Jedro

Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih, njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Pojma otrokova korist pozitivna zakonodaja ne opredeljuje, iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je mogoče na abstraktni ravni opredeliti, da je v korist otroka takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Vsebino pravnega standarda "korist otroka" je sicer treba konkretizirati v vsakem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera: z upoštevanjem značilnosti otrokove osebnosti, osebnosti njegovih staršev, okoliščin in pogojev v katerih živi in se razvija oziroma bi lahko živel in se razvijal pri enem in drugem od staršev, navezanosti otroka na druge njemu bližnje osebe (bratje, sestre, stari starši) kot tudi njegovega odnosa do širšega okolja (sošolci, prijatelji) - na podlagi vseh teh okoliščin posameznega primera je treba torej ugotoviti, katero okolje otroku nudi ugodnejše pogoje za njegov nadaljnji uspešen osebnostni razvoj. Praviloma je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike z obema staršema (106. člen ZZZDR), po potrebi pa tudi z drugimi osebami, na katere je navezan. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim od staršev, je okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne živi, lahko vpliva na odločitev o dodelitvi otroka. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora namreč opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike (2. odstavek 106. člena ZZZDR). Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike otroka z drugim roditeljem, ravna v nasprotju z otrokovimi koristmi, kar lahko privede tudi do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane v vzgoji in varstvu pri njem. V tem je treba pritožbi pritrditi.

Vendar pa je bil v obravnavanem primeru po presoji sodišča (v skladu z mnenjem dr. T. P.) bistven dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri dodelitvi otroka, dekličina navezanost na mater oziroma njen občutek varnosti pri materi, nadaljnji pomemben dejavnik pa emocionalna navezanost na mlajšega brata. V obravnavanem primeru so se razmere spremenile in tekom pravdnega postopka je deklica vzpostavila z očetom redne in pristne stike, ki si jih tudi sama želi. Stanje ob zaključku glavne obravnave pa je relevantno za odločitev.

Predvidevanja oziroma ugibanja pritožbe, kakšno bo v prihodnosti ravnanje toženke, ne morejo vplivati na sedanjo odločitev, če pa bi ponovno res prišlo do prekinitve stikov s strani matere, bi to utegnilo predstavljati spremenjene okoliščine, ki bi lahko vlivale na drugačno presojo koristi otroka v morebitnem novem postopku, zlasti glede na to, da si stikov z očetom želi tudi deklica sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se mladoletna hči pravdnih strank A. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu (tožniku) in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 260.829,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2005. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval takojšnjo dodelitev mladoletne hčerke v varstvo, vzgojo in oskrbo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Od junija 1999 do septembra 2002 je toženka vso svojo energijo usmerila v to, da otroka prepriča, da je oče nekaj slabega v njenem življenju.

Tri leta in četrt je mati vcepljala otroku sovraštvo do očeta, vplivala na njegovo dojemanje realnosti in mu s tem povzročila nepopravljivo škodo. Ne gre prezreti menja izvedenca P., da je začela dopuščati stike izključno zato, ker je ugotovila, da sodišče njenega ravnanja ne ocenjuje kot pozitivnega, temveč kot takšnega, ki otroku povzroča škodo. Na to, da toženka vedno ravna tako, kot šteje, da je primerno za uveljavljanje njenih koristi, kaže dejstvo, da je takoj po izdaji prve prvostopne sodbe, začela oteževati stike hčerke z očetom in takšno tendenco je jasno izrazila tudi potem, ko je bilo pridobljeno drugo izvedensko mnenje. Tisti trenutek, ko toženka misli, da je pritisk uradnih institucij nanjo popustil, začne s ponavljanjem vedenjskega vzorca - omejevanjem, preprečevanjem stikov, šikaniranjem tožnika. Svoje osebne značilnosti uveljavlja v razmerju do skupnega otroka že od razpada izvenzakonske skupnosti. Sposobna je storiti vse, da le uveljavi svojo voljo, ne glede na to kakšno škodo povzroča svojim bližnjim. Tudi otrok je zanjo le pripomoček uveljavljanja svojih odločitev, s katerimi je prepričana, da bo prizadela zlasti bivšega partnerja. Ne drži, da je bolje vzdrževati status quo, kot otroka premestiti v okolje, ki bo v vzgojnem in razvojnem pogledu bistveno boljše od okolja, v katerem živi. Sodišče je s svojo odločitvijo dejansko potrdilo, da odloča o utečenem stanju, ne pa o koristih otroka. Manipulacijo matere nad otrokom bi lahko preprečilo tako, da bi otroka dodelilo očetu, materi pa določilo obsežne stike z otrokom. Tako pa ji je sodišče s svojo odločitvijo dalo prav. Pritrdilo ji je, da je njeno ravnanje, ko je odtegovala hčerko očetu, preprečevala stike, se poslužila celo strokovnjakov, ki so ji poenostavljeno povedano nasedli, "tisto pravo," ki se je izkazalo za odločilno pri odločanju sodišča. Sodišče bi moralo upoštevati, da ni najpomembnejše okolje, v katerem otrok živi ves ta čas, če to zanj ni vzpodbudno, temveč bi moralo razmisliti, kakšne koristi bo otroku takšno življenje dalo v bodoče. Izvedenci ne povedo, kako se bo način vzgajanja, ki se ga poslužuje toženka, pokazal v času, ko bo otrok odraščal. Oblačenje, umivanje, obuvanje pač ne bo dovolj, da bo otrok pridobil široko razgledanost, da bo postal intelektualno dobro opremljen, da se bo sposoben odzivati na potrebe ne le sebe, temveč tudi svoje okolice, kar mu oče lahko da. Otrok z materino vzgojo ne bo sposoben širše interpretacije medsebojnih relacij, povzel bo materine navade glede obravnavanja resnice, kar pomeni, da se bo razvijal v tisto smer, ki jo je v preteklih letih utirala mati. Tožnik ni vedel, kdaj bo sodišče opravilo razgovor z mladoletno hčerko. Moralo bi ga obvestiti, za kdaj je hčerko vabilo, kajti z neobveščanjem je pripravilo teren za manipulativno mater. Otrok je pač povedal tisto, kar mu je bilo naročeno, pa čeprav ne z direktno zapovedbo, temveč na manipulativen način, ki ga toženka obvlada. Isto se je po prepričanju tožnika pripetilo tudi pri izvedencu. Primernega duševnega razvoja mati že doslej ni dajala hčerki in ga tudi ne bo v bodoče. Za telesni razvoj hčerke pa prav tako ne skrbi, saj hčerka ne zmore niti povprečne telesne aktivnosti, ker je pač mati ne vzpodbuja k nobeni takšni aktivnosti, ki bi otroku vzbudila interes za nego in razvoj lastnega telesa. Sodišče bi se moralo povprašati, ali je res bistveno v življenju otroka, da ostane tam, kamor ga je samovoljno odpeljala mati brez soglasja očeta in od koder je lahko hodil na stike z očetom, če je mati to zaradi pritiska institucij dovoljevala. Sodišče je prezrlo, da izvedenec psiholog podaja mnenje glede na trenutno situacijo s svojega vidika, ki je v psihologiji znan: čim manj spreminjati obstoječe stanje, ker ne znamo predvidevati, kakšne bodo posledice, če predlagamo spremembe. Ravno tu mora sodišče pokazati svojo vlogo in ne odločati na temelju trenutne situacije, ampak na temelju temeljitega življenjskega preudarka, ali bo v situaciji, ki si ga psiholog ne upa spreminjati, otrok res imel takšne možnosti, kot bi jih imel pri drugem staršu, še zlasti ker oče nikoli ne bi preprečeval stikov otroka z materjo, glede na svoje osebnostne lastnosti pa bi omogočil kvalitetnejšo raven življenja. Tožeča stranka torej vidi zmotno ugotovitev dejanskega stanja v tem, da je sodišče ob ugotovitvi, kakšne so osebnostne lastnosti in vzgojne metode matere, štelo, da je bolje otroka v tem okolju pustiti, kot pa ga premestiti v sicer znano kvalitetno okolje samo zato, ker je toženka 6 let vzdrževala situacijo, v katero pa psihologi ne bi posegli zaradi morebitnih kratkoročnih posledic in kljub na dolgi rok dejansko grozeči škodi za otroka. Zmotno uporabo materialnega prava pa zatrjuje tožeča stranka zato, ker sodišče ni ocenjevalo koristi otroka za njegovo bodoče življenje, temveč je enostavno dovolilo, da se nadaljuje že utečeno življenje za deklico, ki ji že do sedaj ni prinašalo koristi, temveč škodo na osebnostnem področju. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih, njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Pritožba se obširno ukvarja s tem, kaj je otrokova korist. Pojma otrokova korist namreč pozitivna zakonodaja ne opredeljuje, iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) pa je mogoče na abstraktni ravni opredeliti, da je v korist otroka takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni ra zvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Vsebino pravnega standarda "korist otroka" je sicer treba konkretizirati v vsakem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera: z upoštevanjem značilnosti otrokove osebnosti, osebnosti njegovih staršev, okoliščin in pogojev v katerih živi in se razvija oziroma bi lahko živel in se razvijal pri enem in drugem od staršev, navezanosti otroka na druge njemu bližnje osebe (bratje, sestre, stari starši) kot tudi njegovega odnosa do širšega okolja (sošolci, prijatelji) - na podlagi vseh teh okoliščin posameznega primera je treba torej ugotoviti, katero okolje otroku nudi ugodnejše pogoje za njegov nadaljnji uspešen osebnostni razvoj. Praviloma - in tako tudi v konkretnem primeru - je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike z obema staršema (106. člen ZZZDR), po potrebi pa tudi z drugimi osebami, na katere je navezan.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje natančno ugotavljalo vse okoliščine konkretnega primera - zlasti s pregledom dokumentacije Centra za socialno delo Sevnica, ki je obravnaval razmerja med pravnima strankama še pred tem sodnim postopkom in tudi tekom njega, zaslišanjem pravdnih strank in izvedencema psihologoma.

Čeprav pritožba izrecno graja ugotovljeno dejansko stanje, pa pravzaprav ne pove, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo napačno, temveč graja pravni zaključek sodišča prve stopnje glede koristi otroka - to pa pomeni, da graja pravni zaključek glede pravilne presoje koristi otroka, torej uveljavlja v bistvu le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba obširno poudarja mnenje izvedenca dr. T. P. in njegovo stališče o intenzivni negativni indoktrinaciji otroka s strani matere. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo to mnenje. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim od staršev, je okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne živi, lahko tudi bistveno vpliva na odločitev o dodelitvi otroka.

Tisti od staršev, pri katerem otrok živ i v varstvu in vzgoji, mora namreč opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike (2. odstavek 106. člena ZZZDR). Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike otroka z drugim roditeljem, ravna v nasprotju z otrokovimi koristmi, kar lahko privede tudi do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane v vzgoji in varstvu pri njem. V tem je treba pritožbi pritrditi. Vendar pa je bil v obravnavanem primeru po presoji sodišča (v skladu z mnenjem dr. T. P.) bistven dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri dodelitvi otroka, dekličina navezanost na mater oziroma njen občutek varnosti pri materi, nadaljnji pomemben dejavnik pa emocionalna navezanost na mlajšega brata. Ne gre torej le za vzdrževanja statusa quo, kot to meni pritožba oziroma vzdrževanje obstoječega stanja zaradi nepredvidljivosti posledic spremembe okolja na otroka. Neutemeljen je tudi očitek o tem, da izvedenec psiholog podaja mnenje le glede na trenutno situacijo. Izvedenec dr. T. P. je svoje mnenje prvič podal že maja 2002. Tedaj je kljub temu, da je sicer materino preprečevanje stikov z očetom ocenil negativno in v škodo otroka, menil, da prestavitev otroka k očetu ne bi bila v skladu z največjimi koristmi otroka. Ob dopolnitvah svojega izvedenskega dela je pri tem mnenju vztrajal. Drugi izvedenec psiholog H. C. je svoje delo res omejil na kasnejše obdobje, ko je oče že vzpostavil stik s hčerko, vendar pa je svoje mnenje podal ne le glede na trenutno situacijo, temveč je s svojega vidika ocenil, katero okolje je za deklico in tudi za njen bodoči razvoj primernejše. Ne glede na določene osebnostne razlike med staršema nobeden od izvedencev ni ugotovil, da bi pri materi deklica ne imela pogojev za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje. Tudi nista potrdila tožnikovih trditev, da mati ne skrbi niti za njen duševni niti telesni razvoj. Iz poročila osnovne šole za leto 2001/2002, ki ga povzema tudi sodišče prve stopnje, res izhaja, da ni najbolj uspešna na področju gibalnih sposobnosti. Nadalje pa iz poročila izhaja tudi, da sta se toženka in njen partner pogosto zanimala za vzgojno in učno rast A. Torej njene manjše uspešnosti na tem področju ni mogoče pripisati temu, da toženka zanjo ne skrbi. Nadalje pa izvedenca tudi nista potrdila, da bi deklica pri materi v bodočnosti ne imela ugodnih pogojev za uspešen osebnostni razvoj, še manj pa, da bi ji na dolgi rok grozila škoda, kot to trdi pritožba.

Tako izvedenec dr. T.P. kot tudi sodišče ugotavljata, da so se v obravnavanem primeru razmere spremenile in tekom pravdnega postopka je deklica vzpostavila z očetom redne in pristne stike, ki si jih tudi sama želi. Stanje ob zaključku glavne obravnave pa je relevantno za odločitev. Predvidevanja oziroma ugibanja pritožbe, kakšno bo v prihodnosti ravnanje toženke, ne morejo vplivati na sedanjo odločitev, če pa bi ponovno res prišlo do prekinitve stikov s strani matere, bi to utegnilo predstavljati spremenjene okoliščine, ki bi lahko vlivale na drugačno presojo koristi otroka v morebitnem novem postopku, zlasti glede na to, da si stikov z očetom želi tudi deklica sama.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podanih izvedenskim mnenj in nenazadnje želje deklice same zavrnilo zahtevek tožnika za dodelitev deklice v varstvo in vzgojo. Tožnik v pritožbi očita sodišču, da ga o razgovoru sodišča z deklico ni obvestilo, zaradi česar je deklica (enako kot prej pri izvedencu) povedala tisto, kar ji je naročila mati. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalni razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca (1. odstavek 410. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče je tak neformalni razgovor tudi opravilo, na njem pa ni bil navzoč nobeden od staršev. Glede na to, da je deklica tudi obema izvedencema, torej ves čas postopka, izražala enako željo, ni verjetna trditev pritožbe, da je to željo izrazila pod vplivom matere. Takšen zaključek potrjuje tudi ugotovitev izvedencev, da se je deklica razvila v osebo z močno voljo in si je že ustvarila lastno mnenje, tudi glede očeta. Zato lahko po mnenju izvedenca H. C. že sama prepoznava morebitne poskuse indoktrinacije s strani matere. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pristnost izražene želje otroka.

Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki so potrebne za oceno otrokove koristi v konkretnem primeru, nato pa ob presoji (ne)utemeljenosti uveljavljenega tožbenega zahtevka tudi pravilno presodilo, kaj je v obravnavanem primeru za otroka koristneje.

Razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, torej niso podani. Ker tudi niso podani tisti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dol žnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsak stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka: tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker jih v odgovoru na pritožbo ni priglasila.