Jedro

Glede na to, da v hišo ni bilo mogoče priti, tudi ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo konkretno je stvari dejansko odstranil, toženec ali njegova hči. Nedvomno pa sta glede na sorodstvo in glede na skupno posest hiše mogoče povezani osebi, in toženec (skupaj s hčerjo) solidarno odgovarja za nastanek škode na podlagi določbe četrtega odstavka 186. člena OZ.

Klimatska naprava je sicer nameščena na nepremičnino, vendar jo je brez težav mogoče odstraniti, ne da bi ob tem bila le-ta ali nepremičnina poškodovana. Z nepremičnino je torej funkcionalno (gospodarsko) povezana, služi njenemu izboljšanju, ni pa stvar, brez katere bi nepremičnina štela za nedokončano, zato je njena pritiklina in ne sestavina. Enako velja tudi za drsna vrata na dvorišču.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan tožniku plačati 11.559,80 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka), v presežku nad tem zneskom pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku višini 1147,11 EUR.

2. Znesek, naložen v plačilo tožniku, predstavlja ocenjeno vrednost uničenih sestavin toženčeve nepremičnine, ki jo je tožnik kupil na javni dražbi.

3. Toženec se pritožuje zoper sodbo v celoti, obrazloženo pa zoper ugodilni del (I. točka), in to nominalno iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. zadevo vrne v ponovno presojo prvostopenjskemu sodišču. Trdi, da tožnik ni dokazal njegove odgovornosti (krivde) za škodo, sodišče pa tega tudi ni obrazložilo, s čimer je bistveno kršilo določbe ZPP. Kot napačno graja stališče sodišča, da je irelevantno, kdo je konkretno odstranil dele nepremičnine ter da je bistveno zgolj dejstvo, da je bila celotna nepremičnina toženčeva. Opozarja, da si tožnik kljub možnosti, ki mu jo daje 176. čl. ZIZ, notranjosti nepremičnine pred nakupom ni prišel ogledat. S tem je pristal na slabo stanje notranjosti hiše, in ker je tveganje za nastanek morebitnih škodljivih posledic pri nakupu nepremičnin na javni dražbi na strani kupca, bi sodišče moralo uporabiti 467. čl. OZ ter zaključiti, da škoda ni nastala. Nadalje sodišču očita, da nepravilno ugotovilo tudi višino odškodnine, ker je vanjo vključilo škodo za nadomestitev klima naprave in drsnih vrat na dvorišču, ki pa nista sestavini nepremičnine, temveč njeni pritiklini in s tem samostojna predmeta stvarnih pravic. Njuna odstranitev zato tožniku ni mogla povzročiti škode. Prav tako naj bi sodišče napačno priznalo tisto škodo, ki se nanaša na trimesečno uporabnino, saj naj izpada najemnine (uporabnine) tožnik ne bi dokazal, toženec pa je poročilu izvedenca P. v celoti ugovarjal. 4. Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe, predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v tem delu prvostopenjskemu sodišču v novo sojene. Poudarja, da bi bilo treba za ugotovitev celotne škode poleg izvedenca elektro stroke angažirati še izvedenca gradbene stroke. Neodgovorjeno naj bi ostalo bistveno vprašanje, za koliko se je zaradi toženčeve protipravne odstranitve stvari iz nepremičnine njena vrednost zmanjšala. Nasprotuje oceni sodišča, da njegova trditvena podlaga ne zajema škode v obliki zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Iz cenitvenega poročila cenilca P., ki je del njegove trditvene podlage, izhaja, da je ocena škode na nepremičnini predstavlja cca 15% tržne vrednosti nepremičnine. Nadalje očita absolutno bistveno kršitev postopka, ker sodišče izvedencu ni poslalo njegovih pripomb, češ da so nerelevantne za odločitev. V izvedenskem mnenju naj bi po njegovem ostala neodgovorjena pomembna vprašanja, ali je pravilna vsebina cenitvenega poročila izvedenca P. glede vrednosti odstranjenih predmetov in poškodovanih stvari, glede časa za izvedbe obnove in tržne vrednost najemnine in glede manjvrednosti poškodovane nepremičnine.

5. Odgovorov na pritožbo stranki nista podali.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, pravilno je ugotovilo vsa sporna pravno pomembna dejstva, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov.

O pritožbi toženca

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da so izpolnjene vse zahtevane predpostavke toženčeve odškodninske obveznosti, čeprav pritožba utemeljeno očita pomanjkljive razloge glede toženčevega protipravnega krivdnega ravnanja. Načeloma je odškodninsko odgovoren tisti, ki je škodo s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, a za odločitev v konkretni zadevi res ni odločilno, ali je bil to toženec ali njegova hči, ker tega ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti.

9. Obligacijski zakonik (OZ) oškodovancu olajšuje položaj, ko je možnih povzročiteljev škode več. Kadar ni dvoma, da je škodo povzročila ena izmed dveh ali več oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, po 4. odst. 186. čl. OZ, odgovarjajo te osebe solidarno.

10. Ni sporno, da je bil toženec lastnik na javni dražbi prodane nepremičnine, ki jo je kupil tožnik. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je v tej stanovanjski hiši tudi dejansko živel pokojni toženec oz. jo je imel v posesti, saj je bil v hiši prisoten na dan, ko sta si tožnik in njegov oče želela ogledati nepremičnino, in na dan poskusa ogleda nepremičnine s strani izvedenke, ki je ocenila vrednost nepremičnine pred prodajo na dražbi. Vsem navedenim je namreč po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča toženec preprečil ogled notranjosti hiše. Če je v njej res živela in z opremo ravnala (tudi) toženčeva hči A. A., je to nedvomno bilo z njegovim dovoljenjem, kar je neprerekano navajal tožnik v odgovoru na toženčevo tovrstno obrambo.(1) Glede na to, da v hišo ni bilo mogoče priti, tudi ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo konkretno je stvari dejansko odstranil, toženec ali njegova hči. Nedvomno pa sta glede na sorodstvo in glede na skupno posest hiše mogoče povezani osebi, in pritožbeno sodišče zaključuje, da toženec (skupaj s hčerjo) solidarno odgovarja za nastanek škode na podlagi določbe 4. odst. 186. čl. OZ. S tem pritožbeno sodišče dopolnjuje le pravne razloge sodišča prve stopnje, vsa odločilna dejstva pa so v zadostni meri in pravilno ugotovljena (ali pa niso sporna), ter tudi navedena, zato očitana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

11. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer tudi ni posebej pojasnjevalo elementa krivde, vendar to ni bilo potrebno. Krivda se domneva in zanjo velja obrnjeno dokazno breme. Osnovno pravilo našega odškodninskega prava je, da mora tisti, ki je drugemu povzročil škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odst. 131. čl. OZ). V konkretnem primeru toženec ni trdil, da bi škoda nastala brez njegove krivde, pač pa da je sploh ni povzročil on, kar pa je glede na zgoraj povedano v tem primeru nerelevantno.

12. Pritožbena kritika, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je kot pravno podlago za odločanje uporabilo 131. čl. OZ, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da uporaba 467. čl. OZ ne pride v poštev, saj tožnik ne uveljavlja jamčevalnega zahtevka iz naslova stvarnih napak na kupljeni nepremičnini, ampak zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi toženčevega protipravnega ravnanja. Kot že zgoraj navedeno, je bilo splošno pravilo o krivdni odškodninski odgovornosti (131. čl. OZ) treba povezati še pravilom o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo (186. čl. OZ).

13. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da je ob nakupu nepremičnine pristal na slabo stanje notranjosti hiše (volenti non fit iniuria), ker se z opustitvijo ogleda ni seznanil z dejstvom, da je bila še pred nakupom notranjost hiše izpraznjena. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo ravno nasprotno, namreč da je toženec hotel izkoristiti možnost ogleda, ki mu jo daje 176. čl. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), vendar to ni bilo mogoče, ker mu je toženec preprečeval ogled notranjosti in mu ob tem še grozil. Zato so pritožbeni očitki, da je tožnik zaradi opustitve ogleda pristal na izpraznitev oziroma odstranitev sestavin in pritiklin nepremičnine ter s tem na potrebo po vlaganjih, neutemeljeni.

14. Pritožbeni očitek, da gre pri stvareh, ki so bile iz hiše odstranjene, delno za pritikline, je sicer utemeljen. Pritikline se razlikujejo od sestavin po tem, da so samostojne stvari, ki so namenjene gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari (17. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ) ter so le funkcionalno in prostorsko, ne pa tudi fizično povezane z glavno stvarjo, sestavine pa so premičnine, ki so vgrajene ali spojene z glavno stvarjo in po splošnem prepričanju predstavljajo del nepremičnine (16. čl. SPZ).(2) Klimatska naprava je sicer nameščena na nepremičnino, vendar jo je brez težav mogoče odstraniti, ne da bi ob tem bila le-ta ali nepremičnina poškodovana. Z nepremičnino je torej funkcionalno (gospodarsko) povezana, služi njenemu izboljšanju, ni pa stvar, brez katere bi nepremičnina štela za nedokončano, zato je njena pritiklina in ne sestavina. Enako velja tudi za drsna vrata na dvorišču. 15. Vendar pa je zaključek sodišča kljub temu pravilen; tožniku je tudi zaradi odstranitve teh dveh pritiklin nastala škoda, ker ju je moral nadomestiti. Skladno z 2. odst. 17. čl. SPZ namreč pritiklina v dvomu deli usodo glavne stvari. Kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče, toženec ni dokazal, da bi bila katerakoli od odstranjenih naprav in opreme last njegove hčerke A. A. Sodišču ni predložil nobenih listin (računov), ki bi izkazovali, da je te predmete kupila njegova hči. Oceno prvostopenjskega sodišča podpira tudi dejstvo, da v izvršilnem postopku toženčeva hči ni podala ugovora tretjega, s katerim bi iz premoženja toženca, na katerega je bilo poseženo z izvršbo, izločila lastne pritikline. Omenjeni pritiklini tako delita usodo nepremičnine, z njuno odstranitvijo pa je tožniku, ki je nepremičnino kupil, nastala škoda.(3)

16. Glede uporabnine kot škode za čas sanacije poškodovane nepremičnine je toženec le pavšalno ugovarjal celotnemu cenitvenemu poročilu izvedenca P., zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je štelo, da toženec znesek po višini (1200 EUR) priznava. Dejstva, ki jih stranka neargumentirano prereka oziroma zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana (214. čl. ZPP). Pritožbeni očitki, da tožnik ni dokazal višine škode iz naslova prikrajšanja za trimesečno najemnino, so torej neutemeljeni.

O pritožbi tožnika

17. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke. Iz poročila izvedenca P., ki ga je tožnik pridobil pred pravdo in je torej del njegovih navedb, sicer res izhaja, da je prišlo do škode zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine v višini cca 15% njene tržne vrednosti nepremičnine. Vendar tožnik s tožbo ni uveljavljal tega, temveč je zahteval povrnitev vrednosti odstranjenih naprav in opreme nepremičnine. Obojega tožnik ne more kombinirati, saj bi bil sicer obogaten, če bi dobil povrnjeno vrednost poškodovane opreme, nato pa še razliko v manjvrednost nepremičnine zaradi tega istega.

18. Oceno vrednosti iztoževane škode, nastale zaradi odstranjenih stvari, je bil usposobljen podati izvedenec elektro stroke, energijske opreme in instalacij, kot je ugotovilo sodišče na podlagi predhodnega razgovora z več izvedenci (neformalni postopek izbire izvedenca).(4) Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno presodilo, da je izvedensko mnenje strokovno, temeljito, jasno in konsistentno, ter da je izvedenec znal odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja sodišča in pravdnih strank, zato ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca gradbene stroke.

19. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), ko tožnikovih pripomb na podano pisno mnenje ni poslalo izvedencu v izjasnitev. Kot je v sodbi pravilno obrazložilo, je na nekatere pripombe izvedenec v mnenju že bil odgovoril, ostale pa za odločitev niso bile pravno relevantne. Čas obnove in višina najemnine sta bili med strankama nesporni vprašanji, manjvrednost nepremičnine pa v tej pravdi iz že pojasnjenih razlogov zgoraj ni bila relevantna. Tožniku zato ni bila kršena pravica do izjave, sploh pa je imel vso možnost izvedencu postaviti vprašanja ob njegovem ustnem podajanju mnenja oz. zaslišanju.

20. Pritožbeni očitki obeh pravdnih strank se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pravdni stranki morata sami kriti vsaka svoje stroške neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Navedbe tožnika na prvem naroku, ko odgovarja na toženčev odgovoru na tožbo.

Op. št. (2): Glej več M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 119. Op. št. (3): Prim. Tratnik, prav tam, str. 123. Op. št. (4): Glej v J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 479.