Jedro

Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki je razumna oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Del revizije, ki se tiče postopka po nasprotni tožbi, se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 81.955,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1990 dalje do plačila, ugodilo pa je delno zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in tako naložilo tretji tožeči stranki, naj plača toženi stranki 44.032,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1992 dalje do plačila.

Tožena stranka je vložila pritožbo proti tej sodbi po izteku pritožbenega roka in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je ta predlog zavrnilo. Zavzelo je stališče, da bi moral pooblaščenec tožnikov - odvetnik obveznosti do svojih strank izpolniti preden je odšel 8. dan pritožbenega roka na lov; bolezen, ki je odvetnika zatekla na lovu, ni bila takšne narave in trajanja, da bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje; zadnji dan pritožbenega roka se je odpeljal sam domov, pred tem pa bi lahko angažiral substituta.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo. Menilo je, da pooblaščenec ni bil priklenjen na posteljo, imel je možnost pisne in telefonske komunikacije. Pritožbo bi lahko vložil zadnji dan.

Utrujenost zaradi vožnje ni opravičljiv razlog.

Proti temu sklepu je tožeča stranka vložila revizijo. Opozarja, da gre za spor, katerega sedanja vrednost znaša okoli 7,000.000,00 SIT, ki bi jih moral plačati pooblaščenec tožnikov namesto tožene stranke, ker je zamudil rok za pritožbo. Ni ga mogoče siliti, da bi delal med bolniškim staležem. Poudarja, da mu je zdravnik svetoval nekajdnevni počitek in to kar zadeva odvetniško delo. Če bi sodišče dvomilo o tem, bi moralo konzultirati drugega zdravnika. Ne more biti edino merilo "priklenjenost" na posteljo, saj bi sicer tudi sodnik moral delati v času bolniškega dopusta. Pri pritožbi je šlo za zahtevno delo. V tej zadevi je zaradi njene zapletenosti sodišče prve stopnje potrebovalo 8 let do konca glavne obravnave, polnih 5 mesecev pa je potrebovalo za sestavo sodbe. Pooblaščenec se je nepričakovano znašel 300 km stran od svoje odvetniške pisarne, kjer nima zaposlenih oseb. Pozno zvečer zadnji dan roka ne bi mogel pritožbe oddati na pošti. Z delom bi se lahko njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Kaj bi pooblaščencu ostalo od bolniškega staleža, če bi moral opravljati svoje delo? Čeprav meni, da revizija ni dovoljena, predlaga, da se o njej "čimprej odloči, da bi lahko ta zadeva z naslednjimi pravnimi sredstvi le prišla do vrhovnega sodišča, saj mora tožeča stranka izkoristiti vsa pravna sredstva, da bi lahko nadaljevala do Evropskega sodišča".

Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da le-ta ne pojasni, v čem je podana zmotna uporaba materialnega prava. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil utemeljeno zavrnjen. Pooblaščenec tožnikov je šel na dopust po sedmih dneh pritožbenega roka in moral je računati glede na vrsto dopusta - lov s tem, da se morda ne bo pravočasno vrnil. Iz revizije ("tudi, če bi vedel, da je potrebno vložiti pritožbo") je mogoče razbrati, da je pooblaščenec preprosto pozabil vložiti pravno sredstvo. Pooblaščenec bi lahko iz Zagreba opravil najnujnejša opravila ali imenoval substituta, ki bi lahko dobil spis na sodišču. Tožena stranka skuša z omenjanjem evropskih sodnih institucij vplivati na sodišče. Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Sklepni misli revizije, da ta ni dovoljena je mogoče le delno pritrditi.

Revizija je dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar ne v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek 400. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 382. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Tako ni revizije v premoženjskopravnih sporih, če se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, izpodbijani del pravnomočne sodbe pa ne presega mejnega zneska 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena ZPP/77 in 9. člen Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur. list RS, št. 55/92). Če bi tožeča stranka z revizijo izpodbijala odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, torej o plačilu 44.032,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitvijo pravdnih stroškov, revizija po navedenem ne bi bila dovoljena. Tako tudi ni dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba in potrjen sklep sodišča prve stopnje, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne. Zato je moralo revizijsko sodišče del revizije, ki se tiče odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe, zavreči (drugi odstavek 389. člena, 392. člen in četrti odstavek 400. člena ZPP/77). Torej le glede doslej opisanega ima revizija prav.

V ostalem pa je revizija dovoljena, vendar ni utemeljena. Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli le, če je zamujen rok iz opravičenega vzroka (prvi odstavek 117. člena ZPP/77). Takšnega vzroka pa pooblaščenec tožnikov ni izkazal, kot sta pravilno ugotovili nižji sodišči. Dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah odločanja, izkazuje naslednja dejstva: Odvetnik je šel v času pritožbenega roka (8. dan) na lov v tujo državo (po lastnih navedbah približno 500 km daleč), se tam zastrupil s hrano in zaradi prebavnih težav poležaval pri svoji sestri v Zagrebu in se vrnil zadnji dan pritožbenega roka domov. Pritožbo je vložil 4 dni za tem.

Tudi po prepričanju revizijskega sodišča ni šlo za opravičen vzrok zamude. Odvetništvo je samostojna služba, ki jo opravljajo odvetniki kot poklic (prvi in drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu, Ur. list RS, št. 18/93 - ZOdv). Pri zastopanju stranke mora odvetnik ravnati vestno in skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena ZOdv). Gre torej za poklicno dejavnost, ki jo mora odvetnik opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Odvetnik mora organizirati svojo odvetniško pisarno... evidenco rokov..., da zagotovi red in tekoče delo (16. pravilo oziroma načelo Kodeksa odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije - Kodeks) in mora drugega odvetnika, kadar je sam zadržan, pravočasno zaprositi za nadomeščanje (28. pravilo Kodeksa). Iz naštetih predpisov in pravil sledi najmanj dvoje: prvič, prag predvidljivosti dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo narokov ali rokov, je za odvetnika postavljen nizko, ker mora računati s številnimi naključji, tudi banalnimi, ki se mu lahko pripetijo; drugič, prag odvrnljivosti naključij pa je visok, ker mora odvetnik ukreniti vse potrebno, da se odvrnejo škodljive posledice, ki utegnejo nastati zaradi zamude.

Gledano skozi te zahteve na eni strani in skozi odvetnikovo ravnanje v tej zadevi ni mogoče sklepati, da bi šlo za nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek, katerega nujna posledica bi bila zamuda roka. Odvetnik, nad katerim visi pritožbeni rok v zadevi svoje stranke, si ne more privoščiti daljšega potovanja, ne da bi poprej zagotovil nadomeščanje za primer kakšnega izjemnega dogodka, če pa ga je že zalotil nepripravljenega, bi moral vsaj kaj ukreniti, da bi odvrnil njegov škodljiv učinek. Najmanj, kar je imel ves čas na voljo, je brzojavna vložitev pritožbe (113. člen ZPP/77), s katero bi izzval najmanj uradni preizkus izpodbijane odločbe glede pravilne uporabe materialnega prava (torej toliko, kot je to storil s prepozno vloženo pritožbo, s katero je uveljavljal le razlog zmotne uporabe materialnega prava). To bi lahko storil tako v Zagrebu, kjer je imel na voljo telefonske povezave, kakor tudi na poti domov. Tako pa ni ukrenil ne enega ne drugega. Še več, kakor priznava v reviziji in kakor opozarja odgovor nanjo, sploh ni vedel, ko se je vračal domov, da mora vložiti pritožbo. Torej sploh ni mogoče govoriti o tem, da je odvetnik ravnal skrbno, ne le z vidika dobrega strokovnjaka, marveč tudi z vidika dobrega gospodarja. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

K revizijskim trditvam pa tole: Prav je, da odvetnik tožnikov prevzema nase plačilo namesto tožene stranke, ni pa prav, da poudarja to okoliščino kot pomembno za odločitev. Če bi se sodišče oziralo na to, bi kršilo ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Neutemeljeno očita sodišču, da ga sili delati v času bolniškega dopusta. Storil naj bi le tisto, kar mu veleva poklic, si zagotovil substituta ali vložil pritožbo brzojavno ali pomislil, kdaj mu bo potekel pritožbeni rok in se vrnil nekaj ur prej domov in opravil svojo nalogo. K neslani primerjavi, kaj naj bi delali sodniki v času bolniškega dopusta, velja pristaviti le, da je delo na sodišču, ko ga je potrebno opraviti v zelo kratkih rokih, organizirano z dežurno službo, tako da delo ne trpi in da roki niso zamujeni. Sicer pa je iz "zgodovine bolezni" (brez datuma in registrske številke) razvidno, da bolniški dopust ni bil časovno točno omejen, marveč le opisno: nekaj dni odvisno od težav. Pravilna je presoja nižjih sodišč, da te očitno niso bile tako hude, ker se je tožnik sam vrnil iz Zagreba v Izolo zadnji dan roka. Jasno je torej, da ni šlo za nepremagljivo oviro za naknadno ukrepanje, če odvetnik ni že poprej ravnal, kot je bilo opisano.

Revizija je v opisanem delu neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77).