Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu se ne more raztezati na upravni akt, ki ni bil predmet sodne presoje, prav tako pa tudi ne drži, da bi iz morebitne odprave sklepa o dovolitvi obnove ob uspehu pritožnika s tožbo v upravnem sporu izhajala pristojnost upravnega organa, da v dokončno in pravnomočno odločbo poseže na podlagi 281. člena ZUP. Taka posledica naknadne odprave sklepa o dovolitvi obnove po nastopu pravnomočnosti odločbe, izdane v obnovljenem postopku, bi morala biti zakonsko izrecno določena, saj to terja ustavno zahtevano varstvo pravnomočnosti (158. člen Ustave Republike Slovenije), česar pa ZUP ne določa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi šeste točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep Javne agencije za letalstvo št. 4500-8/2016/6-CAA0102 z dne 26. 10. 2016. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je tožbo zavrglo, saj tožnik zoper sklep o stroških, izdan dne 23. 01. 2017 v obnovljenem postopku, s katerim mu je bilo (dodatno) naloženo plačilo letne tarife za veljavnost AOC, ni ugovarjal, niti ni vložil pritožbe, čeprav je to možnost nedvomno imel. Upravni spor zoper sklep o stroških z dne 23. 01. 2017 torej ni dopusten. Odločitev o stroških je dokončna in pravnomočna in kot takšna zavezuje, nanjo pa ne more vplivati niti morebitna drugačna odločitev, ki bi bila sprejeta v tem upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je tožnik v tem upravnem sporu izpodbijal zgolj procesni sklep z dne 26. 10. 2016 in ne odločbe z dne 23. 01. 2017, ker pa morebitna ugoditev tožbi ne bi izboljšala pravnega položaja tožnika, za tožbo zoper sklep prvostopenjskega organa o obnovi postopka tožnik nima pravnega interesa.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 26. 10. 2016 obnovil postopek v zadevi obračuna spremenljivega dela letne tarife za veljavnost AOC za obdobje med 01. 01. 2016 in 31. 3. 2016. Kot razlog za obnovo postopka je prvostopenjski organ navedel, da je stroške zaračunal na podlagi, s strani tožnika, danih nepravilnih podatkov. Toženec je na novo odmeril spremenljivi del letne tarife kljub temu, da je tožnik vložil pravna sredstva zoper odločbo o obnovi postopka. Tožnik zoper novo odmerno odločbo ni vlagal pritožbe, saj je bil prepričan, da se bodo učinki odprave izpodbijane odločbe o obnovi postopka skladno z 281. čl. ZUP avtomatično nanašali na vse odločbe prvostopenjskega organa, izdanega v postopku, obnovljenem z izpodbijano odločbo. Meni, da ni mogoče zahtevati in pričakovati od tožnika, da vlaga pravna sredstva zoper vse odločbe, ki sledijo nezakonito začetemu postopku obnove. Navaja še, da je bil v novi odmerni odločbi napačno uporabljen in prekršen materialni predpis – Tarifa 2014. K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrže tožbo, pravilna in zakonita. Sodišče je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je prvostopenjski organ dne 23. 01. 2017, tj. še pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi, izdal sklep o stroških št. 4500-8/2016/12-CAA0102, s katerim je pritožniku (dodatno) naložil plačilo letne tarife za veljavnost AOC za obdobje od 01. 01. 2016 do 31. 3. 2016 v znesku 3.714,72 EUR. Pritožnik zoper takšno odmerno odločbo ni vložil pritožbe, prav tako je z zavrženo tožbo z dne 17. 02. 2017 zahteval zgolj odpravo sklepa prvostopenjskega organa z dne 26. 10. 2016, s katerim je prvostopenjski organ obnovil postopek odmere spremenljivega dela letne tarife, čeprav je bil pred vložitvijo tožbe dne 17. 02. 2017 seznanjen tudi z odmerno odločbo z dne 23. 01. 2017. 6. Skladno z določbo prvega odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna, skladno s prvim odstavkom 225. čl. ZUP pa postane pravnomočna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je meritorna odločba – sklep o stroških z dne 23. 01. 2017, izdana v obnovljenem postopku, dokončna in pravnomočna ter da kot takšna zavezuje. Skladno z določbo 1. odstavka 6. člena ZUS-1 tako upravni spor zoper sklep o odmeri z dne 23. 01. 2017 ni več dopusten. Ker je pritožnik s tožbo v predmetnem upravnem sporu izpodbijal zgolj procesni sklep prvostopenjskega organa o obnovi postopka obračuna letne tarife AOC z dne 26. 10. 2016, zoper kasnejšo meritorno odmerno odločbo prvostopenjskega organa z dne 23. 01. 2017 pa se sploh ni pritožil, je slednja tako postala dokončna in pravnomočna. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijani (procesni) sklep z dne 26. 10. 2016, nima, saj svojega pravnega položaja zaradi dokončnosti in pravnomočnosti meritorne odločbe o odmeri spremenljivega dela letne tarife z dne 23. 01. 2017 ne more več izboljšati. Odločitev sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu se namreč ne more raztezati na upravni akt, ki ni bil predmet sodne presoje, prav tako pa tudi ne drži, da bi iz morebitne odprave sklepa o dovolitvi obnove ob uspehu pritožnika s tožbo v upravnem sporu izhajala pristojnost upravnega organa, da v dokončno in pravnomočno odločbo poseže na podlagi 281. člena ZUP. Taka posledica naknadne odprave sklepa o dovolitvi obnove po nastopu pravnomočnosti odločbe, izdane v obnovljenem postopku, bi morala biti zakonsko izrecno določena, saj to terja ustavno zahtevano varstvo pravnomočnosti (158. člen Ustave Republike Slovenije), česar pa ZUP ne določa. 7. Ker je pritožnik s tožbo izpodbijal zgolj procesni sklep o obnovi postopka, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o napačni uporabi Tarife 2014 v sklepu z dne 19. 01. 2017, saj Tarifa 2014 pri izdaji izpodbijanega procesnega sklepa o obnovi postopka sploh ni bila uporabljena.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih pritožnik uveljavlja, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

9. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.