Jedro

Opravičljiv razlog za vrnitev zadeve v stanje pred zamudo roka za plačilo sodne takse za tožbo na podlagi naloga ni podan, če je odvetnik po prejemu naloga en teden iskal svojo stranko, nato pa odpotoval v tujino in tam zaradi zatrjevane duševne stiske ostal še po poteku roka za plačilo sodne takse, danega v nalogu. Zatrjevana duševna stiska namreč ni nastala nenadoma in zaradi nje torej ni bila onemogočena izpolnitev, poleg tega pa zatrjevana duševna stiska ni z ničemer izkazana.

Ker se je tožničin odvetnik, za katerega je v sodnem spisu izkazano tožničino pooblastilo za vložitev tožbe, po vložitvi tožbe upokojil, pritožbo pa je vložil po upokojitvi in čeprav zanjo posebej ni predložil dokaza o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je Vrhovno sodišče štelo, da kot pooblaščenec izpolnjuje ta pogoj za zastopanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je dne 14. 7. 2010 zaradi neplačila sodne takse za tožbo izdalo sklep, s katerim je tožbo štelo za umaknjeno (105. a člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Predlogu ni ugodilo, ker je presodilo, da tožeča stranka navedb v zvezi z opravičljivostjo zamude plačila ni z ničimer izkazala. Poleg tega je razlog za neplačilo predvsem na odvetniku, ki pa mora svoje poslovanje v interesu stranke organizirati tako, da lahko v primeru bolezni, svoje odsotnosti ali slabega počutja zagotovi pravočasno opravljanje vseh potrebnih dejanj. Dodaja, da iz sodnega spisa in predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da je odsotnost odvetnika nastopila šele 21. 6. 2010, to je 8 dni po prejemu plačilnega naloga in 7 dni pred iztekom roka za plačilo sodne takse. Tako tožeča stranka ni izkazala razlogov, ki bi opravičevali vrnitev v prejšnje stanje.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ponovi navedbe iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da je pooblaščenec v soboto dne 12. 6. 2010 res prejel plačilni nalog, nato je ves teden poskušal stopiti v stik s tožečo stranko, ki pa je bila (kot se je kasneje izkazalo) na dopustu. Pooblaščenec je dne 21. 6. 2010 odpotoval v Bruselj, kjer je ostal dalj časa, saj je bil v depresiji in duševni stiski zaradi upokojitve. Pojasnjuje, da je pooblaščenec že 1. 10. 2009 vložil zahtevo za upokojitev, zadeve pa so se zapletle in še v mesecu juniju 2010 ni prejel odločbe. Dodaja, da je takoj, ko se je vrnil iz Bruslja dne 13. 7. 2010 iz lastnih sredstev poravnal sodno takso. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da zamuda ni nastala iz opravičenega razloga. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni poglobilo v življenjsko nastalo situacijo in ni ugotovilo dejanskega stanja. Ni upoštevalo, da je pooblaščenec odvetnik v pokoju brez odvetniške pisarne in tajnice že od 1. 10. 2009. Prosi, da pritožbeno sodišče pravilno oceni dejanski stan in zadevo življenjsko obravnava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru se presoja izpolnjenost pogojev za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, to je opravičljivost in verjetnost izkazanosti vzroka za zamudo plačila sodne takse za tožbo.

5. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožeča stranka s svojimi navedbami ni zadostila standardu verjetno izkazanih opravičljivih okoliščin za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka iz opravičenega vzroka zamudila rok za opravo kakšnega dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga (tretji odstavek 24. člena ZUS-1).

6. Zatrjevanje o duševni stiski tožničinega odvetnika oziroma pooblaščenca, v kateri naj bi bil zaradi problemov ob upokojitvi, ni z ničemer izkazano. Ne glede na to pa po presoji Vrhovnega sodišča niti ni opravičljiv razlog za zamudo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. I Up 120/2009) in tudi po pravni teoriji(1) bi opravičljiv razlog za zamudo bil podan, ob nenadnem in nepredvidenem bolezenskem stanju odvetnika oziroma pooblaščenca, pri katerem zaradi narave bolezni ne bi bilo mogoče zagotoviti substitucije za opravo dejanja v postopku. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno situacijo, saj sam zatrjuje, da je po prejemu naloga za plačilo sodne takse ves teden iskal tožnico in da je šele nato odpotoval, torej zatrjevani razlog ni nastal nenadoma, poleg tega pa zatrjevano pooblaščenčevo bolezensko stanje ni z ničemer izkazano (npr. z zdravniškim potrdilom).

7. Zatrjevanja v zvezi z datumom upokojitve pooblaščenca kot odvetnika in njegovo organizacijo pisarne, ki bi naj bi opravičevala zamudo, so povsem neizkazana. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče pripominja, da mora odvetnik ob upokojitvi v korist svojih strank poskrbeti za kontinuiteto njihovih postopkov, zato zatrjevane okoliščine v zvezi s tem na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

8. Pavšalnega pritožbenega ugovora zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, saj tožeča stranka ni pojasnila, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

9. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je pooblaščenec tožeče stranke postopek v upravnem sporu začel kot odvetnik, v času vložitve pritožbe pa je bil po lastnih navedbah že upokojen, torej jo je vložil kot pooblaščenec. Ker se v sodnem spisu nahaja pooblastilo odvetniku za vložitev tožbe, je Vrhovno sodišče štelo, da ista oseba kot pooblaščenec izpolnjuje pogoje po drugem odstavku 22. člena ZUS-1, namreč, da ima opravljen pravniški državni izpit in pritožbe ni zavrglo (336. člen in 108. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Op.št.(1): A. Galič v L. Ude in dr.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2005, str. 490