Jedro

Tožničina mati, ki je bila Slovenka, poročena z Italijanom, je imela dne 10.6.1940 domicil v kraju, ki je bil tedaj priključen Italiji; z izjavo o izbiri opcije za italijansko državljanstvo se je po samem zakonu štelo, da dne 28.8.1945 ni pridobila državljanstva FLRJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1482/96-8 z dne 23.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnica zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 22.7.1996 ter odločitev, da se je J.F., rojena M., rojena 8.2.1899, umrla dne 8.11.1985, do svoje smrti štela za jugoslovansko državljanko, podrejeno pa, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek toženi stranki. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine P. z dne 26.4.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da se pravna prednica tožnice po predpisih o državljanstvu, veljavnih na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je pravna prednica tožnice optirala za italijansko državljanstvo in da je bila njena izjava o opciji potrjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije z dne 27.8.1948. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo oprlo na določbe Zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski Republiki Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 104/47) in na 19. člen Mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47) ter na podlagi navedenih predpisov izdano odločbo Ministrstva za notranje zadeve o potrditvi izjave o opciji za zadržanje italijanskega državljanstva z dne 27.8.1948. Slednja odločba o izjavi je po mnenju sodišča prve stopnje javna listina. Čeprav tožnica v tožbi neposredno izpodbija tudi pravilnost postopka izdaje odločbe o potrditvi izjave o opciji in posredno celo izjavo volje J.M.F., ki naj bi jo podala le zato, ker ni imela druge izbire, sodišče takega stališča tožnice ni moglo sprejeti. Tožnica namreč ni niti zatrjevala, da je sprožila ustrezne postopke, v katerih bi javno listino bilo možno izpodbijati. Zato je sodišče prve stopnje menilo, da je bilo pravilno sklepanje tožene stranke, da listinski dokazi potrjujejo opcijo tožničine pravne prednice (matere) o zadržanju italijanskega državljanstva.

Tožnica v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvi vrsti graja stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazovala, da so v javni listini navedena dejstva neresnična. Nasprotno, vseskozi je dokazovala, da v listini z dne 27.8.1948 niso navedena resnična dejstva, kar je seveda dopustno po določbi 3. odstavka 230. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) v zvezi s 16. členom ZUS. Njena mati je bila namreč Slovenka, ki se je poročila v letu 1919 z Italijanom in z njih živela do leta 1923 na R., ki nikoli ni bil priključen k Italiji. Po Mirovni pogodbi iz St. Germaina je pridobila državljanstvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in je zato dne 28.8.1945 pridobila jugoslovansko državljanstvo tudi po Zakonu o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije (Uradni list, št. 64/45). Ker je pridobila državljanstvo Kraljevine SHS (in nato jugoslovanskega), tega državljanstva od tedaj dalje ni mogla izgubiti, pač pa je lahko poleg jugoslovanskega državljanstva pridobila še italijansko državljanstvo. Glede same izjave o opciji za izbiro italijanskega državljanstva pa je menila, da je njena mati to izjavo dala pod vplivom pritiska takratnega totalitarnega režima. Za tako izbiro namreč niti ni izpolnjevala vseh zakonskih pogojev. Imela je sicer na dan 10.6.1940 prebivališče na ozemlju, ki je po Mirovni pogodbi z Italijo bilo priključeno k FLRJ, dopolnila pa je tudi 18. let starosti. Vsekakor pa ni bila na dan 15.9.1947 italijanska državljanka in njen domači jezik ni bil italijanščina. Res je bila poročena z Italijanom, vendar je vse svoje otroke kot Slovenka naučila slovenščine. Njena izjava o opciji, četudi je bila dana, ni imela nobenega vpliva na državljanstvo FLRJ, ki ga je pridobila po samem zakonu. Vprašljivo je torej potrdilo z dne 27.8.1948, ki ga niti ni izdal minister, pač pa načelnik IV.

oddelka, še posebno, ker so v tistem času na podlagi takih "potrdil" oblastveni organi proglašali ljudi za zločince, narodne sovražnike, vojne dobičkarje, itd. in je zato potrebno taka potrdila ocenjevati v luči tedanjih razmer.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 1. člena Zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski Republiki Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 104/47, v nadaljevanju optantski zakon) so pridobile osebe z italijanskim državljanstvom, ki so imele na dan 10.6.1940 prebivališče (domicil) na območju, ki je bilo po Mirovni pogodbi z Italijo priključeno k ozemlju Federativne ljudske Republike Jugoslavije, na dan 15.9.1947, kot dan uveljavitve Mirovne pogodbe, zvezno državljanstvo Federativne ljudske Republike Jugoslavije. Vsem tem osebam Mirovna pogodba z Italijo v 19. členu zagotavlja, da bodo uživali vse državljanske in politične pravice v skladu z jugoslovanskimi zakoni. Navedene osebe, katerih domači jezik je italijanski in ki so do uveljavitve Mirovne pogodbe z Italijo dopolnile 18. let, so imele po določbi 2. člena optantskega zakona pravico, da v enem letu od uveljavitve Mirovne pogodbe optirajo za italijansko državljanstvo. S tem so obdržale italijansko državljanstvo in se je štelo, kakor da niso dobile državljanstva FLRJ po 1. členu optantskega zakona.

Iz podatkov v upravnih spisih, kar pravilno ugotavljata tožena stranka in sodišče prve stopnje, izhaja, da je na podlagi navedenih zakonskih določb tožničina mati, ki je imela dne 10.6.1940 domicil v P., podala izjavo o opciji za izbiro italijanskega državljanstva, skupaj s svojim možem in mladoletnimi otroci, enake izjave pa so podali tudi njuni polnoletni otroci. Zato je takratno Ministrstvo za notranje zadeve dne 27.8.1948 izdalo odločbo, s katero je potrdilo, da tožničina mati po določbi 19. člena Mirovne pogodbe z Italijo ni postala državljanka FLRJ, ampak je zadržala italijansko državljanstvo. Sodišče prve stopnje je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje in zakonito zavrnilo tožničino tožbo.

Po mnenju pritožbenega sodišča tožnica tudi ni dokazala, da so v odločbi takratnega Ministrstva za notranje zadeve z dne 27.8.1948 dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožnica ne zatrjuje, da njena mati ne bi podala izjave v smislu 2. člena optantskega zakona, pač pa, da je njena mati podala izjavo o zadržanju italijanskega državljanstva zaradi splošnih razmer takratnega totalitarnega režima. Po mnenju pritožbenega sodišča sklicevanje na splošne razmere niso in ne morejo biti podlaga za izpodbijanje veljavnosti javne listine, pač pa bi morala tožnica svoje trditve podkrepiti s konkretnimi dokazi. Tožnica pa niti ne zatrjuje, da je njena mati nasprotovala odločbi z dne 27.8.1948, ali da bi v kasnejših letih, vse do svoje smrti v letu 1985, poskušala izpodbiti veljavnost te listine.

Tožnica nadalje zatrjuje, da je njena mati pridobila že z 28.8.1945 po samem zakonu jugoslovansko državljanstvo, hkrati pa tudi navaja, da je pridobila tudi italijansko državljanstvo. Za italijansko državljanstvo pa ne pove, ali ga je pridobila po preselitvi v letu 1923 v P. (tedaj Italijo), kjer je živela z možem Italijanom in družino tudi na dan 10.6.1940, ali pa šele z optantsko izjavo.

Pristojni organ ji v skladu s tedanjo zakonodajo ni zavrnil njene izjave o izbiri opcije za italijansko državljanstvo. S tem pa je po kasnejšem predpisu tudi bilo šteti, da po samem zakonu ni pridobila državljanstva Federativne ljudske Republike Jugoslavije.

Zaradi navedenega je bilo treba v skladu z določbo 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list, 50/97, 65/97 in 70/2000, ZUS) pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.