Jedro

Z vidika kršitve pravice do zaslišanja obremenilne priče je pomembno zgolj, ali je obdolženec to pravico oziroma možnost imel, ne pa tudi, ali je to pravico oziroma možnost izkoristil.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 16. 1. 2012 J. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj, ob upoštevanju 50. člena KZ-1, izreklo kazen šest mesecev zapora. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je sodišče obsojencu odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist, tako da mu je naložilo v plačilo znesek v višini 135 EUR. Na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odvzelo prepovedane droge, ki so bile zasežene C. B. Obsojencu sta bila na podlagi 73. člena KZ-1 odvzeta zaseženi mobilni telefon in elektronska tehtnica kot predmeta, uporabljena za kaznivo dejanje. Na podlagi določil četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena ZKP je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroškov po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 13. 9. 2012 kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, katere vsebino je mogoče strniti v zatrjevanje, da je nedolžen in da ni dokazov, da je storil kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen ter da je bila v postopku kršena njegova pravica do obrambe, ker njemu in njegovemu zagovorniku ni bila dana možnost zaslišanja obremenilne priče C. B. 3. Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti in na novo uveljavlja, da je sodišče kot pričo zaslišalo samo enega od policistov, ki sta ustavila C. B., medtem ko se je drugi policist opravičil in ga sodišče ni zaslišalo ter da je izrečena zaporna kazen glede na njegovo nedolžnost in olajševalne okoliščine prestroga. Sodišče je te navedbe, ki v zahtevi sploh niso bile omenjene, štelo za prepozne, saj so bile podane po preteku trimesečnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP in jih zato ni upoštevalo.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. V konkretni kazenski zadevi obsojenec s trditvami: da je nedolžen in da mu dejanje ni dokazano; da je policist D. Č. lagal, ko je rekel, da sta s sodelavcem B. ustavila po naključju, ko sta peljala za njim; da ga je C. B. obremenil zato, ker sta ga policista z nasiljem v to prisilila in da na sodišču ni povedal resnice, kje je drogo kupil zato, ker bi bil sicer ovaden za krivo pričanje; da tudi sicer C. B. ni verodostojna priča, ker je bil pod vplivom mamil; da je v resnici C. B. k njemu pripeljal v popravilo kosilnico, ne pa prišel kupit drogo; da pri obsojenem policisti droge nikoli niso našli, ker le-te ni imel; da je bila tehtnica, ki so jo zasegli pri hišni preiskavi, očetova; da sodišče tudi ni omenilo, da bi na vrečkah z drogo, ki so jo zasegli C. B., našli obsojenčeve prstne odtise ali DNK; izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Smiselno enako velja tudi glede trditev zahteve, da sta policista B. vzela mobilni telefon in mu pregledala vse prejete klice, vse klicane številke in sporočila. Ker za to nista imela odredbe, sta po oceni obsojenca ravnala nezakonito in posegla v B. zasebnost. Kot je na te trditve pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, takšna okoliščina iz spisovnega gradiva ne izhaja, temveč je, nasprotno, ugotovljeno, da je C. B. policistoma sam povedal, da se je za nakup droge dogovoril po telefonu (povedal je tudi telefonsko številko).

5. Zahteva nadalje uveljavlja, da sta policista, ki sta ustavila C. B., ravnala nezakonito, saj sta nad njim izvajala nasilje, zato bi moralo sodišče zoper njiju odrediti preiskavo. Policista pa sta tudi zelo malomarno opravljala svoje delo, saj B., kljub temu da je slednji policistoma priznal, da jemlje drogo, nista naredila preizkusa, če vozi pod vplivom drog in ga peljala v zdravstveni dom. Ker zahteva v ničemer ne pojasni, katera kršitev zakona naj bi bila z očitanimi nepravilnostmi podana in kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe, je Vrhovno sodišče v tem delu ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6. Obsojenec uveljavlja tudi kršitev njegove pravice do obrambe, ker sodišče njemu in njegovemu zagovorniku ni dalo možnosti, da bi zaslišala obremenilno pričo C. B. Pojasnjuje, da je bil sam obravnavan pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici in da se B. na vabilo za zaslišanje ni odzval, zato je bil zaslišan na sodišču v Italiji. Tja pa obsojenec ni šel, ker po njegovih navedbah ni imel prevoza. Po mnenju obsojenca bi moral biti B. zaslišan na tistem sodišču, kjer se sodi obdolžencu, poleg tega pa nikjer ne piše, da bi moral obdolženec hoditi na drugo sodišče, kjer bo zaslišana priča. Obsojeni nadalje navaja, da je sodišče ravnalo napak, ker priče B. v vabilu ni seznanilo s tem, da bo na glavni obravnavi tolmač, priča pa se zaslišanja ni udeležila ravno zato, ker ne zna slovenskega jezika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojencu ni bila kršena pravica do zaslišanja obremenilne priče in s tem tudi ne pravica do obrambe. Glede na predstavljeni okvir kršitev, ki jih izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je treba poudariti, da pravna jamstva v kazenskem postopku obdolžencu zagotavljajo, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (drugi odstavek 5. člena ZKP, tretja alineja 29. člena Ustave). V ta namen je treba obdolžencu, ki ima v kazenskem postopku položaj enakopravne stranke, med drugim tudi omogočiti, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič; to pravno jamstvo v Ustavi sicer ni izrecno navedeno, zapisano pa je v točki d. tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki se skladno z 8. členom Ustave uporablja neposredno.

7. V skladu z načelom neposrednosti se dokazi v kazenskem postopku praviloma izvajajo neposredno, posredno pa le izjemoma. Neposredno izvajanje dokazov je temeljni pogoj za kontradiktoren postopek, ki pa na glavni obravnavi vselej ni mogoče. Določbe 340. člena ZKP predpisujejo nekatere neizogibne in objektivno pogojene izjeme od omenjenega načela. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP sme sodišče po odločbi senata prebrati tudi zapisnik o izpovedbi priče, ki prebiva v tujini in na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bila nanjo pravilno vabljena. Vendar pa morajo biti ob tem spoštovane pravice obrambe, kar pomeni, da morajo biti obdolžencu med postopkom zagotovljene ustrezne in zadostne možnosti, da izpodbija obremenilno izpovedbo priče in jo v zvezi s tem tudi zaslišuje (npr. pri zaslišanju priče v predobravnavnih fazah postopka). Pri tem je z vidika kršitve pravice do zaslišanja obremenilne priče pomembno zgolj to, ali je obdolženec to pravico oziroma možnost imel, ne pa tudi, ali je to pravico oziroma možnost izkoristil. Če je ni izkoristil zaradi neupravičenih razlogov, se je s tem pač odrekel enemu temeljnih procesnih jamstev in prevzel nase tveganje, da te pravice ne bo mogel uveljaviti na glavni obravnavi ali da bo njeno uveljavljanje povezano z nesorazmernimi težavami.

8. V obravnavanem primeru je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je priča C. B. državljan Republike Italije, da tam tudi prebiva in da je bil v zadevi zaslišan kot priča po zaprošenem sodišču v Tolmezzu. Sodišče prve stopnje je nato pričo B. po zaprošenem sodišču v Tolmezzu pravilno vabilo tudi na glavno obravnavo za dne 14. 12. 2011 in 16. 1. 2012. B. se vabilu na glavno obravnavo ni odzval. V takšnih okoliščinah je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, da se zapisnik o zaslišanju C. B. z dne 6. 4. 2011 prebere, za kar ni potrebovalo soglasja obsojenca. Ravno tako pa Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve in druge stopnje, da je obsojeni imel možnost soočiti se z obremenilno pričo B., vendar se je odločil, da te možnosti ne bo izkoristil. Kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, iz dopisa z dne 28. 3. 2011 (list. št. 100) izhaja, da je bil obsojenec pravočasno obveščen o času in kraju zaslišanja priče C. B. pred sodiščem v Tolmezzu, pri čemer mu je bilo tudi naloženo, da do 1. 4. 2011 sodišču sporoči, ali se bo zaslišanja udeležil. Obsojenec, ki mu je bil dopis po pooblaščenem vročevalcu vročen še istega dne, je bil popolnoma pasiven in sodišču ni sporočil niti tega, ali se zaslišanja želi udeležiti oziroma iz katerih razlogov se zaslišanja ne more udeležiti. Obsojenec oziroma njegov zagovornik je šele kasneje, na naroku za glavno obravnavo dne 16. 1. 2012, sodišču pojasnil, da se obsojenec zaslišanja omenjene priče pred sodiščem v Tolmezzu ni mogel udeležiti zato, ker (med drugim) ni imel prevoza do tja. Obsojenec, kot že rečeno, sodišču ni sporočil, da se zaslišanja želi udeležiti, da pa za to nima materialnih možnosti, zato se omenjeni razlog tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkaže za neupravičenega. Sodišči prve in druge stopnje sta zato povsem utemeljeno šteli, da je obsojenec imel možnost zaslišati obremenilno pričo, pa te možnosti iz neupravičenih razlogov ni izkoristil. C.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja,zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).