Jedro

Aneks ni ničen ali razveljavljen, zato je veljaven. Ker je toženec plačal tisto, kar se je z aneksom zavezal plačati, tožena stranka ni ničesar neupravičeno pridobila. Zato tožnik plačanega ne more zahtevati nazaj.

Izrek

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 30.9.1996, zavrže. 2. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 5,662.341,12 SIT s pripadki, zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je uveljavljal ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 30.9.1996, ki jo je sklenil s toženo stranko, ker naj bi bila ta pogodba za nakup nepremičnine vl. št. 306 k.o... sklenjena v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 66/2000). Hkrati je zahteval plačilo zneska 5,662.341,12 SIT z navedbo, da je tožena stranka za ta znesek neupravičeno obogatena, ker ji je na podlagi aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne 25.3.1997 moral plačati 5,662.341,12 SIT zamudnih obresti kot posledico zamude s plačilom kupnine. Podrejeno je še navedel, da je tožena stranka izkoristila tožnikovo stisko in odvisnost ter ga prisilila v podpis aneksa z dne 25.3.1997. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 30.9.1996, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 5,662,341,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 30.9.1996. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 30.9.1996 sklenjena v nasprotju z 88. členom ZDen, zato ne more biti dvoma, da je nična. Tožnik ni uveljavljal samo ničnosti kupoprodajne pogodbe, ampak tudi aneksa z dne 25.3.1997. Čeprav je bil ta sklenjen po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, je ničen, tako kot pogodba. Napačno je stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe. Po 109. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) lahko ničnost uveljavlja vsaka zainteresirana stranka. Tožnik pa je zainteresiran za vračilo kupnine po kupoprodajni pogodbi in za vrnitev zakonitih zamudnih obresti po aneksu. Pravila vračanja za nično pogodbo so izrecno navedena v prvem odstavku 104. člena ZOR, to je, da mora pogodbena stranka, v kolikor je pogodba nična, vrniti drugi stranki vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. V primeru ničnosti pogodbe pravil vračanja ni mogoče presojati po določilih, uporabljenih v prvostopenjski sodbi, temveč po določilih drugega in tretjega odstavka 104. člena ZOR. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti nepoštenost ene ali druge pogodbene stranke in šele potem bi lahko odločilo, kot je to storilo v izpodbijani prvostopenjski sodbi. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni razvidno, da bi se ugotovilo, da bi bila katerakoli od pravdnih strank v trenutku sklenitve obravnavane nične kupoprodajne pogodbe nepoštena, bi bilo skleniti, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za odločitev prvostopenjskega sodišča, določeni v drugem in tretjem odstavku 104. člena ZOR o zavrnitvi zahtevka za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o ugotovitvi ničnosti kupoprodajne pogodbe ni dovoljena, proti odločitvi o plačilu pa ni utemeljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 30.9.1996 ni denarni zahtevek, zato je po drugem odstavku 44. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Tožeča stranka pa ni navedla nobene vrednosti spornega predmeta in tudi tožena stranka ni zahtevala, da vrednost spornega predmeta določi sodišče. S tem si nobena stranka v tem pravdnem postopku ni zagotovila pravice do revizije proti odločitvi o zahtevku za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 30.9.1996. Pri tem je drugi tožbeni zahtevek za plačilo nerelevanten, saj je temeljil na aneksu z dne 25.3.1997 oziroma na drugačni pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker torej v zvezi z zahtevkom za ničnost kupoprodajne pogodbe tožeča stranka nima pravice do revizije, je revizijsko sodišče v tem delu njeno revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Plačilo zneska 5,662.431,12 SIT je tožnik uveljavljal na dveh podlagah. Navedeni znesek je plačal na podlagi aneksa z dne 25.3.1997, zaradi nepoštenega ravnanja tožene stranke, ki je vedela, da ni lastnica obravnavanih nepremičnin pa naj bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Podrejena tožnikova podlaga zahtevka za plačilo pa je bilo zatrjevanje ničnosti aneksa z dne 25.3.1997 zaradi oderuštva v smislu 141. člena ZOR. Odločitvi obeh sodišč o zavrnitvi tega tožbenega zahtevka zaradi neutemeljenosti obeh podlag tožnik v reviziji nasprotuje, vendar neutemeljeno. Revizijsko sodišče glede na dejanske ugotovitve v celoti sprejema pravilne razloge izpodbijane sodbe in pritrjuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zneska 5,662.431,12 SIT. Z zahtevkom za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 30.9.1996 tožnik ni uspel. Tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti aneksa z dne 25.3.1997 pa ni postavil. Ker je bil aneks sklenjen po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, je pritrditi pritožbenemu sodišču, da tožnik z uveljavljanjem ničnosti aneksa v smislu 88. člena ZDen niti ne bi uspel. Ker je aneks z dne 25.3.1970 veljaven, ne pa ničen ali kakorkoli razveljavljen, tožena stranka ni ničesar neupravičeno pridobila, tožnik pa je plačal tisto, kar se je z aneskom zavezal plačati toženi stranki. Pravilna je presoja v izpodbijani sodbi, da plačanega ne more zahtevati nazaj. Drugačno stališče tožeče stranke je zmotno in pravno pomotna so vsa revizijska razglabljanja tožeče stranke o uporabi prvega, drugega in tretjega odstavka 104. člena ZOR. Ker aneks ni ničen, 104. člen ZOR v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Revizija po nepotrebnem polemizira z razlogi prvostopenjske sodbe, saj je sicer pravilno odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo pritožbeno sodišče potrdilo iz delno drugačnih materialnopravnih razlogov, ki jih revizijsko sodišče sprejema kot pravilne. Tožbeni zahtevek, ki je temeljil na 210. členu ZOR, je bil torej materialnopravno pravilno zavrnjen.

Tožnikov zahtevek za plačilo 5,662.431,12 SIT je podrejeno temeljil na trditvah o oderuški pogodbi v smislu 141. člena ZOR. Po navedbah tožbe naj bi tožena stranka sklenila aneks z dne 25.3.1997 s tožnikom tako, da je izkoristila njegovo stisko in odvisnost. Ker je oderuška pogodba po 141. členu ZOR nična, je pravilno stališče revizije, da mora skladno s 109. členom ZOR sodišče na tako ničnost paziti po uradni dolžnosti. Pri tem pa revizija prezre, da elementov ničnosti iz 141. člena ZOR nižji sodišči nista ugotovili. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, so take, da ni dokazano nikakršno izkoriščanje tožnikove stiske niti prisiljenje in ne nepošteno ravnanje tožene stranke pri sklepanju aneksa z dne 25.3.1997. Po tem, ko ni izkazan dejanski stan oderuške pogodbe po 141. členu ZOR, zaradi česar je utemeljena presoja, da ni ničnosti aneksa iz navedenega razloga, je sklicevanje na 109. člen ZOR brezpredmetno. Tudi na podrejeni podlagi uveljavljeni tožbeni zahtevek je bil materialnopravno pravilno zavrnjen.

Iz navedenega je zaključiti, da so revizijske trditve v delu, v katerem je revizija dovoljena, neutemeljene, ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).