Jedro

Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik in stranska intervenientka na strani toženke sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v višini 171.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 7.991,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka), stranski intervenient pa sam krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, da bi bil sploh sklenjen kakšen sporazum med izvajalci na tem gradbišču. Delo so opravljali neorganizirano, tako da so podizvajalci prehitevali s svojimi deli in s tem ogrožali varnost na gradbišču. Za to je odgovorna tožena stranka, ki se je strinjala in dopuščala takšno neusklajeno delo in od tožnika zahtevala, da delo opravlja v takšnih okoliščinah. Napačno je stališče sodišča, da se je delo na gradbišču opravljalo le pod nadzorom glavnega prevzemnika A. A., saj so zaslišane priče izpovedale, da se je na gradbišču vedno mudilo. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik sam opaziti, da je nekdo odstranil nosilce opažnih plošč, saj bi kot delovodja moral preveriti nosilnost plošč. Neutemeljen je tudi očitek, da bi moral pri delu na višini nad 3 m uporabljati varnostni pas, saj teh pasov pri toženki na tej višini niso uporabljali, ta pa mu tudi ne bi preprečil padca z višine. Priglaša pritožbene stroške.

3.Stranska intervenientka na toženkini strani je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in materialnopravno zmotne. Predlaga zavrnitev pritožbe, ker očitane kršitve niso podane, poleg tega pa je tožnik v pritožbi prvič navedel, da so bili podporniki teh plošč odstranjeni med tem, ko se je tožnik nahajal na opažnih ploščah.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodb0 preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je upoštevalo določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen kot tesar in je z ostalimi delavci toženke delo dne 21. 9. 2016 opravljal na gradbišču B. na C. v Avstriji. Poškodoval se je, ko se je povzpel na opažno ploščo, ki je bila pripravljena za betoniranje in čez katero so že nekaj časa hodili. Ploščo je hotel prečkati, ta pa se je pod njim prelomila in je iz 7. nadstropja padel na beton 6. nadstropja cca 3 metre v globino na železo, ki se je tam nahajalo in se poškodoval. Ugotovljeno je bilo, da je bil odstranjen podporni steber, in sicer so ga odstranili delavci (ključavničarji) druge družbe, ki je delala na objektu. Tožnik od toženke kot delodajalca vtožuje odškodnino za škodo, ki mu je zaradi nezgode pri delu nastala.

7.Na tem gradbišču je bil glavni izvajalec del družba D., za katero je dela izvajala družba A. A. Za družbo D. je bil odgovoren delovodja E. E., za družbo A. A. pa F. F. Tožnik je bil na tem gradbišču skupinovodja oziroma vodja ekipe delavcev toženke in jim je dajal navodila za delo, ki jih je prejemal od F. F., ki je bil njegov nadrejeni na gradbišču. Tako je vsako jutro preveril, ali so prisotni vsi delavci toženke, razporedil jih je po nalogah, jim dal navodila za delo, jih pri delu nadziral, preveril je tudi stabilnost in montažo opažnih plošč, preden so se delavci nanje povzpeli. Sodišče je ugotovilo tudi, da so imeli delavci toženke pred začetkom dela na tem gradbišču s strani družbe D. dodatna usposabljanja in izobraževanja s področja varstva in zdravja pri delu na takšnem gradbišču, pa tudi, da so s strani obeh družb nadzorovali izvajanje ukrepov za varnost in zdravje pri delu na tem gradbišču.

8.Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.

9.Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič, saj tožnik ni predlagal, da toženka kot dokaz predloži pisni sporazum med izvajalci del na tem gradbišču o varstvu pri delu, pravilno ugotovilo, da sta družbi D. in A. organizirali delo na delovišču, ga nadzorovali, skrbeli za zagotavljanje varnosti pri delu, zagotovili delavcem ustrezno usposabljanje za delo na tem gradbišču, pravilno ugotovilo, da je tožnik delo opravljal brez neposrednega nadzora toženke, saj ta dela ni ne organizirala in ga tudi ni nadzirala. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženki v zvezi s tožnikovo nezgodo ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in zaradi tega ni odškodninsko odgovorna, pravilna.

10.Sodišče prve stopnje je skladno s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) iz prvega odstavka 131. člena OZ (krivdna odgovornost). Toženka je dokazala, da ni krivdno odgovorna za tožnikovo nezgodo in posledično za škodo, ki jo je utrpel.

11.Ker pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, stranski intervenient pa z odgovorom na pritožbo, ki odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.