Jedro

Ker v postopku prvostopni organ zaradi zavzetega pravnega stališča pripomb tožeče stranke in dokazov, ki jih je predložila, sploh ni presojal, bi tožena stranka ob presoji pritožbi priložene končne gradbene situacije, morala zavzeti stališče in oceniti tudi tiste navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, jih pa glede na razloge odločbe organa prve stopnje, v pritožbi ni ponovno uveljavljala.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 11. 9. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 8. 11. 2001, s katero je tožeči stranki naloženo plačilo davka od prometa proizvodov po stopnji 20% po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 666.520,00 SIT ter zamudne obresti za čas od 21. 1. 1996 do 18. 9. 2001 v znesku 1.753.722,50 SIT. Obveznost je (pri)tožniku utemeljeno naložena v plačilo, saj tudi po presoji tožene stranke pravica do določitve sporne davčne obveznosti še ni zastarala. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da je (pri)tožnik za znesek 3.332.600 SIT, ki ga je investitor plačal s predplačilom do 31.5.1995, dne 15. 1. 1996 izstavil začasni račun št. A ..., na računu pa prometnega davka ni obračunal. Drugače kot prvostopni organ, ki v zvezi z v postopku predloženo končno gradbeno situacijo z dne 27.7.1995, iz katere naj bi izhajalo, da je obveznost za obračun prometnega davka nastala že 27.7.1995, ugovor zastaranja pravice do določitve davčne obveznosti zavrača s stališčem, da zastaralni rok po 60. členu Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 16/96, dalje: ZPD) prične teči šele s potekom leta 1996, v katerem bi tožnik do 31. 3. moral predložiti dokončni obračun prometnega davka, pa tožena stranka ugovor zastaranja po 60. členu ZPD zavrača s presojo, da je predložena končna gradbena situacija nepopolna. Situacija s strani investitorja ni potrjena, sicer pa iz nje ni razvidno katera dela in v kakšni količini so bila opravljena, neizpolnjena je tudi rubrika "izplačilo po situacijah". Iz predložene dokumentacije je razvidno le, da je za dela po pogodbi št. 105/95 z dne 5.5.1995 po končni situaciji potrebno plačati še 3.515.357 SIT, z avansi pa je že bilo plačano 4.420.000 SIT. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ utemeljeno štel, da je davčna obveznost nastala, ko je (pri)tožnik naročniku izdal račun, iz katerega je razvidno, da je izdan investitorju, na podlagi naročila po pogodbi 105/95 z dne 5.5.1995. Po prvem odstavku ZPD pravica do določitve davčne obveznosti in do izterjave prometnega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost. V obravnavanem primeru je davčna obveznost nastala z izdajo računa, to je 15. 1. 1996, zastaralni rok pa pričel teči po poteku leta 1996. Zastaralni rok izteče s potekom leta 2001, odločba o odmeri davka pa je bila izdana 8.11.2001. Tožnik v tožbi, vloženi zaradi molka tožene stranke in z dopolnitvijo tožbe razširjeni na izpodbijano odločbo, izdano med upravnim sporom, uveljavlja tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede nastanka davčne obveznosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Ugovor zastaranja je tožena stranka neutemeljeno zavrnila. Začasni račun št. A... z dne 15. 1. 1995 (pravilno:1996), na podlagi katerega naj bi po mnenju tožene stranke nastala davčna obveznost, investitorju nikoli ni bil izdan. Ne gre za račun, temveč le za temeljnico za knjiženje sredstev po prejetih avansih. Po dokončanju del na objektu tožeča stranka investitorju ni izdala računa, temveč mu je izdala končno gradbeno situacijo z dne 27.7.1995. V gradbeništvu se za opravljena dela ne izdajajo računi, kot prikazuje tožena stranka, temveč začasne oziroma končne situacije. Stališče, da začne rok za zastaranje teči šele v letu 1996, je nepravilno, saj ZPD določa, da davčna obveznost zastara v petih letih po poteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost. Stališče tožene stranke, da začne zastaralni rok teči šele v letu 1996, češ, da je morala tožeča stranka do 31.3.1996 predložiti dokončni obračun prometnega davka, je nepravilno. Davčna obveznost tožeče stranke ni nastala z dokončnim obračunom, temveč mesečno glede na izbrani način plačevanja. Nikakor pa ni nastala po dokončnem obračunu, saj so tožeči stranki tekle tudi zamudne obresti v primeru neplačila od posameznega mesečnega obračuna in ne šele od dokončnega obračuna. Dejansko pa davčna obveznost ni nastala leta 1996, temveč z dnem, ko je investitorju izdala končno gradbeno situacijo oziroma ko je izvedla dela (opravila storitev), saj je investitor fizična oseba in tako davčna obveznost nastane takrat, ko je storitev opravljena. V postopku je tožena stranka ugotovila in štela za nesporno, da so bila dela opravljena v mesecu juliju 1995. Davčna obveznost ne more nastati na podlagi internega dokumenta, ki je služil za knjiženje poslovnega dogodka v knjige tožnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka po presoji sodišča sicer utemeljeno ugovarja stališču prvostopnega davčnega organa, da prične zastaralni rok po določbi 1. odstavka 60. člena ZPD teči po poteku leta, v katerem je dolžan zavezanec do 31. 3. predložiti dokončen obračun prometnega davka za preteklo leto, vendar pa navedeni ugovor neutemeljeno uveljavlja tudi po razširitvi tožbe, saj tožena stranka ugovor zastaranja zavrača s presojo predložene končne gradbene situacije, ki je prvostopni organ zaradi napačne uporabe 60. člena ZPD (pričetek teka zastaralnega roka na enak način predpisuje tudi 96. člen ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96) sploh ni presojal, s tem pa v tem delu, čeprav ne izrecno, pritrjuje stališču tožeče stranke. Tožena stranka namreč odločitev prvostopnega organa potrjuje kot pravilno, vendar iz povsem drugih razlogov. Pri tem skladno s podatki upravnih spisov najprej ugotavlja, da tožeča stranka v postopku ni izkazala, da bi dela po pogodbi opravila še pred izdajo končne gradbene situacije, saj listin, ki bi navedeno trditev dokazovale, v davčnem postopku ni predložila. Kolikor tožeča stranka navedeno trditev smiselno ponavlja v tožbi, jo kot neizkazano zavrača tudi sodišče. Pač pa so po presoji sodišča razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje ugotovitev, da je davčna obveznost tožeče stranke nastala z izdajo računa z dne 15. 1.1996 in ne z izdajo končne gradbene situacije z dne 27.7.1995, pomanjkljivi in neprepričljivi. V čem je izdani račun popolnejši od končne gradbene situacije, tožena stranka ne pove. Do trditve, da je bila končna gradbena situacija poslana investitorju in v tej zvezi predloženega dokaza, tožena stranka stališča ne zavzame. Prav tako ne zavzame stališča do trditve, da je bil sporni (začasni) račun z dne 15.1.1996 izdan le kot temeljnica za knjiženje in investitorju ni bil poslan. Tožena stranka pri presoji končne gradbene situacije ne upošteva vsebine pogodbe št. 105/95 z dne 5.5.1995, na katero se nanaša, pri presoji pa tudi ne upošteva določb Posebnih gradbenih uzanc (Uradni list SFRJ, št. 18/77). Ker v postopku prvostopni organ zaradi zavzetega pravnega stališča pripomb tožeče stranke in dokazov, ki jih je predložila, sploh ni presojal, bi tožena stranka ob presoji pritožbi priložene končne gradbene situacije, morala zavzeti stališče in oceniti tudi tiste navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, jih pa glede na razloge odločbe organa prve stopnje, v pritožbi ni ponovno uveljavljala.

Ker po navedenem tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevala in presodila vseh pravno relevantnih dokazov, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo in zadevo skladno z določbo 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo, po odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti, ponovno presodila utemeljenost ugovora zastaranja pravice do določitve davčne obveznosti.