Jedro

Stroške ležarine je dolžna plačati tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec na podlagi 117. člena ZUP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

K 1. točki izreka:

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 2. 2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Mestne občine Ljubljana – Mestne inšpekcije z dne 19. 9. 2003. Prvostopni upravni organ je s citiranim sklepom odločil, da stroški ležarine stojnice za prodajo sadja in zelenjave znašajo 613.440,00 SIT, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati v roku 8 dni od dokončnosti tega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je bila tožeči stranki izdana inšpekcijska odločba, ki je postala pravnomočna, prav tako je postal pravnomočen sklep o dovolitvi izvršbe. Izpodbijani sklep se nanaša le na poplačilo stroškov izvršilnega postopka, ki gredo v skladu s 117. členom ZUP v breme zavezanca. V tem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov ali na sklep o dovolitvi izvršbe. Izračunu stroškov, ki je izdelan na podlagi predloženih računov, pa tožeča stranka ne ugovarja.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da že ves čas trdi, da je stojnico sama pravočasno odstranila, zato je stroški ležarine ne smejo bremeniti. Kot dokaz za svoje trditve prilaga štiri fotografije. V tožbi je predlagala svoje zaslišanje, vendar sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, s tem pa je kršilo določbe ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odpravi odločbo tožene stranke, toženi stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljenje po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Revident v reviziji nasprotuje nekaterim dejanskim ugotovitvam upravnega organa, to pa je nedovoljen revizijski razlog. Sodišče zato preizkusa sodbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ni opravilo.

9. V okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko podlago pravilno presodilo, da je stroške ležarine stojnice dolžna plačati tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec na podlagi 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002). Izpodbijani sklep je bil izdan v izvršilnem postopku v izvrševanju odločbe, s katero je bila tožeči stranki naložena odstranitev stojnice, sama pa po ugotovitvah upravnega organa naložene obveznosti ni izpolnila. Gre torej za stroške postopka v zvezi z izvršbo, ki pa jih na podlagi 117. člena ZUP trpi zavezanec.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni storilo zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave in na njej zaslišalo predstavnika tožeče stranke. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o upravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Drugi odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 določa, da se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega sklepanja pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka v tožbi predlagala le zaslišanje svojega predstavnika, pri tem pa ni navedla, kaj bi na zaslišanju izpovedal oziroma kaj bi s tem dokazoval, po presoji Vrhovnega sodišča izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti v postopku ugotovljenega pravno pomembnega dejanskega stanja.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K 2. točki izreka:

12. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).