Jedro

ZBPP torej glede razlage pravnega pojma "primerno stanovanje" napotuje na drug zakon, to pa je zakon, ki ureja stanovanjsko pravna razmerja. Sedaj je to SZ-1, ki v določbi 10. člena opredeljuje kot primerno stanovanje tisto stanovanje, ki je zgrajeno v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanj, da ima ločeni spalni in bivalni del, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika in ožjih družinskih članov ter ustreza površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena istega zakona. Po citirani določbi pristojni minister izda Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, s katerim se med ostalim tudi predpišejo površinski normativi. Navedena predpisa, to je SZ-1 in Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, tako predstavljata pravno podlago za razlago pojma primernega stanovanja tudi v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s pomočjo pri sestavi tožbe z zahtevkom za plačilo odškodnine zoper nekdanjega delodajalca, ki je v postopku zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podal neresničen opis del in nalog, ki jih je prosilka opravljala. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 in naslednji; v nadaljevanju: ZBPP), saj razpolaga s premoženjem, katerega vrednost presega znesek 20 minimalnih plač. Po podatkih zemljiške knjige je tožnica solastnica stanovanjske hiše (do 1/2) v velikosti 136 m2 z 120 m2 stanovanjske površine. Po določbi 1. alinee 19. člena ZBPP se kot premoženje prosilca ne upošteva stanovanje, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje in v katerem prosilec živi. Primerno stanovanje za štiričlansko družino pa po določbah Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/2004 in naslednji) lahko meri od 55 do največ 82 m2. Navedeno pomeni, da stanovanjska površine hiše, v kateri živi tožnica z družino, presega največjo dovoljeno površino primernega stanovanja za 38 m2, zato se presežek upošteva kot premoženje prosilke in njene družine. Pri ugotavljanju vrednosti tega premoženja je tožena stranka izhajala iz vrednosti hiše, ki jo je navedla prosilka, to je iz zneska 15.000.000,00 SIT. Vrednost kvadratnega metra stanovanjske površine tako znaša 110.294,11 SIT, vrednost za 38 m2 pa znaša 4.191.176,18 SIT, kar pa je več kot znaša višina 20 minimalnih plač. Ob tem je potrebno upoštevati vrednost dvorišča v izmeri 636 m2, ki jo prosilka ocenjuje na 1.000.000,00 SIT, kar dodatno utemeljuje ugotovitev tožene stranke, da vrednost prosilkinega premoženja nedvomno presega cenzus iz prvega odstavka 19. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Z odločitvijo je kršila njene pravice in temeljne svoboščine, saj njena odločitev ni v skladu z dejanskim stanjem. Hiša je bila zgrajena pred 15 leti, je gradbeno nedokončana in ni oziroma ne more predstavljati predmeta prihodka. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo ni vložila, sodišču pa je dostavila upravni spis.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je izpolnjen pogoj iz 19. člena ZBPP, ki utemeljuje zavrnitev zahteve za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po navedeni določbi se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družna prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. Kot premoženje pa se šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim prosilec in njegovi družinski člani lahko razpolagajo. Pri tem pa zakon izrecno izvzema določeno premoženje, ki je taksativno našteto v drugem odstavku 19. člena ZBPP. Tako se po določbi 1. alinee 19. člena ZBPP ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga zakon določa kot primerno stanovanje.

ZBPP torej glede razlage pravnega pojma "primerno stanovanje" napotuje na drug zakon, to pa je zakon, ki ureja stanovanjsko pravna razmerja. Sedaj je to Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003; v nadaljevanju: SZ-1), ki v določbi 10. člena opredeljuje kot primerno stanovanje tisto stanovanje, ki je zgrajeno v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanj, da ima ločeni spalni in bivalni del, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika in ožjih družinskih članov ter ustreza površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena istega zakona. Po navedeni določbi je torej relevantna tudi stanovanjska površina, ki pa jo določa podzakonski predpis iz 87. člena SZ-1. Po citirani določbi pristojni minister izda Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, s katerim se med ostalim tudi predpišejo površinski normativi. Navedena predpisa, to je SZ-1 in Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, tako predstavljat pravno podlago za razlago pojma primernega stanovanja tudi v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči. Po navedenih predpisih pa površinski normativ za tožničino družino znaša maksimalno 82 m2, tako kot je to pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pri tem pa je tudi na podlagi listinskih dokazil pravilno ugotovila podatek o solastništvu stanovanjske hiše, podatke o velikosti in uporabni stanovanjski površini pa je oprla na tožničine navedbe pridobljene v postopku pred odločitvijo. Tožena stranka pa je tudi pravilno upoštevala vrednost stanovanja oziroma hiše, ki presega vrednost primernega stanovanja glede na predpisane normative v smislu določbe 19. člena ZBPP. Po določbi 19. člena ZBPP se namreč upošteva vse premoženje, s katerim razpolaga prosilec in njegova družina, zato na odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožnica solastnica le ene polovice obravnavane hiše, glede na to, da je solastnik druge polovice tožničin mož.

Upoštevaje obrazloženo je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 (65/97-popr.),70/00).