Jedro

Dolžnik mora v ugovoru navesti dejstva (to je konkretne dogodke oziroma okoliščine), s katerimi svoj ugovor utemeljuje, sicer ugovor ni obrazložen skladno z 2. odstavkom 53. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi dveh računov za dobavljeno blago in na podlagi dveh obračunov obresti izdalo sklep o izvršbi opr. štev. Ig 99/00398 z dne 25.5.1999, s katerim je dolžniku naložilo, da je dolžan plačati upniku uveljavljano terjatev in dovolilo izvršbo za poplačilo te terjatve.

Proti sklepu je dolžnik ugovarjal. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor predložilo v reševanje višjemu sodišču, s čimer je očitno ocenilo, da njegov ugovor ni obrazložen skladno z določilom 2. odstavka 53. člena ZIZ (glej 5. odstavek 62. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dolžnik svojega ugovora zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, ni obrazložil skladno z določilom 2. odstavka 53. člena ZIZ. Po tem določilu mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva (to je konkretne dogodke oziroma konkretne okoliščine), s katerimi svoj ugovor utemeljuje. Upnikovemu zahtevku na plačilo kupnine in obračunanih obresti, ki temelji na listinah s povsem konkretnimi podatki, se dolžnik ne more uspešno upreti s pavšalnimi trditvami, da blaga ni prodal, oziroma da blago ni prodajno in da je prosil za kompenzacije. Te trditve niso niti določne in tudi ne relevantne. Zato je ugovor neutemeljen in ga je pritožbeno sodišče obravnavalo kot pritožbo ter jo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).