedbe o tem, da takrat sploh ni mogel vedeti, da mu tožena stranka poskuša vročiti vabilo na zagovor, pomenijo sprenevedanje. Povsem neprepričljive so tožnikove navedbe, da je 30. 4. 2010 prostore tožene stranke zapustil zgolj zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja in ne zaradi tega, ker se je izmikal vročitvi vabila na zagovor. Celotno sosledje tožnikovega ravnanja v tem dnevu in tudi kasneje kaže na to, da je pravilen zaključek komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o tem, da je bil tožnik seznanjen, da se mu poskuša vročiti vabilo na zagovor in da se je vabilu očitno izogibal. Iz uradnih zaznamkov PU ... (priloga B3), ki jih je sodišče prve stopnje prebralo, je razvidno, da je tožnik po tistem, ko mu je tožena stranka na delovnem mestu poskušala vročiti vabilo na zagovor, še istega dne kar dvakrat na delovnem mestu iskal prodajalko, ki mu je izplačala vrnjeni davek in nanjo poskušal vplivati v zvezi s kršitvami, ki so se tožniku kasneje očitale v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prodajalko je vprašal, zakaj je povedala, da je on predložil potni list in dvignil denar in ji rekel, da je ona še v večjem „zosu“ kot on, saj mu ne bi smela izplačati denarja. Očitno je, da se je tožnik še kako dobro zavedal tako tega, da bo tožena stranka zoper njega ukrepala, kot tudi razlogov za to. Sodišče prve stopnje se do uradnih zaznamkov o izjavah A.D. in A.E. sicer ni izrecno opredelilo, vendar ni glede na določbo 3. alinee 358. člena ZPP nobene ovire, da tega ne bi storilo pritožbeno sodišče. V skladu s to določbo sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236. a člena ZPP, oglednih predmetov, ki so v spisu in posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedena uradna zaznamka predstavljata listinski dokaz, stranki pa sta imeli možnost, da se izrečeta o tem dokazu, zato je pritožbeno sodišče glede možnosti dokaznega ocenjevanja teh listin v enakem položaju kot sodišče prve stopnje. Navedeno pomeni, da ni kršeno načelo neposrednosti, če pritožbeno sodišče te listine upošteva. Sicer pa tožnikovo ravnanje neposredno po pobegu iz prostorov PPP ... samo dodatno utemeljuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik izmikal vročitvi vabila na zagovor. Podobno pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje samo še dodatno potrjuje navedba A.F. v uradnem zaznamku, da je tožniku v telefonskem pogovoru 30. 4. 2010 popoldne povedal, da ga je iskal doma, ker mu mora vročiti vabilo na zagovor, nakar mu je tožnik odgovoril, da ga trenutno ni doma, ni pa mu odgovoril na vprašanje, kje se nahaja. Res je sicer, da je pol leta kasneje kot priča zaslišani A.F. izpovedal, da se sedaj ne spomni, da bi tožniku ob drugem telefonskem pogovoru povedal, da mu mora kaj vročiti, vendar to ne pomeni, da neposredno po dogodku sestavljen uradni zaznamek nima nobene teže. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je pri presoji, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, bistveno zgolj to, kdaj je bila odpoved tožniku vročena. Ugotovitev, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ni v nasprotju s stališčem revizijskega sodišča iz sodbe in sklepa opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010, kakor skuša prikazati pritožba. V citirani odločbi je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka samo sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka iz njegovih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje. Pisni odpravek izredne odpovedi pogodbe je tožena stranka sestavila 6. 5. 2010 in sicer ga je podpisal generalni direktor policije B.A., resna namera tožene stranke, da odpoved učinkuje znotraj prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR pa je razvidna iz dejstva, da je na spremnem dopisu, s katerim je bila dne 6. 5. 2010 izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz Sekretariata urada za ... Ministrstva za ... v Ljubljani poslana na Policijsko upravo ..., odtisnjen datum 7. 5. 2010, ki se nahaja tudi na sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S takšnim pošiljanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sedeža Ministrstva za … na Policijsko upravo ..., na območju katere je bil tožnik zaposlen, je tožena stranka izkazala resen namen, da odpoved učinkuje znotraj prekluzivnega 30-dnevnega roka.

Zgolj zato, ker tožena stranka izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni poskušala vročati po pošti, ampak z vročilnico po nadrejenem, kakor je bilo celo izrecno napisano na odpravku izpodbijane odpovedi in kakor je uveljavljena praksa pri toženi stranki, ni mogoče šteti, da tožena stranka ni izkazala resnega namena, da odpoved poda znotraj prekluzivnega 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

Glede na to, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tako ob sklicevanju na 1. kot tudi na 2. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR, niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča, da je tožniku očitano ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Tožniku očitano ravnanje v zvezi z vračilom prometnega davka za kupljen LCD televizor, prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav je bilo storjeno izven opravljanja dela policista. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotavlja, da morajo policisti, kot javni uslužbenci, vedno ravnati tako, da ohranijo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog, tožnik pa je z opisanim ravnanjem ravnal v nasprotju s tem. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadalje utemeljeno navaja, da poklic policista zahteva posebno skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnost, upoštevanje moralnih načel v službi in zasebnem življenju, saj so policisti tisti, ki morajo varovati življenja, osebno varnost in premoženje ljudi, preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja in prekrške ter odkrivati in prijemati storilce kaznivih dejanj in prekrškov. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na naklepnost ravnanja tožnika kaže tudi dejstvo, da je takoj po tistem, ko je zbežal pred poskušano vročitvijo obvestila in vabila na zaslišanje, skušal vplivati na prodajalko, da ne bi izpovedovala po resnici oziroma njemu v škodo.

Neprepričljive so pritožbene navedbe o tem, da je tožnik naredil zgolj uslugo prijatelju iz Hrvaške, zanj kupil LDC televizor in nato zanj tudi dvignil znesek vrnjenega davka, pri čemer bi se ravno v tem primeru zgodilo, da je bil v trgovini predložen potni list, ki ni bil veljaven, da je bilo ponarejeno potrdilo o izvozu blaga na zahtevku za vrnitev davka na dodano vrednost in da kupljeni televizor sploh ni bil izvožen na Hrvaško. V kolikor bi sledili tožnikovemu zagovoru, bi šlo za res neverjetno koncentracijo za tožnika neugodnih naključij, pri čemer naj bi tožnik do prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne vedel, kaj se mu očita, kljub temu pa je takoj po poskusu vročitve vabila na zagovor odšel v trgovino in prodajalko poskušal prepričevati, da ne bi ničesar več izjavila o tožnikovi vlogi pri tem nakupu. V resnici edina logična in možna razlaga celotnega sosledja dogodkov je zgolj ta, da je šlo za naklepno in zavestno ravnanje tožnika, ki je s ponarejenimi dokumenti in lažnim prikazom, da je šlo za izvoz blaga, skušal pridobiti korist v višini vrnjenega davka na dodano vrednost. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ima tožniku očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino zato, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Tožnik je kot pravo listino uporabil ponarejen zahtevek za vrnitev davka na dodano vrednost, saj je iz te listine izhajalo, da je Carinski urad ..., Izpostava ..., potrdila izvoz carinskega blaga, čeprav se to ni zgodilo. Da gre za ponarejeno listino, izhaja iz tega, da na obrazcu ni bil odtisnjen imenski pečat carinika, ki je izvedel postopek, čeprav je to njegova obvezna sestavina, kakor tudi iz tega, da podpis na obrazcu ni podoben nobenemu od podpisov na tem mejnem prehodu zaposlenih carinikov in da blago v resnici sploh ni bilo izvoženo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.