Jedro

Sodišče ne more posegati v avtonomne odločitve delodajalca glede sistemizacije, tako je imela tožena stranka pravico, da na novo sistemizira delovna mesta oziroma nekatera ukine glede na potrebe dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 18. 11. 2015, v zvezi s sklepom tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2015, nezakonit in se odpravi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za mesec oktober 2016 v višini bruto razlike v plači med 33. in 32. plačnim razredom v znesku 57,91 EUR bruto, povišano za razliko v plači iz naslova dodatkov, ki se odmerjajo od osnovne plače, od tako obračunanih zneskov odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožeči stranki na njen TRR izplačati neto mesečne razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2016 dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači med plačo delovnega mesta policijski inšpektor I in policijski inšpektor specialist I, in sicer: - za obdobje 10. 9. 2015 do vključno 5. 9. 2016 razliko med 33. in 32. plačnim razredom, skladno s tedaj veljavno plačno lestvico, - za obdobje 6. 9. 2016 do vključno 31. 11. 2016 razliko med 34. in 33. plačnim razredom, skladno s tedaj veljavno plačno lestvico, - od 1. 12. 2016 dalje pa razliko med 35. in 34. plačnim razredom, skladno z veljavno plačno lestvico, povečano za razliko v plači iz naslova dodatkov, ki se odmerjajo od osnovne plače, od tako obračunanih zneskov odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožeči stranki na njen TRR izplačati neto mesečne razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu, za razliko v plači preteklega meseca.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške predsodnega postopka v znesku 256,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2015.“

II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 10. 9. 2015 dalje za vsak mesec obračunati razliko v plači iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela v višini 20% osnovne plače oziroma: - za mesece september 2015 do vključno avgust 2016 v višini 20% od mesečnega zneska 1.469,81 EUR bruto, - za mesece september 2016 do vključno november 2016 v višini 20% od mesečnega zneska 1.544,88 EUR bruto, - za mesece december 2016 dalje v višini 20% od mesečnega zneska 1.606,68 EUR bruto, od tako obračunanih bruto mesečnih zneskov odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožeči stranki na njen TRR izplačati neto mesečne razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca, do plačila.“.

III. Zavrže se tožba v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016 nezakonit in se odpravi.

2. Tožečo stranko se z dnem 10. 9. 2015 do vključno 5. 9. 2016 trajno premesti na delovno mesto policijskega inšpektorja specialista I, šifra DM A. (v Oddelku B.), z uvrstitvijo v 34. plačni razred (z napredovanjem) in upravičenostjo do izplačila plače za 33. plačni razred zaradi znižanja po 14. členu ZSPJS.

3. Tožečo stranko se od 6. 9. 2016 dalje trajno premesti na delovno mesto policijskega inšpektorja specialista I, šifra DM C. oz. D. (v Oddelku B.), z uvrstitvijo v 36. plačni razred (z dvema napredovanjema) in upravičenostjo do izplačila plače za 35. plačni razred zaradi znižanja po 14. členu ZSPJS.“.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 1.038,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila."

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, del tožbe pa je zavrglo. Pritožbo vlaga v celoti, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem posledično nepravilne uporabe materialnega prava, ter zaradi kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik zahteva tudi povračilo stroškov v obsegu, kot jih bo odmerilo sodišče, z 8 dnevnim rokom plačila, ter zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Tožnik je zatrjeval, da ga je tožena stranka ob izvedbi reorganizacije v letu 2015 diskriminirala na temelju njegove izobrazbe. Poleg njega je enako diskriminirala še dva sodelavca. Namen reorganizacije je bilo poenotenje delovnih mest Centra E. in Oddelka B.. Tožena stranka je tri javne uslužbence, ki niso izpolnjevali pogojev izobrazbe, razporedila nižje kot ostale. Zakon o delovnih razmerjih v 6. členu določa prepoved diskriminacije. V spornem obdobju je to vprašanje urejal ZUNEO. Delodajalec je dolžan zagotoviti delavcu, ob upoštevanju osebnih okoliščin, enako obravnavo v času trajanja delovnega razmerja, še zlasti pa ob napredovanju ter pri plačah. ZUNEO določa, da pomeni enako obravnavanje odsotnost neposredne oziroma posredne diskriminacije zaradi osebne okoliščine v zvezi z dostopom do vseh oblik in do vseh ravni karierne orientacije, pogoji dela ter plačami. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je, ali bi bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je tožnika enako obravnavala v primerjavi z ostalimi delavci, ki so bili po izvedbi reorganizacije premeščeni na delovno mesto "policijski inšpektor specialist", torej z delavci, ki so po reorganizaciji opravljali popolnoma enako delo kot tožnik. Tožena stranka je iz teh razlogov sistemizirala delovno mesto "policijski inšpektor" s tremi izvajalci - tistimi tremi, ki niso imeli ustrezne izobrazbe in jih zaradi tega ni želela razporediti na delovno mesto "policijski inšpektor specialist", ki je bolje plačano (razlika je 1 plačni razred oziroma cca. 4 %). Ravnanje tožene stranke, ki sicer temelji na določbah ZJU o premeščanju in razporejanju javnih uslužbencev, temelji izključno na osebni okoliščini tožnika - neustrezni izobrazbi, posledica pa je neenakomerno obravnavanje in s tem tudi nižja plača za popolnoma enako delo. Oseba, ki je neenako obravnavana ima na podlagi 22. člena ZUNEO pravico do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava.

Tožnik zahteva tudi plačilo po dejanskem delu, saj je opravljal vsa dela in naloge delovnega mesta "policijski inšpektor specialist", čeprav je bil razporejen na delovno mesto "policijski inšpektor". Sodišče je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal dela in naloge delovnega mesta policijski inšpektor specialist, kljub temu pa je odločilo, da ni upravičen do razlike v plači zgolj zaradi tega, ker bi v primeru premestitve imel nižjo plačo, kot na delovnem mestu, na katero je razporejen. Skladno z določbami 79. člena ZJU se delo na uradniških delovnih mestih opravlja v nazivih. Delo se opravlja v nazivu IX. stopnje, VIII. stopnje ali VII. stopnje. Zaključek sodišča, da bi tožnik imel na delovnem mestu policijski inšpektor specialist - kljub prenosu števila napredovanj - nižjo plačo, je napačen. Z izpodbijano odločbo je bil tožnik na delovnem mestu policijski inšpektor z nazivom policijski inšpektor I uvrščen v 33. plačni razred (po odbitku na podlagi 14. člena ZSPJS 32 PR), kar ob dejstvu, da je ta naziv tedaj imel razpon plačnih razredov 32 do 39, pomeni, da je dosegel eno napredovanje v plačni razred (32 + 1 = 33). Ob razporeditvi na delovno mesto policijski inšpektor specialist, bi obdržal naziv pa tudi število napredovanj v plačne razrede v nazivu, kar ob dejstvu, da je naziv policijski inšpektor specialist I imel tedaj razpon 33 do 40, pomeni, da bi bil uvrščen v 34. plačni razred. Tožnik bi tako pridobil en plačni razred, saj je en plačni razred tudi razlika med vrednotenjem enega in drugega delovnega mesta.

Tožnik je zatrjeval in tudi dokazal, da je poleg del in nalog delovnega mesta, na katero je bil razporejen, opravljal dela in naloge delovnega mesta "policijski inšpektor specialist", delovnega mesta "policist specialist - varnostnik CVZ" ter "višji policist specialist". Sodišče je na podlagi izpovedi prič naredilo napačen materialnopravno zaključek, da tožnik ni upravičen do dodatka iz naslova povečanega obsega dela. Res je, da sočasno oziroma hkratno opravljanje nalog dveh delovnih mest, ni možno, kljub temu pa je moral delo, ki mu je bilo odrejeno na njegovem delovnem mestu, še vedno opraviti v celoti oziroma v enakem obsegu, kot bi ga moral, če bi opravljal naloge drugih delovnih mest. To pa pomeni, da je tožnik, če je želel opraviti delo znotraj dogovorjene delovne obveznosti (40 ur tedensko) moral delati hitreje, kot bi lahko sicer. Kot je izpovedala priča F. je v organizacijski enoti, v katero je tožnik razporejen, organizacija dela takšna, da se opravljajo tudi delovne naloge drugih delovnih mest, ki se opravljajo poleg rednih delovnih nalog. Tožnik je bil v času, ko mu je bilo odrejeno opravljanje drugih nalog, dodeljen v varovanje predsednika .... Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek in prečitalo predložene listine tožnika in tožene stranke ter zaslišalo tožnika ter priče G.G., H.H., I.I., F.F. in J.J.. Določenih dokaznih predlogov ni izvedlo, pri tem pa je obrazložilo, zakaj jih ni. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je bil tožnik razporejen s sklepom št. ... z dne 25. 8. 2015 iz delovnega mesta policijski inšpektor (šifra DM K.), v uradniškem nazivu policijski inšpektor I v GPU, Upravi L., Centru E., Oddelku B., Referatu M., z dnem 10. 9. 2015 trajno premeščen na delovno mesto policijski inšpektor (šifra DM K.) v Upravi L., Centru E., Oddelku B., v uradniškem nazivu policijski inšpektor I. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom št. ... z dne 18. 11. 2015 kot neutemeljeno zavrnila. Tožnik je v nadaljevanju vložil predmetno tožbo. Nadalje tožnik v predmetni zadevi izpodbija tudi sklep tožene stranke z dne 6. 9. 2016, s katerim je bil v posledici spremembe akta o sistemizaciji zaradi sklenitve stavkovnega sporazuma z dvigom plače razporejen za 1 plačni razred, z dnem 6. 9. pa premeščen na delovno mesto policijski inšpektor (šifra DM N.) v GPU, Upravi L., Centru E., Oddelku B., zoper navedeni sklep pa tožnik ni vložil pritožbe.

6. Sodišče je v obrazložitvi pravilno navedlo, da se v skladu s 147. členom ZJU javni uslužbenec v okviru istega delodajalca lahko premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Če javni uslužbenec s premestitvijo zaradi delovnih potreb ne soglaša, se skladno s prvim odstavkom 150. člena ZJU premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, ki ga izda predstojnik. Tožena stranka je opravljala naloge varovanja oseb v okviru treh referatov, in sicer Referata M., Referata O. in Referata P.. V vseh referatih so se izvajali enaki delovni procesi, zato je tožena stranka reorganizirala referate in jih združila v enovit oddelek zaradi racionalnejše izrabe kadrovskih virov.

7. Tožena stranka je sprejela Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji z dne 22. 7. 2015 in določila novo sistemizacijo, pri čemer tožnik navaja, da je njega, sodelavca R.R. in F.F. diskriminirala s premestitvijo na nižje delovno mesto, ker niso izpolnjevali pogoja izobrazbe in niso mogli dobiti naziva policijskega inšpektorja specialista in bili premeščeni na delovno mesto policijskega inšpektorja. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je šlo za diskriminacijo po 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) oziroma po določilih Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Ur. l. RS št. 50/2004 in nadalj. - ZUNEO) in Zakona o varstvu pred diskriminacijo (Ur. l. RS št. 33/2016 - ZVarD). ZDR-1 določa, da je prepovedana neposredna in posredna diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine. Posredna diskriminacija pa obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno navtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Tako ZDR-1 kot ZJU ne določata, v katerih primerih oziroma pod katerimi pogoji lahko delodajalec vsebinsko poseže v spremembo sistemizacije delovnih mest, saj sprejemanje aktov oziroma sprememba sistemizacije delovnih mest, ki vsebuje tako število delovnih mest in tudi pogoje za njihovo zasedbo, spada pod avtonomne odločitve delodajalca, tako da je v njegovi avtonomni pristojnosti, da organizira delovni proces. Sodišče ne more posegati v avtonomne odločitve delodajalca glede sistemizacije, tako je imela tožena stranka pravico, da na novo sistemizira delovna mesta oziroma nekatera ukine glede na potrebe dela. Takšno odločitev je sprejelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. X Pdp 351/2017 z dne 18. 10. 2017 v povezavi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 33/2018 z dne 10. 4. 2018. 8. Med strankama ni bilo sporno, da se za novo delovno mesto policijski inšpektor specialist zahteva najmanj visokošolska strokovna izobrazba oziroma najmanj visokošolska univerzitetna izobrazba, česar pa tožnik ni imel. Tožnik ni bil neenakopravno obravnavan tudi glede na sodelavca S.S. in T.T., saj je bilo izkazano, da ta sicer nista izpolnjevala pogoja izobrazbe za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor specialist, vendar je bilo to stanje zatečeno, saj sta že pred tem imela naziv specialista.

9. Glede izpodbijanja sklepa o naknadni spremembi sistemizacije je bil tožnik razporejen na delovno mesto policijski inšpektor, pri čemer pritožbe zoper sklep ni vložil, kar pa bi sicer moral po določilih tretjega odstavka 24. člena ZJU. Zato je sodišče pravilno zavrglo tožbo v delu, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016 nezakonit in se odpravi in posledično zahtevek za trajno premestitev na delovno mesto policijski inšpektor specialist vključno z napredovanjem in uvrstitvijo v 34. plačani razred.

10. V podrednem tožbenem zahtevku je tožnik zahteval plačilo za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela v višini 20 % za čas od 10. 9. 2015 dalje, ki ga je sodišče po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo. Kot so izpovedali G.G., H.H. in I.I. tožnik sicer opravlja enaka dela kot pred tem, vendar ne opravlja nalog prekrškovnega organa in tudi ne nalog obravnave, nastanitve in oskrbe tujcev, kar sicer ne opravljajo tudi drugi. Tožnik tudi ne izvaja nalog - organiziranje, vodenje in kontroliranje varnostne skupine, ki je dodatna naloga navedena v opisu delovnega mesta policijski inšpektor specialist. Tako tožnik tudi ni upravičen do plače za povečan obseg dela oziroma do plače po dejanskem delu kot to zatrjuje, pri čemer pritožba nelogično zatrjuje, da tožnik hkratno opravlja naloge dveh delovnih mest, torej delo opravlja hitreje, kot bi ga sicer. Ob tem si ni mogoče predstavljati, kako lahko tožnik opravlja varovanje oseb "hitreje". Opisi delovnih mest vsebujejo tudi alinejo - opravljanje drugih nalog s svojega delovnega področja, ki jih naroči nadrejeni, torej v kolikor so tožniku odrejena določena dela po nalogu nadrejenega, to še ne pomeni, da opravlja dela drugega sicer višje vrednotenega delovnega mesta. Nerazumljiva je tudi pritožbena navedba o tem, da "moraš tudi v tistem času sodelovati z ... (... je na podlagi Uredbe o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija, varovana oseba)", saj ni mogoče, da bi tožnik istočasno varoval dve osebi na dveh različnih mestih. Tožnik je tako naloge, ki bi v delu lahko štele za drugo delovno mesto, opravljal ne poleg svojega dela, ampak namesto svojega dela. Šlo pa je zgolj za izjemo in začasno delo, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP in druge alineje 365. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in sicer iz razloga, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih in 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.