Jedro

Ker je bila po zaključku sodišča prve stopnje terjatev tožnika zoper toženko odstopljena, je s tem tožnik izgubil aktivno materialno legitimacijo, saj bi moral v skladu z relevančno teorijo tožbeni zahtevek spremeniti in ga prilagoditi nastali odsvojitvi. Ker tožnik tega ni storil, ampak je vztrajal pri zahtevku, da je dolžan dolžnik - cessus (odstopljeno) terjatev izpolniti njemu, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo. Posojilna pogodba je nična, ker je bila sklenjena brez podlage (kavze), saj tožnik na njeni podlagi toženki ni izročil nobenega denarnega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu po tožbi (prvi odstavek izreka) in pozitivnem ugotovitvenem ter obsodilnem delu po nasprotni tožbi (1. in 3. točka drugega odstavka izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, s katerim je tožnik od toženke terjal plačilo zneska 1.490,22 EUR skupaj s 5,5% mesečnimi dogovorjenimi obrestmi od sklenitve pogodbe in sicer od zneska 357.116,32 SIT od 21.6.2000 do 31.12.2006 in od zneska 1.490,22 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (prvi odstavek izreka).V okviru odločitve o nasprotni tožbi (drugi odstavek izreka) pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da sta pravna posla, sklenjena med tožnikom in toženko, in sicer posojilna pogodba z dne 11.9.1998 in posojilna pogodba z dne 21.6.2000, nična (1. točka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, in sicer na ugotovitev, da sta nična tudi posojilna pogodba z dne 28.5.1996 in aneks k posojilni pogodbi z dne 21.9.1996, zavrnilo (2. točka). Tožniku je nadalje naložilo, da je dolžan plačati toženki znesek 1.326,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 1.326,00 EUR (3. točka), višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa je zavrnilo (4. točka). Tožnika je obsodilo še na povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.718,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. odstavek izreka).

Zoper tako odločitev (natančneje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi, zoper obsodilni del sodbe po nasprotni tožbi ter zoper odločitev o stroških postopka) se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Nepravilna je po njegovem prepričanju prvostopna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tožbi, ker naj tožnik ne bi prilagodil svojega tožbenega zahtevka cesiji terjatve. Tekom postopka je namreč tožnik ugovarjal tudi stranski intervenciji ter prerekal obstoj cesije, v dokaz česar je predlagal zaslišanje strank. Ker sodišče prve stopnje navedenemu dokaznemu predlogu ni ugodilo, ampak je odločilo zgolj na podlagi listinske dokumentacije, je bila tožniku odvzeta možnost, da pojasni, da do realizacije sicer sklenjenega dogovora o odstopu terjatve ni prišlo, v posledici česar je imetnik terjatve še vedno tožnik.Po izračunu tožnika je dolg toženke do tožnika še vedno obstajal, s takim izračunom pa se je strinjala tudi toženka, torej je kavza (posojilnih pogodb) obstajala, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje o ničnosti teh pogodb. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo predlagano pritegnitev novega izvedenca, ki naj bi ugotovil višino dolga. Nepravilen naj bi bil tudi prvostopni zaključek o oderuštvu, saj je toženka v svoji izpovedbi sama pojasnila, da je bila seznanjena z višino obresti in se je z njo strinjala. Višina nasprotne terjatve po prepričanju tožnika ni izkazana, zato bi moralo sodišče prve stopnje (nasprotni) tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku po tožbi ter zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka in stranska intervenienta na pritožbo tožnika niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost prvostopne sodbe. Na prvi stopnji je bilo tudi pravilno in dovolj popolno ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da je tožnik tekom postopka prerekal obstoj cesije terjatve, ki jo ima do toženke, z zatrjevanjem, da do realizacije sicer sklenjenega dogovora o odstopu terjatve ni prišlo, v posledici česar naj bi bil imetnik terjatve še vedno tožnik. V dokaz navedenega je tožnik predlagal zaslišanje prič, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Izpostavilo je, da je tožnik stranski intervenciji prvič ugovarjal skoraj polno leto po prejemu in pravnomočnosti sklepa o dopustitvi stranske intervencije, ob tem pa je v dokaz trditvi, da sporna terjatev ni bila predmet pogodbe o odstopu terjatve, predlagal zgolj zaslišanje strank. Upoštevaje, da je bil k pogodbi o odstopu terjatve priložen seznam dolžnikov, na katerem se je nahajalo tudi ime toženke, je sodišče prve stopnje zaključilo, da nima razloga za dvom v dejstvo, da je bila terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz te pravde odstopljena stranskima intervenientoma, ki sta svoj pravni interes za udeležbo v tem postopku izkazala z listinami, medtem ko je tožnik nasproti listinskemu dokazu predlagal zgolj zaslišanje strank. Ker je bila po zaključku sodišča prve stopnje terjatev tožnika zoper toženko odstopljena, je s tem tožnik izgubil aktivno materialno legitimacijo, saj bi moral v skladu z relevančno teorijo tožbeni zahtevek spremeniti in ga prilagoditi nastali odsvojitvi. Ker tožnik tega ni storil, ampak je vztrajal pri zahtevku, da je dolžan dolžnik - cessus (odstopljeno) terjatev izpolniti njemu, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na straneh 4 in 5). Sodišče druge stopnje se sicer načeloma strinja s pritožbenim očitkom preuranjenosti take prvostopne odločitve, saj je sodišče prve stopnje z vnaprejšnjo dokazno oceno po tožniku predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, kateremu je brez izvedbe pripisalo manjšo dokazno vrednost od po stranskih intervenientih predložene zasebne listine, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoja zatrjevanja o neizpolnitvi pogodbe o odstopu terjatve. Posledično bi utegnila biti vprašljiva tudi pravilnost prvostopne zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja aktivne materialne legitimacije tožnika. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje zavrnitev istega tožbenega zahtevka utemeljilo še na eni podlagi. Zaključilo je namreč, da je tožbeni zahtevek po tožbi neutemeljen tudi zato, ker izvira iz neobstoječe oziroma nedopustne podlage. Tožnik je namreč svoj tožbeni zahtevek na plačilo 1.490,22 EUR s pripadki izrecno utemeljeval na posojilni pogodbi z dne 21.6.2000, za katero je sodišče prve stopnje v povezavi s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) pravilno ugotovilo, da je nična, ker je bila sklenjena brez podlage (kavze), saj tožnik na njeni podlagi toženki ni izročil nobenega denarnega zneska, toženka pa tožniku v tistem času tudi ni več ničesar dolgovala, ampak je dolg do tožnika celo že preplačala. Navedena pravna podlaga je zadoščala za zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi, zato na pravilnost in zakonitost prvostopne sodbe v tem delu nima nobenega vpliva sicer nekoliko preuranjen zaključek prvostopnega sodišča o cesiji tožnikove terjatve.

Sodišče prve stopnje je tudi povsem utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca finančne stroke. Na tožnikove pripombe na izvedensko mnenje med postopkom na prvi stopnji postavljenega izvedenca finančne stroke (list. št. 51 spisa) je namreč navedeni izvedenec prepričljivo odgovoril ob svojem zaslišanju. Poudaril je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena le ena osnovna posojilna pogodba iz leta 1996, na podlagi katere je tožnik toženki izročil prvotno dogovorjeni znesek posojila, z nadaljnjimi posojilnimi pogodbami, ki jih je sklepal s toženko (aneks z dne 21.9.1996, pogodba z dne 11.9.1998 in pogodba z dne 21.6.2000) pa je nato tožnik le še podaljševal rok odplačila prvotno danega posojila in povečeval obresti. Zato je izvedenec ob izračunu dolga (oz. preplačila) toženke povsem utemeljeno upošteval vse navedene pogodbe in ne le zadnje, na podlagi katere je tožnik sicer utemeljeval svoj tožbeni zahtevek. Ker je izvedenec tako izrecno poudaril, da je upošteval vse tri posojilne pogodbe in aneks, je s tem odgovoril tudi na tožnikov očitek, da naj v njegovem mnenju ne bi bila upoštevana posojilna pogodba iz leta 1998. Po vsem obrazloženem je izvedenec ob svojem zaslišanju (ki ga je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe pravilno povzelo – stran 5 in 6 obrazložitve) prepričljivo pojasnil zaključke iz svojega izvedenskega mnenja, tožnik pa po zaslišanju izvedenca nadaljnjih pripomb na njegovo mnenje ni podal, zato je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog po pritegnitvi novega izvedenca, ki naj bi ugotovil višino dolga.

Ker je izvedenec finančne stroke v svojem mnenju prepričljivo obrazložil, da je toženka svoj dolg do tožnika z dne 29.11.1997 opravljenim plačilom v višini 3.000,00 DEM preplačala v višini 1.123,78 DEM, nato pa ga z nadaljnjim plačilom 1.500,00 DEM dne 11.9.1998 preplačala še za navedeni znesek, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da dne 11.9.1998 in dne 21.6.2000 (pravzaprav kot novaciji osnovne posojilne pogodbe iz leta 1996) sklenjeni posojilni pogodbi nista imeli dopustne podlage (kavze), zaradi česar sta nični. Pri tem je nepomembno v pritožbi izpostavljeno, da naj bi po izračunih tožnika toženka do njega še vedno izkazovala dolg. Njegovi izračuni so bili namreč očitno napačni, saj so se po v prvostopni sodbi povzeti izpovedbi njegovega zakonitega zastopnika obresti določale na osnovi povpraševanja na sivem trgu (torej ne na podlagi v pogodbah dogovorjenih obrestnih mer), pri tem pa je možno, da so bile na kakšnem aneksu obresti višje kot na osnovni pogodbi. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da naj bi se toženka s takšnim izračunom dolga strinjala. Tudi na podlagi izpovedbe toženke, da je kasnejše posojilne pogodbe podpisovala z izrecnim vedenjem, da se le-te nanašajo na odplačilo posojila z dne 18.5.1996, pri čemer je toženka zaupala tožniku, da dolg po posojilni pogodbi iz maja 1996 pravilno obračunava in je želela le, da se dolg enkrat končno poplača, je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik s sklenitvijo pogodb iz leta 1998 in 2000 izkoristil stisko toženke. Takega zaključka sodišče prve stopnje ni sprejelo „zgolj na podlagi dejstva, da je bila toženka bolana in s končano osnovno šolo“, kot to v svoji pritožbi neutemeljeno izpostavlja tožnik, ampak predvsem na podlagi ugotovljenega, da je toženka takrat v razmerju do tožnika že izkazovala preplačilo dolga, torej si je z nadaljnjo zavezo toženke po zadnjih dveh posojilnih pogodbah tožnik zase izgovoril premoženjsko korist brez protidajatve. Toženka je bila sicer po pogodbi iz leta 1996 seznanjena, da so bile prvotno dogovorjene obresti višje kot na banki in se je z njimi strinjala, zato je povsem sprejemljiv prvostopni zaključek, da niti v letu 1996 sklenjena posojilna pogodba niti aneks z dne 21.9.1996, v obdobju sklenitve katerega je toženka do tožnika še izkazovala dolg po osnovni pogodbi, nista oderuška. Prepričljiv pa je tudi nadaljnji prvostopni sklep, da je toženka kljub po izvedencu ugotovljenemu preplačilu posojilo vse do leta 2000 odplačevala in sicer le zato, ker je zaupala, da le-to še ni v celoti poplačano. Iz istega razloga je toženka sklenila nadaljnji posojilni pogodbi v letu 1998 in 2000, torej po tem, ko je tožniku dolg že preplačala. Prepričanje, da naj bi tožniku še vedno dolgovala, je pri toženki vzbudil prav slednji, ko jo je v obdobju stiske po smrti moža in ob ugotovljeni bolezni nje same, s čimer je bil tožnik tudi seznanjen, opominjal na plačilo.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena graja neizkazanosti višine toženkine terjatve po nasprotni tožbi. Toženka je namreč z nasprotnim tožbenim zahtevkom od tožnika terjala le v EUR preračunan seštevek njenih preplačil, kot le-ti izhajata iz mnenja izvedenca finančne stroke. Sicer pa višine takega izračuna tožnik med postopkom na prvi stopnji niti ni argumentirano prerekal. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.