Jedro

Sedaj veljavna Gradbeni zakon in ZUreP-2 ne definirata pojma priključka. Po presoji sodišča pa je glede na njegovo nespremenjeno naravo še vedno treba uporabiti razlago iz sodbe X Ips 94/2017, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo razliko med priključkom in javno (sekundarno) komunalno infrastrukturo, in sicer je navedlo, da se ne razlikujeta zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. Komunalni priključek je priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje, možnost priključka pa se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt in je torej vezan na izgradnjo določenega objekta, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist, kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo. Komunalna oprema zemljišča (torej javna infrastruktura in ne priključek) ne more ostati v zasebni lasti, saj jo je tudi v primeru komunalnega opremljanja zemljišča na podlagi pogodbe o opremljanju treba prenesti na občino (157. člen ZUreP-2).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Trebnje št. 354-185/2020-3 z dne 25. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici na podlagi 221. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) ter Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje občine Trebnje (v nadaljevanju Odlok) odmeril komunalni prispevek zaradi gradnje dvostanovanjske stavbe na parc. št. 1257/2 k.o. ... v višini 10.785,31 EUR. Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da ni stroškov postopka.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožniku odmeril komunalni prispevek za ceste, javno vodovodno omrežje in ravnanje z odpadki. Ker na parceli 1257/2 k.o. ... že stoji objekt, je štel, da je zemljišče komunalno opremljeno in je komunalni prispevek odmeril zgolj od neto tlorisne površine stavbe. Pri tem je upošteval neto tlorisno površino 295,84 m2, ki jo je povzel po priloženi dokumentaciji za izdajo gradbenega dovoljenja. V zvezi s preteklimi vlaganji, ki jih zatrjuje tožnik, navaja, da Odlok olajšav na podlagi lastnih vlaganj v infrastrukturo ne predvideva. Pred začetkom gradnje je možna sklenitev pogodbe o opremljanju za tisti del javne infrastrukture, ki naj bi jo zgradila občina. Iz arhivske dokumentacije ni razvidno, da bi bila taka pogodba s tožnikom kdajkoli sklenjena.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Navaja, da se komunalni prispevek odmerja samo za javno komunalno omrežje, v tem pa niso zajeti priključni vodi do posameznih lastnikov in stroški priključevanja. Na območju Občine Trebnje je oskrba s pitno vodo obvezna gospodarska javna služba, ki jo izvaja javno podjetje A., d.o.o. Drugostopenjski organ je zato pridobil stališče tega podjetja, ki navaja, da je tožnik sporni odsek res financiral sam, vendar je vod izvedel po lastnih željah, odsek je evidentiran kot samostojni priključek in ne kot sekundarni vod, ki mora biti v občinski lasti in v upravljanju javnega podjetja. Na ta odsek se novi objekti ne morejo priklapljati. Iz navedenega izhaja, da ta del ne predstavlja javnega vodovodnega omrežja in ni predmet obračuna komunalnega prispevka. Je pa izvajalec javnega vodovodnega omrežja v skladu z Odlokom o izvajanju gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini Trebnje dolžan redno vzdrževati tudi individualne priključke na javni vodovod in si zato za ta namen pridobi ustrezno služnost, ki ne predstavlja upravljanja javnega vodovodnega omrežja.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da toženka ni upoštevala njegovih vlaganj v javno komunalno infrastrukturo na tem območju. Tožnik je namreč leta 2017 financiral izgradnjo vodovodnega voda od parcele 1303 k.o. ... do parc. št. 1257/2 k.o. ... v razdalji približno 150 m. Ta vodovodni vod je po izgradnji prešel v upravljanje Javnega podjetja A., d.o.o., kar pomeni, da predstavlja del javne infrastrukture. Strošek njegove izgradnje je zato treba upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka. Prilaga račune in popis v lastni režiji izvršenih del in trdi, da so mu z izgradnjo nastali stroški v skupni višini 6.699,73 EUR. Odlok v 19. členu predvideva možnost, da investitor določeno komunalno opremo zgradi sam na lastne stroške, kar je tožnik tudi storil. Zgolj dejstvo, da za ta vlaganja ni bila sklenjena pogodba o komunalnem opremljanju zemljišča, ne more biti razlog, da vlaganja ne bi bila upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka, saj ni pravično, da investitor, ki sam zgradi javno infrastrukturo, občini ponovno plača celoten komunalni prispevek. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbi in predlaga, da jo sodišče zavrne. Vztraja, da tožnik ni gradil javnega vodovodnega omrežja, ampak individualni priključek na vodovodno omrežje, stroški s tem v zvezi pa so vedno stroški investitorja. Pogodba o ustanovitvi služnosti in soglasje za priključitev, ki sta bila priložena k tožbi, sicer nista bila predložena v upravnem postopku, vendar tudi iz njih izhaja, da gre za urejanje individualnega priključka in ne za javno vodovodno omrežje.

6. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v račune št. 36719, 36731, 10-20-1701042, 10-20-1700783, dokazila o plačilu 145,01 EUR in 1.354,84 EUR, soglasje za priključitev na vodovod, pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, pogodbo za vodovodni priključek med A., d.o.o. in tožnikom, vlogo za priključitev na javno komunalno infrastrukturo, orto foto posnetek in ostale listine v upravnem spisu.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je smela toženka tožniku odmeriti komunalni prispevek za vodovod v višini, kot ga je odmerila, saj tožnik trdi, da je z lastnimi sredstvi zgradil sekundarni vod, medtem ko toženka trdi, da ima ta vod v celoti naravo individualnega priključka.

9. Zakon določa, da gradnjo komunalne opreme zagotavlja občina (prvi odstavek 156. člena ZUreP-2). Komunalno opremljeno je stavbno zemljišče, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na: - javno elektroenergetsko omrežje, - javno vodovodno omrežje in - javno kanalizacijsko omrežje (prvi odstavek 149. člena ZUreP-2).

10. Zakon torej predpostavlja, da mora komunalno opremo zagotoviti občina1, priključek pa investitor. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem komunalne opremljenosti zemljišča v sodbi X Ips 94/2017 zavzelo stališče, da je treba za presojo možnosti priključitve posamezne nepremičnine (ko se torej šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno) ugotoviti, kakšna je prava razmejitev med dolžnostjo občine, da zagotovi komunalno oremo (javno infrastrukturo) in dolžnostjo investitorja, da zagotovi izgradnjo priključka na komunalno opremo.

11. Sedaj veljavna Gradbeni zakon in ZUreP-2 ne definirata pojma priključka. Po presoji sodišča pa je glede na njegovo nespremenjeno naravo še vedno treba uporabiti razlago iz sodbe X Ips 94/2017, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo razliko med priključkom in javno (sekundarno) komunalno infrastrukturo, in sicer je navedlo, da se ne razlikujeta zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. Komunalni priključek je priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje, _možnost priključka pa se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt in je torej vezan na izgradnjo določenega objekta_, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist, kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo. Komunalna oprema zemljišča (torej javna infrastruktura in ne priključek) ne more ostati v zasebni lasti, saj jo je tudi v primeru komunalnega opremljanja zemljišča na podlagi pogodbe o opremljanju treba prenesti na občino (157. člen ZUreP-2).

12. Pri tem je treba upoštevati, da se komunalni prispevek odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (drugi odstavek 217. člena ZUreP-2). Tudi glede možnosti priključitve je uporabljivo stališče Vrhovnega sodišča iz omenjene sodbe, po katerem mora občina zagotoviti priključitev objektov na javno infrastrukturo, tako da se kot komunalno opremljene lahko štejejo le tiste parcele, pri katerih se je priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla (le) na podlagi izgradnje posameznih priključkov. Če je bilo pred tem za priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo (več) značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture (torej komunalne opreme), navedenih parcel pravno ni bilo mogoče šteti za komunalno opremljene. Zato je kljub drugemu predpisu, na podlagi katerega je sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, treba upoštevati stališče tega sodišča, da je v primeru, če določene parcele, ki so sicer po odloku uvrščene v obračunsko območje, niso komunalno opremljene v smislu ZUreP-2, odlok v nasprotju s 155. členom, ki določa, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe. Obračunsko območje, v katerem priključitev na komunalno infrastrukturo ni omogočena, je določeno nezakonito. Nezakonitega predpisa pa sodišče ne more uporabiti, saj je vezano le na Ustavo in zakon (125. člen).

13. Kar se tiče razmejitve komunalne opreme in priključka v obravnavanem primeru, tožnik po presoji sodišča ni uspel dokazati, da toženka oziroma komunalno podjetje upravlja del komunalne opreme, ki naj bi bil po tožnikovih navedbah javni (sekundarni) komunalni vod. Sklicuje se na služnostno pogodbo, sklenjeno med tožnikom, B. B. in A., d.o.o., v katero je sodišče vpogledalo, čeprav je tožnik v upravnem postopku ni predložil, ker sodi, da je utemeljeno štel, da A., d.o.o., s tem pa tudi toženka, ki je s to družbo kontaktirala, z njo razpolaga. Služnostna pogodba v točki 2.3. določa, da se po izgradnji vodovodni priključek po volji pogodbenih strank prenese v last A., d.o.o., ki prevzame obveznost upravljanja ter vzdrževanja priključka. Glede na v njej uporabljeni izraz "po volji strank" in dejstvo, da je del zgrajenega voda nedvomno priključek, je namreč po presoji sodišča predviden in potreben še poseben prenos. Toženka pa je tudi pojasnila in izkazala, da se pri prenosu v upravljanje sklene posebna tripartitna pogodba, ki s tožnikom ni bila sklenjena.

14. Vendar se je toženka pri utemeljevanju, da gre v celoti za priključek in ne komunalni vod, zadovoljila z ugotovitvijo, da je evidentiran kot samostojen priključek in ne kot sekundarni vod, s sporočilom A., d.o.o., da voda ne upravlja in dejstvom, da pogodba o komunalnem opremljanju ni bila sklenjena. V upravnem spisu se namreč nahaja elektronsko sporočilo A., d.o.o., da je odsek evidentiran kot samostojni priključek in ne kot sekundarni vod, ki mora biti v občinski lasti ter da se zato nanj drugi objekti ne morejo priklapljati. Pri tem A., d.o.o. še navaja, da bo, če se bo toženka dogovorila, da se ji odsek preda v last, le - tega kategorizirala kot sekundarni vodovod. Tudi tožnik trdi, da bi lahko zgrajeni vod glede na njegove dimenzije in lego lahko služil koristim več objektov.

15. Toženka pa bi morala upoštevati, da je navedeno zgolj en vidik ugotavljanja razmejitve med komunalno opremo in priključkom. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, je namreč za priključek relevantna ne le njegova funkcija, ampak tudi v kakšnem delu je bilo vodovodno omrežje obravnavano v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in je bilo vezano na izgradnjo objekta, česar toženka prav tako ni ugotavljala. Sodišče pa je ugotovilo, da iz dela dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju DGD), ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, konkretno iz grafičnega prikaza priključkov na komunalno infrastrukturo, izhaja položaj vodomernega jaška, torej jaška, v katerem je števec za vodo. Med strankama je bilo nesporno, da je v DGD narisan položaj cevi za vodo prikazan samo do mesta jaška, v katerem je števec za objekt in da v njej ni prikazan celotni vod, ki ga je dejansko zgradil tožnik. To potrjuje tudi stanje na terenu. Stranki sta namreč sodišču na orto foto posnetku (C1) pokazali, do kje je tožnik zgradil vodovodno omrežje, da ga je lahko priključil na obstoječi vod, ta pa bistveno presega vod, prikazan v DGD.

16. Glede na navedeno toženka po presoji sodišča zgolj z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani odločbi, tj. s tem, da A., d.o.o. spornega voda ni prevzela v upravljanje, ni uspela utemeljiti, da je komunalno opremila zemljišče z vodovodnim omrežjem, na katerega bi se tožnik (zgolj) priključil, saj tega, kaj je bilo predmet gradbenega dovoljenja, ni ugotavljala. To pa pomeni, da je nepopolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Sodišče je na glavni obravnavi sicer izvajalo dokaze v zvezi z tem, za kakšne vrste vod naj bi šlo, vendar glede na nalogo Upravnega sodišča, ki praviloma presoja zakonitost izpodbijanega akta, s svojimi ugotovitvami ne more nadomestiti dejanskega stanja, ki bi ga v tem delu morala ugotoviti toženka.

17. Odmera komunalnega prispevka za cestno omrežje in ravnanje z odpadki za tožnika ni sporna, vendar pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, kolikšen znesek je bil obračunan za ti dve vrsti komunalne opreme in koliko za vodovod. Prav tako med strankama ni sporno, da je toženka zagotovila primarno komunalno opremo (na katero je tožnik posredno priključen). Vendar vsebina Odloka, kakršnega je sprejela toženka2 ne omogoča odmere komunalnega prispevka ločeno za primarno in sekundarno vodovodno omrežje. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijane odločbe pa iz navedenih razlogov ni moglo odpraviti le v delu, ampak jo ne moralo odpraviti v celoti in zadevo v tem obsegu vrniti organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Razen, kadar jo na podlagi pogodbe o komunalnem opremljanju iz 157. člena ZUreP-2 zagotovi investitor. 2 Odloki nekaterih občin vsebujejo posebno vrednost Cp in Ct za primarno in posebno vrednost za sekundarno komunalno opremo.