Jedro

Izrek sodbe, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka vknjižila kot lastnica dela nepremičnin parc. št. 597/399 k.o. K. v izmeri 152 m2, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba, in da se, kar zahteva tožeča stranka več, zavrne, je nedolčen in neizvršljiv. Podana je bistvena kršitev določil postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo, katere delna podlaga je bila tudi pripoznava zahtevka glede 152 m2 zemljišča parc. št. 597/399 k.o. K., razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka vknjižila kot lastnica dela nepremičnine parc. št. 597/399 k.o. K. v izmeri 152 m2, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je bilo zavrnjeno, o stroških postopka pa odločeno, da krije vsaka svoje.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Izpodbija jo iz vseh po zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita kršitev postopkovnih pravil, ki se nanašajo na dokazno oceno sodišča, saj dokazov, posebej tistih po smrti I. U., ne obravnava, ker zmotno šteje, da priposestvovanje na družbeni lastnini ne teče. Ocenilo tudi ni dokaza, da je bil v katastru ves čas kot lastnik vpisan pravni prednik tožeče stranke, ter dejstva, da tožena stranka nikoli ni uveljavljala lastninske pravice in ji je v letu 1982 priznala tudi funkcionalno zemljišče, za katerega pa sedaj trdi, da tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki niso bili dobroverni. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti. Sklicevanje na določbe 29. člena ZTLR je napačno, saj ta ni imel veljavnosti za nazaj, in prepovedi priposestvovanja ni mogoče uporabljati za razmerja, ki so nastala pred njegovo veljavnostjo. I. U. je bil lastniški posestnik, in je imel stvar za svojo v celoti, in ne samo 50 m2, kot zmotno ugotavlja sodišče. Cela parcela št. 597/399 je bila ograjena in je predstavljala vrt ter je na njem stala lopa. Plot okoli te parcele in parcele št. 62/1 in 62/2 je bil zgrajen že leta 1919 in ga ni zgradil šele I.U., ki je postal lastnik nepremičnin št. 62/1 in 62/2 leta 1922. Pri oceni nedobrovernosti gre po prepričanju pritožnika tudi za napačno uporabo materialnega prava. Kar pa se tiče dejanskega stanja, pa ni nobenega dokaza, da je bila pogodba sklenjena za površino samo 50 m2 in je tudi negotovo ali je bila sploh sklenjena in zakaj ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Od odmere leta 1931 do ukinitve agrarnih skupnosti leta 1949 ni nihče uveljavljal lastninske pravice. I. U. in njegovi pravni nasledniki pa so imeli nepremičnino parc. št. 597/399 v posesti in jo imajo še danes in so jo šteli za svojo. Poudarja, da v okviru odmere v letu 1931 ni šlo samo za odmero parcele 597/399, ki naj bi bila predmet prodaje, ampak tudi za ureditev vseh zemljišč, ki jih je imel v lasti in posesti pravni prednik tožnice. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo tudi pomembno dejstvo, da sta z nacionalizacijo zgradb in gradbenih zemljišč tudi parceli št. 62/1 in 62/2 postali družbena lastnina, na katerih je bila vzpostavljena pravica uporabe. Z odmero v letu 1968 se je ta pravica uporabe skrčila v škodo pravnih prednikov tožeče stranke brez pravnega naslova. Parcela št. 597/399 pa se je s tedanje površine 221 m2 povečala na škodo parcele št. 62/1, vendar pa se v smislu posesti zadeva ni spremenila. Pritožnica nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških, ker določba 154. člena ZPP ni bila pravilno uporabljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je izrek sodbe nerazumljiv in nedoločen in zato tudi neizvršljiv. Tožeča stranka mora izstaviti listino za vknjižbo lastninske pravice dela nepremičnine parc. št. 597/399 k.o. K. v izmeri 152 m2, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba. Iz te odločitve namreč ni razvidno lastnica katerega dela nepremičnine parc. št. 597/399 k.o. K. je tožnica, kje se teh 152 m2 nahaja v okviru te parcele, končno pa tudi vknjižba le nedoločenega dela parcele ni zemljiškoknjižno izvedljiva in tudi take listine za zahtevano vknjižbo izpodbijana sodba v dosedanjem izreku ne more nadomestiti. Tožena stranka je sicer v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.5.2002 navedla, da pripozna tožbeni zahtevek za del parc. št. 597/399 k.o. K. v izmeri 50 m2 in 102 m2, vendar pa iz odloka komisarja za agrarne operacije z dne 12.4.1930, na katerega se sklicuje tožena stranka v zvezi s priznanjem 50 m2 zemljišča, ta del ni prostorsko določen, kot tudi ne pripojeno zemljišče v izmeri 102 m2. Stališče tožene stranke, ko "pripozna tožbeni zahtevek za omenjeni del parcele" po mnenju pritožbenega sodišča ne dopušča izdaje delne sodbe na podlagi pripoznave ob sedaj formuliranem tožbenem zahtevku, ampak ga je upoštevati kot priznanje dejstev. Ker pa je nedoločen in nerazumljiv ugoditveni del izreka sodbe pa je posledično enako tudi z zavrnilnim delom. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo imenovano "sodba na podlagi pripoznave in sodba" razveljavilo, vključno z odločitvijo o stroških postopka, ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči. Ne glede na razveljavitev izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo materialno-pravno podlago navedenega spora in določb, ki jih je uporabiti v danem primeru. ZTLR je povzetek pravnih pravil, ki so veljala pred njegovo uveljavitvijo. Zato je tudi uporaba 29. člena ZTLR kot pravnega pravila po katerem se tedaj splošno ljudsko premoženje ne more priposestvovati, v skladu z obstoječo sodno prakso. Tožeča stranka trdi, da je njena posest trajala že od leta 1890 dalje. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje so tudi zaslišane priče potrdile, da so pravni predniki tožeče stranke sporno parcelo imeli v posesti kar pomnijo, ter da je priča F. Z. v postopku opr.

št. R 27/94 izpovedal, da je sam naredil plot leta 1919, ki razmejuje sporno parcelo od sosedove parcele ter da je to potrdila tudi priča

I. S.. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka imela posest na spornem zemljišču že tudi pred letom 1930, pri čemer pa očitno zaradi svoje ugotovitve, da posest tožeče stranke pred letom 1930 ni bila dobroverna, tega ali je bila v posesti pred letom 1947, ko je postala nepremičnina splošno ljudsko premoženje, že najmanj 30 let, ni ugotavljalo. Glede zaključka o nedobrovernosti pravnih prednikov tožeče stranke in nje same, pa se tožeča stranka utemeljeno pritožuje, da v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh dokazov, ki jih je imelo na razpolago.

Dejstva, da se je sporno zemljišče po katastru vodilo kot last pravnega prednika tožeče stranke, da je bilo v letu 1969 sporni parceli pripojenih 102 m2 površine na račun parcele tožeče stranke 62/1, pa temu ni nasprotovala, in končno tudi dejstvo, da v letu 1931, ko naj bi šlo za odkup parcele v izmeri 50 m2, ni šlo le za odmero parcele 597/399, ampak tudi za popravo mej parcel št. 62/1 in št. 62/2, so po prepričanju pritožbenega sodišča, poleg tega, da so pravni predniki tožeče stranke imeli že dokazano od leta 1919 ograjeno sporno zemljišče, okoliščine, ki dovolj prepričljivo kažejo na dobrovernost pravnih prednikov tožeče stranke, zlasti ko vse doslej njihove posesti, kot je razvidno iz podatkov spisa, nihče ni osporaval, ki kažejo na dobrovernost posestnikov, ki pa se tudi sicer predvideva. Zgolj listine pod A3 in A4, ki se tičejo odobritve komisarja za agrarne parcelacije, pa so lahko dokaz za dobrovernost 50 m2 zemljišča parc. št. 597/399, ne pa dokaz, da za preostali del te parcele ni bilo dobre vere. Ob ponovnem reševanju zadeve naj sodišče prve stopnje, potem ko bo o zadevi odločalo, ob upoštevanju vsega navedenega po kritični presoji dokazov o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe in ima podlago v določbi 165. člena ZPP. O teh stroških bo odločeno s končno odločbo.