Jedro

Odločilna je vrednost postavljenega zahtevka, ki se v konkretnem primeru nanaša na denarni znesek 5.054,63 EUR, torej tisti, s katerim tožnik zahteva plačilo. Ni mogoče govoriti, da bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo delni umik tožbe, saj do takšne situacije ni prišlo. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo 113.432,13 EUR, ki bi ga potem zmanjšal in tako preklical zahtevo za pravno varstvo v višini 108.378,10 EUR.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Novem mestu.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Novem mestu se je izreklo, da ni stvarno pristojno za reševanje v tej zadevi in je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Novem mestu, ki je sprožilo spor o pristojnosti v smislu prvega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 24. člena ZPP. Meni, da za odločanje o zahtevku tožeče stranke na plačilo odškodnine 5.054,63 EUR, ni pristojno, ampak je skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPP pristojno Okrajno sodišče v Novem mestu.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Novem mestu.

Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je tožnik dne 4.4.2007 pri Okrajnem sodišču v Novem mestu vložil tožbo, pri čemer je navedel, da jo vlaga zaradi plačila 113.432,13 EUR, v njej pa ni bilo tožbenega zahtevka, ki je sestavni del tožbe (1. odstavek 180. člena ZPP). Ker tožba (dejansko nepopolna vloga) ni vsebovala vsega, kar mora vsebovati v smislu navedenega določila, ga je sodišče pozvalo na njeno dopolnitev. Tožnik je tožbo 30. 8. 2008 dopolnil. V dopolnitvi je zapisal, da jo vlaga zaradi plačila 5.054,63 EUR, ter natančno in konkretno opredelil vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Tožnik je oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.054,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na navedeno je tožba postala formalno popolna v skladu s 108. členom ZPP šele z oblikovanjem konkretnega tožbenega zahtevka, ki se je glasil na denarni znesek 5.054,63 EUR. Šele z ustrezno oblikovanim tožbenim zahtevkom je tožba, ki je bila sicer vložena že 4. 4. 2007 (če je vloga (tožba) dopolnjena v roku, se šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena), vsebovala vse zahtevane sestavine in je bila sposobna obravnave. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarni znesek 5.054,63 EUR in tako ni mogoče kot odločilno upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v nepopolni tožbi z dne 4. 4. 2007. Odločilna je vrednost postavljenega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), ki se v konkretnem primeru nanaša na denarni znesek 5.054,63 EUR, torej tisti, ki ga tožnik zahteva kot plačilo. Tako ni mogoče govoriti, da bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo delni umik tožbe, saj do takšne situacije ni prišlo. Tožnik namreč ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo 113.432,13 EUR, ki bi ga potem zmanjšal in tako preklical zahtevo za pravno varstvo v višini 108.378,10 EUR.

Ker je tožeča stranka šele z dopolnitvijo tožbe ustrezno postavila tožbeni zahtevek, o katerem odloča sodišče in njegovo vsebino, če ugotovi, da je utemeljen, prepiše v izrek sodbe, z oblikovanim tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo zneska 5.054,63 EUR (gre za spor o premoženjskopravnem zahtevku), ki ne presega meje vrednosti spornega predmeta, ki je določena za stvarno pristojnost okrajnega sodišča (prvi odstavek 30. člena ZPP), je v predmetni zadevi stvarno pristojno Okrajno sodišče v Novem mestu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v sporu o pristojnosti odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.