Jedro

Odločba organa prve stopnje, s katero je bil prvič naknadno odmerjen carinski dolg, je bila pravočasno izdana, vendar je bila z odločbo organa druge stopnje odpravljena in vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločitev. Glede na določbo 281. člena ZUP so bile pravne posledice odločbe organa prve stopnje odpravljene, kar pomeni, da o obveznosti plačila carinskega dolga še ni bilo odločeno. V ponovnem postopku pa je bila odločba organa prve stopnje izdana po poteku petletnega roka za naknaden obračun carinskega dolga, kar pomeni, da ni več podlage za obračun.

Obrazložitev

1.Tožbi se ugodi in se odločba Carinskega urada Ljubljana št. DT 426-25/3977-2000/1300-055 z dne 31. 3. 2008 odpravi.

2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v ponovnem postopku določil znesek dajatev, ki ga je tožnik dolžan poravnati za 26.050 kg bruto mase plinskega olja iz tarifne oznake 2710 00 679 KN, prijavljeno v tranzitni postopek s tranzitno deklaracijo (ECL) št. 78583 z dne 27. 8. 1999, CI Terminal Sežana in istega dne nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora v skupnem znesku 10.018,07 EUR, ki ga je tožnik dolžan plačati v roku 30 dni, s tem, da stroški niso bili priglašeni in da pritožba ne zadrži izvršitve. Z navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ v ponovnem postopku v skladu z navodili drugostopnega organa v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1942/2006 z dne 8. 10. 2007, s katero je le-to odpravilo drugostopno odločbo z dne 20. 7. 2001 in zadevo vrnilo v delu, ki se nanaša na tožnika z navedbo, da morajo biti po oceni Upravnega sodišča in v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS za določitev carinskega dolžnika in njegovo solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga izpolnjeni pogoji, ki so utemeljeni na subjektivni oceni, tj. da so posamezne fizične osebe ali pravne osebe zavestno sodelovale pri postopkih neupravičene odstranitve blaga izpod carinskega nadzora (3. odstavek 145. člena Carinskega zakona – Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ, v povezavi z 2. odstavkom 125. člena CZ).

Po ugotovitvah prvostopnega organa je tožnik že pred sporno vožnjo opravljal storitev prevozov v mednarodnem prometu in bi se zato moral zavedati svojih dolžnosti do carinske uprave. Samo izgovarjanje na navodila drugih oseb ne izključuje njegove solidarne odgovornosti, ki je predvidena po 150. členu CZ in glede na to, da je bil vešč opravljanja storitev prevozov v mednarodnem prometu, in je tranzitne deklaracije dobro poznal, izgovarjanje na navodila drugih oseb ne pomeni takšne okoliščine, ki bi lahko izključevale njegovo solidarno odgovornost. Nasprotno, po ugotovitvah prvostopnega organa so vse to okoliščine, da je tožnik sprejel blago vedoč, da je v tranzitnem postopku in da je to vedel tudi takrat, ko je blago odstranil izpod carinskega nadzora prej, preden je bil zanj poravnan carinski dolg, s tem, ko je večji del carinskega blaga raztovoril v A., del pa še v rezervoar pri betonarni ob južni obvoznici, prav tako za družbo A. d.o.o., prejem pa mu je potrdila družba B. d.o.o. v polju 24 tovornega lista CMR št. 1578604 z dne 27. 8. 1999. Že prvostopni organ se sklicuje na določbo točke a) 1. odstavka 154. člena CZ, po katerem izda carinski organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika odločbo, s katero dolžniku naloži, da poravna nastalo obveznost, če carinski organ izve oz. ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg in 4. odstavek istega člena, po katerem se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko a 1. odstavka tega člena lahko opravi v 5-letih po nastanku carinskega dolga. Pri tem prvostopni organ pojasnjuje, da je bila prvotna odločba, št. 426-25/3977-00/1300-001 z dne 13. 3. 2001, izdana v zakonsko predpisanem roku, v ponovnem postopku pa je šlo le za dopolnitev ugotovitvenega postopka in odpravo nejasnosti za solidarnega dolžnika, voznika B.B., zato se smatra, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev predpisanega materialnega roka za naknadni obračun, kot ga določa citirana zakonska določba, ter se v nadaljevanju sklicuje na 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, dalje ZICPES), po katerem se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z aktom o pristopu drugače določeno.

V nadaljevanju se sklicuje na 1. odstavek 2. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98, v nadaljevanju ZTro), po katerem se trošarina plačuje od trošarinskih izdelkov, proizvedenih na območju Republike Slovenije in trošarinskih izdelkov, ki se uvozijo v Slovenijo in 2. odstavek istega člena, po katerem je uvoz trošarinskih izdelkov vsak vnos trošarinskih izdelkov v Slovenijo, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po 2. točki 1. odstavka 5. člena ZTro nastane trošarinska obveznost, ko so trošarinski izdelki uvoženi v Slovenijo in 1. odstavek 61. člena ZTro, po katerem obračunavanje in plačevanje trošarine nadzoruje carinski organ.

V nadaljevanju se prvostopni organ sklicuje na Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV), in sicer 24. člen, 2. odstavek 20. člena, 4. odstavek 20. člena, 1. odstavek 22. člena in 1. odstavek 72. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, v nadaljevanju Pravilnik), po katerem v primeru, če carinski organ izve oz. ugotovi, da je bil DDV ob uvozu obračunan v nižjem znesku, kot je zakonsko dolgovani znesek DDV, ravna v skladu s 154. členom CZ, ko odloča o naknadnem obračunu DDV.

V skladu s 151. členom CZ se višina carinskega dolga pri uvozu oz. izvozu določi na podlagi predpisov, ki so v veljavi na dan nastanka carinskega dolga, ter je po navedeni določbi carinski dolg nastal 27. 8. 1999, ko je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Navaja določbe 145. člena in 125. člena CZ. Po mnenju pritožbenega organa je prvostopni organ v skladu s stališčem Vrhovnega in Upravnega sodišča RS, glede razlage 3. odstavka 145. člena CZ in 3. odstavka 125. člena CZ, ugotavljal subjektivne okoliščine, pomembne za odločitev, pri čemer pritožbeni organ ocenjuje, da za ugotavljanje navedenih okoliščin ni nujno potrebno zaslišanje tožnika in da zadošča, da se stranki da možnost, da poda svojo izjavo, kot je bilo v obravnavanem primeru. Po mnenju pritožbenega organa je bilo treba postopek le dopolniti, ne pa tudi ponovno opraviti vsa procesna dejanja, kot zmotno meni tožnik. Glede dolžnosti ugotavljanja subjektivnih okoliščin, pomembnih za odločitev – ali je tožniku kot vozniku v obravnavani situaciji možno očitati tako ravnanje, da bi se izključila njegova solidarna odgovornost za plačilo carinskega dolga, se pritožbeni organ strinja z zaključkom prvostopnega organa, da je tožnik sprejel blago vedoč, da je le-to v tranzitnem postopku, česar se je zavedal tudi, ko je blago odstranil izpod carinskega nadzora in zato odgovarja kot solidarni dolžnik ter da ugotovljeno dejansko stanje daje zadostno podlago za sklep, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora.

Očitke tožnika, ki se sklicuje na določbe 125. člena in 126. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) ter očitke, da je rok 5 let med posameznimi uradnimi dejanji carinskega organa že potekel in bi bilo treba postopek ustaviti, pa zavrača, saj urejanje zastaranja pravice do odmere izterjave in povračila davka, ter primere pretrganja takega zastaranja, v obravnavani zadevi, ko se odloča o pravici do naknadnega obračuna carinskega dolga, niso uporabljive, saj je rok, v katerem je mogoče še naknadno odmeriti carinski dolg, določen v 154. členu CZ, ki se v obravnavani zadevi uporablja v skladu s 105. členom ZICPES. Carinski urad je carinski dolg obračunal na podlagi določb a) točke 1. odstavka 154. člena CZ, za katerega je po 4. odstavku določeno, da se lahko opravi v 5-letih, zato tožnikove očitke, da bi bilo v zadevi treba uporabiti b) točko 1. odstavka 154. člena CZ, za katere je predviden 3-letni rok, zavrača, saj gre za nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora.

S tem v zvezi pritožbeni organ pojasni, da je bil z (odpravljeno) odločbo Carinskega urada Ljubljana št. 426-25/3977-00/1300-001, izdano dne 13. 3. 2001, torej še znotraj 5-letnega roka iz 4. odstavka 154. člena CZ, carinski dolg odmerjen, zato je bil ne glede na dejstvo, da je bila ta odločba kasneje odpravljena in je bila v ponovnem postopku izdana nova (izpodbijana) odločba, po mnenju pritožbenega organa carinski dolg obračunan pravočasno.

Tožnik v tožbi izpodbija prvostopno odločbo iz razlogov 1., 2., 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Sklicuje se na obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da bi tožniku morala biti dana možnost, da na glavni obravnavi poda izjavo glede okoliščin, pomembnih za odločitev, in s tem za presojo njegove solidarne obveznosti za plačilo carinskega dolga v obravnavani zadevi. Stranki ni bila dana možnost, da se v ponovnem postopku izjasni glede spornega prevoza naftnih derivatov in odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Ni podana osnova za presojo, ali je zavestno sodeloval pri postopku neupravičene odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, zato očita nezakonitost postopka, kršitev načela materialne resnice in pravice do udeleževanja ugotovitvenega postopka, saj meni, da se v ponovljenem postopku pritožbeni organ ne more sklicevati zgolj na zapisnike in podatke v njih, ter postavlja vprašanje, zakaj tožena stranka ni izvedla t.i. dopolnilnega postopka po 2. odstavku 251. člena ZUP. Po mnenju tožnika je bilo v ponovnem postopku treba ugotoviti, ali je bil voznik vpleten v dejanja, ki v končni fazi pomenijo izogibanje davčnim obveznostim ter meni, da bi postopek moral potekati na način, kot ga določa ZDavP-2. Po mnenju tožnika je potekel tudi materialni 5-letni rok (154. člen CZ), pri tem pa se sklicuje tudi na določbe ZDavP-2 in zastaranje po 125. členu in 126. členu, po katerih začne 5-letni zastaralni rok teči od dneva, ko je bilo potrebno davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Pravica do izterjave zastara v 5-letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati in da je že zdavnaj potekel 5-letni zastaralni rok med posameznimi uradnimi dejanji davčnega organa.

Sodišču predlaga, da po opravljeni ustni obravnavi prvostopno odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. V zvezi s tožbeno navedbo, da je prvostopni organ izdal izpodbijano določbo po preteku zakonsko določenega roka petih let, se tožena stranka sklicuje na sodno prakso, ki je v primeru naknadnega obračuna carinskega dolga na podlagi 154. člena CZ zavzela stališče, da ne glede na to, da je bila prva prvostopenjska odločba z odločbo pritožbenega organa odpravljena in je bila v ponovnem postopku izdana druga prvostopenjska odločba, ki je bila zaradi vložene pritožbe predmet presoje tožene stranke, bil carinski dolg obračunan pravočasno (opr. št. U 417/2006-8 , U 213/2006-10). Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Po mnenju sodišča gre v obravnavani zadevi za potek roka, v katerem lahko carinski organ naknadno odmeri carinski dolg na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ, torej v primeru, ko je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg. Naknaden obračun carinskega dolga se v skladu z navedeno točko lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (4. odstavek 154. člena CZ). V zadevi ni sporno, da je carinski dolg nastal 27. 8. 1999, ko je bilo blago, ki je bilo uvoženo s tranzitno deklaracijo ECL št. 78583 z dne 27. 8. 1999, CI Terminal Sežana, odstranjeno izpod carinskega nadzora.

Res je bila prvostopna odločba z dne 13. 3. 2001, s katero je bil prvič naknadno odmerjen carinski dolg, pravočasno izdana, tako kot trdi tožena stranka, vendar je bila navedena odločba z odločbo drugostopnega organa z dne 5. 12. 2007 odpravljena v delu, ki se nanaša na tožnika in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločitev. Prvostopni organ, ki je v ponovnem postopku izdal odločbo dne 31. 3. 2008, je določil znesek dajatev, ki ga je tožnik dolžan poravnati za blago, ki je bilo uvoženo s sporno tranzitno deklaracijo z dne 27. 8. 1999 na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ, ki se kot materialni predpis pravilno uporablja v obravnavani zadevi.

Določba 1. odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj (ex tunc) do dneva izdaje odpravljene odločbe. To v obravnavanem primeru pomeni, da o tožnikovi obveznosti plačila carinskega dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem stanju stvari pa je v obravnavanem primeru potekel tudi petletni rok od nastanka carinskega dolga. Carinski dolg je namreč nastal dne 27. 8. 1999, ko je bilo blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora, kar v zadevi kot rečeno ni sporno, zato po poteku petletnega roka ni več pravne podlage za naknaden obračun carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinski blagom po točki a) 1. odstavka 154. člena CZ.

Ob takem stanju stvari tudi ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da naj bi bil carinski dolg pravočasno odmerjen s prvotno odločbo z dne 13. 3. 2001. Tudi sklicevanje tožene stranke na sodno prakso upravnega sodišča (U 213/2006 in U 417/2006), ne daje podlage za drugačno stališče. V omenjenih zadevah je bila podlaga za naknaden obračun carinskega dolga točka c) 1. odstavka 154. člena CZ, ki je v osnovnem zakonu določala enoletni rok za naknaden obračun carinskega dolga. Sodišče je svoje stališče pojasnjevalo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah CZ, ki so se začele uporabljati dne 1. 7. 1999, ki je enoletni rok podaljšal na tri leta. Petletni rok za naknaden obračun carinskega dolga iz točke a) 1. odstavka 154. člena CZ, pa se ni spreminjal in je bil že v osnovnem zakonu enako določen. Res je, da so odločbe carinskih organov izvršljive takoj (6.b člen CZ) in da pritožba ne zadrži izvršitve. Vendar pa sta bila po stališču sodišča roka iz 4. odstavka 154. člena CZ prekluzivna in sta torej določala časovni okvir, v katerem je (še) bilo možno naknadno obračunati carinski dolg. Na te roke sodišče pazi po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru, je bila prvostopna odločba, s katero je bil naknadno obračunan carinski dolg (z dne 13. 3. 2001) z odločbo drugostopnega organa z dne 5. 12. 2007 odpravljena. Zaradi takega pravnega učinka so bile odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so nastale z odpravljeno odločbo. Vzpostavljeno je bilo pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odločbe prve stopnje, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno. To pa pomeni, da je petletni rok (glede tožeče stranke kot enega izmed solidarnih dolžnikov) za naknaden obračun carinskega dolga potekel in ni več podlage za obračun.

Ker po povedanem materialno pravo ni pravilno uporabljeno in je zato izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.