Jedro

1.Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja ob odsotnosti drugačnih določil, organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke za odločitev v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku istega člena lahko organ iz tega razloga zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. Pri tem gre sicer za določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji, vendar pa so z njimi opredeljene procesne predpostavke za začetek in tek upravnega postopka, ki morajo biti izpolnjene ves čas; tudi pritožba je namenjena varovanju pravne koristi stranke, zato je po presoji sodišča treba navedeno določbo ZUP razumeti tako, da mora stranka izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo.

2.Glede na vse navedeno, je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba zoper začasni sklep utemeljeno zavržena, posledično pa tudi že pojmovno ni mogoče reči, da je bila tožnikova pravica do pritožbe izvotljena - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile na njegovi strani podane procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko presojo. Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za neutemeljenost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo začasnega sklepa.

Izrek

I.I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjski davčni organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa št. DT 0610-4371/2020-17 z dne 18. 10. 2021 ter zavrnil tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo s cit. začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (v nadaljevanju začasni sklep) z dne 18. 10. 2021 tožniku prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi pri banki A., le-tej pa izplačilo sredstev tožniku v višini 115.913,57 EUR. Vendar pa je tožnik ta transakcijski račun zaprl, pri čemer je bil to njegov edini račun, plačil obveznosti s strani tožnika pa ni. Zato tožnika posledično prepoved iz začasnega sklepa več ne bremeni, položaja pa si s svojo pritožbo zoper izpodbijani sklep zato tudi več ne more izboljšati. Ker je treba pravni interes izkazovati ves čas postopka, je organ tožnikovo pritožbo zavrgel.

3.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in sodišču predlaga, naj ga odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje, saj ni tožnik zaprl svojega transakcijskega računa, temveč je to storila banka, ki je odstopila od pogodbe o vodenju računa. Glede te okoliščine toženka tudi tožniku ni dala možnosti izjave. Sicer pa v zadevi ni sporno, da je tožnik ob vložitvi pritožbe zanjo izkazoval pravni interes, pri čemer jo je vložil po pooblaščencu in tudi priglasil stroške v tej zvezi. Zato ima vsaj pravni interes za odločitev o stroškovnem delu pritožbenega zahtevka, kar narekuje, da je treba najprej ugotoviti, ali bi s pritožbo lahko uspel. Prav tako je banka tožniku zaračunala 45 EUR zaradi vodenja začasnega sklepa; ker pa je bil začasni sklep po mnenju tožnika izdan nezakonito, mora ta strošek nositi toženka. S tem, ko drugostopenjski organ zavrže pritožbo zaradi naknadno odpadlega pravnega interesa, se stranki prepreči izpodbijanje osnovnega akta pred sodiščem. Tožnik namreč meni, da prvega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče razlagati na način, da bi bilo v primeru zavrženja pritožbe zaradi naknadno odpadlega pravnega interesa vseeno mogoče vložiti tožbo; to pravilo je namreč treba razlagati namensko, in sicer da se nanaša na meritorno odločanje o pritožbi (če torej pritožbeni organ ni meritorno odločil o pritožbi, ni mogoče vložiti tožbe). Pri tem ni sporno, da je mogoča tudi vložitev ugotovitvene tožbe po ZUS-1, a je potrebna najprej meritorna odločitev o pritožbi.

4.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svojih razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da ni bistveno, kdo je zaprl tožnikov bančni račun, pomembno je, da je le-ta zaprt, tožnik pa tudi ne navaja, da bi pri banki imel še kakšna sredstva, ki bi bila zadržana na podlagi začasnega sklepa oz. da bi iz njega izhajale zanj še kakšne posledice. Pri tem dejstvo zaprtja tožniku ni bilo neznano, ta podatek pa je tudi javno objavljen na AJPES, izpodbijani sklep pa je procesna odločitev, zato po mnenju toženke ni razlogov, da bi bilo treba tožnika o čemerkoli obveščati. Pravnega interesa za pritožbo ni mogoče graditi na stroškovnem zahtevku, saj le-ta deli usodo odločitve o glavni stvari. Zaradi odstotnosti pravnega interesa pa je bilo torej treba tožnikovo pritožbo zavreči, zato tudi ni mogoče predvidevati, kakšne bi bile tožnikove možnosti uspeha z njo. Po mnenju toženke glavna obravnava ni potreba, saj dejansko stanje v zadevi ni sporno.

5.Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da je ugotovitev o zaprtju bančnega računa za odločitev v tej zadevi pomembna, zato je nerelevantno, ali je zanjo vedel ali ne. Stroški pa ne delijo vedno usode glavne svari, saj separatne stroške nosi tisti, ki jih je povzročil (kar pomeni, da možnost uspeha s pritožbo je pomembna).

Tožba ni utemeljena.

7.Izhodišče za odločitev v tem upravnem sporu je, da začasni sklep na položaj tožnika več ne proizvaja učinkov oz. celo več ne velja, o čemer med strankama ni spora. Posledično tudi po presoji sodišča tožnik več nima pravnega interesa za njegovo izpodbijanje, in sicer niti v pritožbenem postopku niti v upravnem sporu.

8.Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) uporablja ob odsotnosti drugačnih določil, organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke za odločitev v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku istega člena lahko organ iz tega razloga zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. Pri tem gre sicer za določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji, vendar pa so z njimi opredeljene procesne predpostavke za začetek in tek upravnega postopka, ki morajo biti izpolnjene ves čas; tudi pritožba je namenjena varovanju pravne koristi stranke, zato je po presoji sodišča treba navedeno določbo ZUP razumeti tako, da mora stranka izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo.

9.Navedeno pomeni, da je toženka z izpodbijanim sklepom tožnikovo pritožbo zoper začasni sklep utemeljeno zavrgla zaradi pomanjkanja pravnega interesa. V takšnem primeru po presoji sodišča ni mišljeno, da drugostopenjski organ izdaja odločbo ugotovitvi (ne)zakonitosti prvostopenjskega akta, za kar se zavzema tožnik, saj za takšno postopanje ni pravne podlage. Ob takšnih izhodiščih bi načeloma enako ravnalo tudi sodišče z morebitno izpodbojno tožbo. S prenehanjem začasnega sklepa namreč prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, ker takšen sklep več ne posega v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca, pa si z izpodbojno tožbo več ne more izboljšati pravnega položaja; odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri prenehanju začasnega sklepu o zavarovanju več ni mogoče.

10.Prav tako bi ob utemeljevanju pravnega interesa zgolj v ekonomskih posledicah in stroških upravnega postopka ravnalo sodišče tudi z vloženo ugotovitveno tožbo.

11.Za ravno takšno zadevo pa gre tudi v tu obravnavanem primeru, ko se tožnik zavzema za meritorno odločitev o vloženi pritožbi zoper začasni sklep, ker mu je banka zaračunala 45 EUR zaradi vodenja tega sklepa. Tožnik po presoji sodišča v tem delu zatrjuje zgolj ekonomski interes, ne pa tudi pravovarstvene potrebe glede prepovedi razpolaganja z denarnimi sredstvi na njegovem bančnem računu, saj le-tega več nima. To dejstvo je okoliščina iz tožnikove sfere in mu ni moglo biti neznano, zato tudi po presoji sodišča, enako kot to argumentira toženka, ni videti razlogov, da bi tožnika moral drugostopenjski davčni organ o tem kaj posebej obveščati ali spraševati. Prav tako pa tožnik želi tudi povračilo pritožbenih stroškov. Le-ti pa so enako le denarna posledica odločitve v glavni stvari ter predstavljajo le stransko odločitev, zato po oceni sodišča tudi ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa.

12.Glede na vse navedeno, je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba zoper začasni sklep utemeljeno zavržena, posledično pa tudi že pojmovno ni mogoče reči, da je bila tožnikova pravica do pritožbe izvotljena - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile na njegovi strani podane procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko presojo. Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za neutemeljenost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo začasnega sklepa.

13.Tožnikovo tožbo je tako treba zavrniti kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, sodišče pa prav tako ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), pri čemer je bilo o zadevi moč odločiti brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni sporno; med strankama so bila sporna le vprašanja, ki se tičejo uporabe prava, o katerih pa sta se stranki že izčrpno izjasnili.

14.Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

Zveza:

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129, 129/1, 129/1-2 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 2, 2/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.