Jedro

Glede na ugotovitev, da je delavka iskala zdravniško pomoč naslednji dan po nezgodi, ni podlage za odškodnino za primarni strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo toženima strankama naložilo, da nerazdelno plačata tožnici 4,150.000,00 SIT odškodnine za nesrečo pri delu, z obrestmi in stroški postopka. Presežni del zahtevka v višini 50.000,00 SIT pa je zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica 13.2.1991 padla na poledenelem pločniku, to je na poti med sedežem podjetja in 200 m oddaljenimi skladišči. Pri padcu je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice. Sodišče je tožnici priznalo 1,000.000,00 SIT odškodnine za pretrpljen strah, 1,000.000,00 SIT za prestane telesne bolečine in 2,000.000,00 SIT za duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 150.000,00 SIT za materialno škodo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama toženih strank in s sodbo spremenilo prvostopno sodbo tako, da je toženima strankama naložilo plačilo 2,000.000,00 SIT za negmotno škodo, s tem, da je druga tožena stranka - Zavarovalnica - , zavezana le do revalorizirane zavarovalne vsote. Višji zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem je zavrnilo tudi pritožbi. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala na pločniku, za katerega čiščenje je bila odgovorna prva tožena stranka, zato je podana njena krivdna odgovornost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravična odškodnina za telesne bolečine in nevščenosti med zdravljenjem 400.000,00 SIT, za pretrpljen strah, ki se je predvsem izražal v negotovosti za izid zdravljenja 300.000,00 SIT, za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa 1,300.000,00 SIT, upoštevajoč po izvedencu ocenjeno 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zahtevek za plačilo 150.000,00 SIT za materialno škodo pa je zavrnilo, ker ni dokazov, da so materialni stroški tožnici v taki višini v resnici nastali.

Tožnica je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je poškodba v celoti spremenila njeno življenje, morala je opustiti delo tajnice, s tem ni izgubila samo finančno, ampak je padla tudi kvaliteta njenega življenja. Zato je bila ustrezna odškodnina, ki jo je določilo prvostopno sodišče. Odločitev pritožbenega sodišča pa je neprimerna. Glede odškodnine za materialno škodo pa je v nasprotju z zakonom, saj 223. člen Zakona o pravdnem postopku dopušča, da sodišče odloči o odškodnini po prostem preudarku. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče skladno z določili 386. člena ZPP lahko le preizkusilo, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi v izpodbijani sodbi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče ugotavlja, da je revidentki, skladno z določili 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), prisojena pravična odškodnina po vseh pravno priznanih temeljih. V spisu je ugotovljeno, da je revidentka iskala zdravniško pomoč šele naslednji dan po nezgodi. To pa pomeni, da ni trpela posebno hudih bolečin neposredno po nezgodi, kot tudi ne primarnega strahu. Upoštevajoč, da je revidentka utrpela samo zvin vratne hrbtenice, brez drugih poškodb in da je zdravljenje trajalo od nezgode 13.2.1991 do konca avgusta 1991, ter intenziteto telesnih bolečin, je priznanih 400.000,00 SIT ustrezna satisfakcija za telesne bolečine. Priznana odškodnina za strah (300.000,00 SIT) pa je prej visoka kot prenizka, upoštevajoč že navedeno dejstvo, da je revidentka iskala zdravniško pomoč šele naslednji dan po nezgodi. Zaradi trajnih posledic poškodbe ob nezgodi je pri revidentki ugotovljeno 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato je tudi 1,300.000,00 SIT prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pravična odškodnina za tovrstno škodo. Višja odškodnina od prisojene ne bi bila v skladu z namenom te odškodnine.

Glede na ugotovitev drugostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da ni dokazov, da je tožnici nastala materialna škoda v znesku 150.000,00 SIT in citirano zakonsko določbo, po kateri je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče ne more preizkusiti te ugotovitve.

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o obligacijskih razmerjih, je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).