Jedro

S tem, ko zagovornik v zahtevi drugače ocenjuje dejstva in okoliščine v zvezi z nujnostjo in obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot je to storilo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na naravo očitanih kaznivih dejanj, izrečeno kazensko sankcijo ter materialnimi, moralnimi in drugimi posledicami pripora za obdolženca je podano sorazmerje s trajanjem pripora oziroma posegom v njegove pravice.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega G.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom po razglasitvi sodbe, s katero je spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, kaznivega dejanja nasilništva po 2. in 1. odstavku 299. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ ter kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ ter mu izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora, podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obdolženca zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 26.3.2003 je zoper navedeni pravnomočni sklep (sklep Okrajnega sodišča v Kranju in sklep Višjega sodišča v Ljubljani) vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, navedenih v 420. členu ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep o podaljšanju pripora odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po izreku sodbe na prvi stopnji je imelo sodišče dovolj osnove za zaključek, da je pri obdolžencu še podan priporni razlog in kršitve, na katere se sklicuje vložnik zahteve, niso izkazane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma sicer uveljavlja kršitev določb zakona, vendar pa teh kršitev ne obrazlaga, temveč kot izhaja iz obrazložitve njegove vloge, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Meni namreč, da je s tem, ko je bila obdolžencu izrečena kazen zapora, ponovitvena nevarnost pri obdolžencu prenehala, dosežen je namreč namen, da obdolženec na prostosti kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Gre za mladega človeka, ki bi mu morala biti dana pravica do bolj blagega odvzema prostosti, to je morda hišni pripor ali celo javljanje na policijski postaji. Zagovornik v zahtevi torej drugače ocenjuje dejstva in okoliščine v zvezi z nujnostjo in obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot je to storilo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, oziroma uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zakaj naj bi sodišče s tem, ko je obdolžencu podaljšalo pripor po izreku sodbe, kršilo 20. člen Ustave, zagovornik ne obrazloži, zaradi česar vrhovno sodišče tega očitka tudi ni moglo preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer pa mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena. V primeru, ko ne gre za absolutne bistvene kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP pa mora biti obrazložena tudi vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP in pravilnostjo oziroma zakonitostjo odločbe.

Slednjič pa je neutemeljen tudi očitek, da pripor nesorazmerno dolgo traja. Obdolženec je v priporu od 22.1.2003, na spisu se je ves čas delalo kontinuirano, dne 9.5.2003, ko mu je bil z izpodbijanim sklepom podaljšan pripor, pa ga je sodišče že spoznalo za krivega storitve obravnavanih kaznivih dejanj in mu izreklo tudi relativno dolgo prostostno kazen. Tako je po prepričanju vrhovnega sodnika vsekakor podano sorazmerje med trajanjem pripora oziroma posegom v njegove pravice ter naravo očitanih kaznivih dejanj, kakor tudi z izrečeno kazensko sankcijo ter materialnimi, moralnimi in drugimi posledicami pripora na obdolženca.

Vrhovno sodšče je glede na vse navedeno zahtevo zagovornika obdolženca za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.