Up-65/05 - 10

21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 31. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1809/2004 z dne 16. 12. 2004 v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Kopru št. Pdp 317/2004 z dne 30. 11. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča. Z njim je bila zavrnjena pritožnikova pritožba in je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje. S prvostopenjskim sklepom je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe za razveljavitev sklepa delodajalca o ugotovitvi ničnosti delovnega razmerja med strankama oziroma o odreditvi plačila nadomestila plače. Višje delovno in socialno sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, po kateri je odpadel pravni temelj za nadaljevanje izplačevanja nadomestila plače za pritožnika in po kateri bo sodišče prve stopnje o pravilnosti odpovedi delovnega razmerja presojalo v rednem kontradiktornem postopku.

2.Ustavni pritožnik v laični ustavni pritožbi obširno obrazloži spor z delodajalcem, ki izhaja iz časa, ko mu je delodajalec prvič odpovedal delovno razmerje kot delovnemu invalidu zaradi domnevno neopravičenih izostankov z dela. Navaja, da ta delovni spor traja že devet let. Delodajalec naj bi ga sicer leta 2002 zopet zaposlil, vendar mu je delovno razmerje ponovno samovoljno odpovedal konec leta 2004. Pritožnik navaja, da je zaradi vnovičnega prenehanja delovnega razmerja sprožil delovni spor ter zahteval izdajo začasne odredbe. Ob tem navaja, da ni vložil začasne odredbe zaradi zavarovanja izvršbe, temveč zato, da bi mu sodišče po devetih letih kalvarije dovolilo preživeti. Že peti mesec naj bi bil brez sredstev za preživljanje sebe in svoje družine in prav toliko časa brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če pa delovno sodišče za izdajo takšne začasne odredbe za prekinitev "mobbinga" in za preprečitev nepopravljivih škodnih posledic ni pristojno, pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj takšno "impotentnost" delovnega sodišča primerno popravi oziroma odpravi tako, da se bodo ustavne pravice lahko nemoteno uveljavljale. Zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik izpodbija sklep pritožbenega sodišča, katerega predmet je bila presoja odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi začasne odredbe. Zato lahko Ustavno sodišče presoja le navedbe pritožnika v zvezi z navedeno odločitvijo, ne more pa presojati navedb o kršitvi pravic, ki so predmet drugega sodnega postopka, v katerem bo lahko pritožnik ob izpolnjenih pogojih iz Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vložil samostojno ustavno pritožbo.

4.Pritožnik sicer zatrjuje kršitve človekovih pravic, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Očitka o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena pa ni z ničimer utemeljil, zato Ustavno sodišče te kršitve ni moglo preizkusiti.

5.Pritožnik zatrjuje kršitev 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), vendar v zvezi z izpodbijanim sklepom poleg pavšalnega zatrjevanja, da je izpodbijana odločitev neučinkovita, ne navaja nič takega, kar bi kazalo na morebitno kršitev te človekove pravice. Neuspeh s pravnim sredstvom pa sam po sebi še ne izkazuje te kršitve.

6.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Kolikor pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi, s katerimi opozarja na dolgotrajnost postopka, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan