Jedro

Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilne.

Dokazi so namenjeni temu, da se preizkusi resničnost trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Sodišče tako ni dolžno in niti upravičeno iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo iskati in izbirati pravno odločilna dejstva. V tem primeru ne gre niti za izjemo, ki bi opravičevala sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage. Zato sodišče pravno odločilnih dejstev o pobotu ne sme pridobiti z vpogledom v dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe plačati 259,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 188,98 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 103,37 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi sklenjene Pogodbe za omrežje A. z dne 24. 2. 2017 (priloga A1), Naročniške pogodbe za mobilne storitve A. z dne 24. 2. 2017 (priloga A2), Aneksa k naročniški pogodbi z dne 24. 2. 2017 (priloga A1) in Splošnih pogojev z dne 1. 10. 2005 (priloga A5) dolžna plačati tožeči stranki 259,78 EUR s pripadki. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zaradi neutemeljenosti zavrnilo.

2. Proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih je zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V postopkih v sporih majhne vrednosti se v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Posplošen pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve sodbe ni jasno in nedvoumno pojasnilo, katere dokaze in v kakšni meri je upoštevalo ter katerih dokazov ni upoštevalo in zakaj ne, je neutemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna in omogoča preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče ji v celoti sledi. Sodišče se namreč v sodbi ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se namreč mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni.2 Da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pravno odločilnih trditev tožene stranke ali odločilnih dokazov pa tožena stranka v pritožbi niti ni zatrjevala.

7. Skladno z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. To pomeni, da mora vsaka stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje podati konkretne trditve o vseh pravno odločilnih dejstvih, na katera opira svoj zahtevek, in za ta dejstva predlagati dokaze. Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke nasprotovala. Podala je ugovor ugasle terjatve. Pavšalno je zatrjevala, da terjatev tožeče stranke ne obstoji več, ker jo je pobotala s svojimi terjatvami iz naslova administrativnih stroškov, povezanih z reklamacijami. Ob tem v svojih vlogah ni navedla ne datumov reklamacij, ne reklamiranih zneskov, ne višine administrativnih stroškov, ki jih je zaračunala tožeči stranki, niti podatkov o tem, kdaj je podala pobotno izjavo oziroma pobotne izjave in niti v kakšni višini je uveljavljala pobot. Torej v svojih vlogah ni navedla nobenega pravno odločilnega dejstva v zvezi z zatrjevanimi poboti. Ker je tožeča stranka terjatvam, ki naj bi jih tožena stranka uveljavljala v pobot, nasprotovala, bi tožena stranka morala podati konkretne trditve o obstoju in višini pobotnih terjatev ter konkretne trditve o pobotu teh terjatev s terjatvami tožeče stranke ter za to predložiti dokaze.

8. Dokazi so v skladu z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo namenjeni temu, da se preizkusi resničnost trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev.3 Sodišče tako ni dolžno in niti upravičeno iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo iskati in izbirati pravno odločilna dejstva. V tem primeru ne gre niti za izjemo, ki bi opravičevala sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage.4 Zato sodišče pravno odločilnih dejstev o pobotu ne sme pridobiti z vpogledom v dokaze. Glede na navedeno je sodišče ravnalo pravilno, ko dokaznih listin tožene stranke ni štelo kot del njene trditvene podlage. Zato v tem delu ni podana očitana kršitev določil pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Ker, kot je že pojasnjeno, dokazi ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika D. C. Zato tudi v tem delu ni podana očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče na eni strani ugotovilo, da je bilo reklamiranje upravičeno, po drugi strani pa je tožeči stranki priznalo stroške opominjanja v višini 5,00 EUR. Le dejstvo, da je bilo reklamiranje (v določenem delu) utemeljeno, še ne pomeni, da je tožena stranka vse obveznosti do tožeče stranke poravnala in je zato opominjanje neupravičeno. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena o neobstoju terjatev tožeče stranke do tožene stranke v času izdaje opominov, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tudi stroške opominjanja.

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka do tožeče stranke ob izdaji opominov ni imela poravnanih vseh obveznosti, predstavlja ugotovitev dejanskega stanja. V sporih v postopkih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot je zgoraj že pojasnjeno, ni dovoljen. Zato tožena stranka ne more uspeti z očitki, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti stroškov opomina pri računu št. 00-390-0120492 z dne 5. 2. 2018, računu št. 00-390-0256182 z dne 5. 3. 2018 in računu št. 00-390-0392347 z dne 6. 4. 2018 zmotno ugotovilo, da obveznosti tožene stranke do tožeče niso bile poravnane. Prav tako iz istega razloga ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino obveznosti tožene stranke po računu št. 00-390-0392347 z dne 6. 4. 2018. 12. Ker do spremembe paketa ob prenosu mobilne številke tožene stranke na drugega operaterja ni prišlo, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati dogovorjeno ceno za dogovorjeni paket ne glede na to, ali je dejansko uporabljala vse storitve, ki jih paket nudi, ali ne. Morebitni krivdni razlog tožeče stranke za prenos mobilne številke tožene stranke k drugemu operaterju za odločitev v tem postopku ni bistven. Zato sodišču prve stopnje v tem delu ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna vrniti prejete ugodnosti, ker je odpovedala pogodbo pred potekom določenega časa vezave. Ta obveznost tožene stranke izhaja iz 23.a člena Splošnih pogojev in ni vezana na neupravičen (krivdni) razlog za odpoved pogodbe. Glede na navedeno tako tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

14. Pritožbeni očitek, da je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od zneska zamudnih obresti v višini 4,85 EUR za obdobje od 17. 4. 2018 do 30. 8. 2018, je utemeljen. Tožeča stranka skladno z določilom prvega odstavka 375. člena OZ ni upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamudnih obresti. Zamudne obresti od zneska 4,85 EUR za obdobje od 17. 4. 2018 do 30. 8. 2018 znašajo 0,14 EUR (glej prilogo 1 k tej sodbi).5 Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno prisodilo znesek 0,14 EUR.

15. Drži tudi pritožbena očitek, da je med I. točko izreka sodbe in 24. točko obrazložitve sodbe nasprotje. Sodišče prve stopnje je zneske, navedene v 24. točki obrazložitve sodbe, očitno napačno seštelo (glej obrazložitev 25. točke sodbe). Ker pa je pravilni seštevek navedenih dolžnih zneskov 261,81 EUR, bi tako moralo sodišče toženi stranki naložiti plačilo 261,81 EUR in ne le 259,78 EUR.

16. Upoštevajoč navedeno v predhodnih odstavkih, bi tako moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeniti tako, da bi toženi stranki naložilo plačilo 261,67 EUR (261,81 EUR minus 0,14 EUR), torej več kot je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo v izpodbijani sodbi. Ker se je proti sodbi pritožila le tožena stranka, pa pritožbeno sodišče skladno z določilom 359. člena ZPP6 ne sme odločiti v škodo edinega pritožnika (prepoved reformatio in peius). Zato pritožbeno sodišče v izpodbijano I. točko izreka sodbe navkljub opisanim pomanjkljivostim ne bo poseglo.

17. Zmotno je pritožbeno stališče, da je izrek sodbe v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, premalo obrazložen. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitvi sodbe zadostno pojasnilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti tudi od neplačanih obresti od 31. 8. 2018 dalje (381. člen OZ). Iz določila 381. člena OZ izhaja, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek z njihovo plačilo. V tem primeru je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen 31. 8. 2018, zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od tega datuma dalje (glej list. št. 1).

18. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko pri izračunu stroškov tožene stranke ni upoštevalo pavšalno priglašenih stroškov kopiranja za „cca. 100 strani po trikrat.“ Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka teh stroškov ni dovolj določno in zneskovno opredelila, zato ji jih sodišče ne more priznati.

19. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 106/2010 z dne 13. 4. 2010, VSRS sodba III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, VSRS sklep III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012. 3 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 4 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3129/2012 z dne 12. 4. 2013 ter VSL sodba II Cp 3152/2013 z dne 9. 4. 2014. 5 Izračun zakonskih zamudnih obresti je opravljen po programu za izračun zamudnih obresti na spletni strani Vrhovnega sodišča RS: http://izo.sodisce.si/izo-web/spring/izracun?execution=e1s1. 6 Iz določila 359. člena ZPP izhaja, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škode stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.