Jedro

Vročitev odločbe predlagatelju obnove ima za posledico začetek teka subjektivnega roka, ne pa tudi objektivnega, kar pomeni, da po preteku objektivnega roka 3 let od dneva vročitve odločbe stranki, ki je bila udeležena kot stranka v postopku, obnove na podlagi 9. točke 260. člena ZUP ni mogoče več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Geodetske uprave Skupščine občine Krško št. 45-7/77-1977 z dne 19. 12. 1977. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je tožnica vložila 28. 4. 2008 predlog za obnovo postopka, ki se je končal z odločbo Geodetske uprave Skupščine občine Krško št. 45-7/77-1977 z dne 19. 12. 1977, prvostopni organ pa je ugotovil, da je bil predlog vložen po preteku roka, določenega v 263. členu ZUP, zaradi česar ga je zavrgel na podlagi 1. in 2. odstavka 267. člena ZUP.

Drugostopni organ je pritožbi tožnice delno ugodil in v izreku prvostopnega sklepa dodal, da stranka sama nosi svoje stroške postopka (1. točka izreka), v preostalem delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za obnovo postopka, je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno (2. točka izreka) in navedel, da stranka sama nosi svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo (3. točka izreka). V obrazložitvi glede zavrnitve pritožbe je navedel, da je pritožnica predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. V 5. točki 1. odstavka 63. člena ZUP je navedeno, da je mogoče obnovo iz navedenega razloga predlagati v roku 1 meseca od dneva, ko je oseba izvedela, da je bila odločba izdana (subjektivni rok), v 4. odstavku 263. člena ZUP pa je določeno, da se po preteku 3-eh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti, izjeme od tega pravila (5. odstavek 263. člena ZUP) pa za obravnavani primer niso relevantne. Odločba, katere obnovo je pritožnica predlagala, je bila izdana 19. 12. 1977 in je bila poleg tam navedenim državnim organom vročena (le) še A.A. in B.B. iz ..., dokončna pa je glede na potrditveno klavzulo na sami odločbi postala 9. 1. 1978. Tožnica v tožbi navaja, da je sama tožena stranka ugotovila, da tožnici ni bila vročena odločba z dne 19. 12. 1977, z navedeno odločbo pa je bilo močno poseženo v pravico tožnice, in bi ji zato morala biti odločba vročena kot neposredno prizadeti stranki, ki poleg tega tudi ni sodelovala v takratnem postopku. Z odločbo iz leta 1977 je bilo namreč odločeno tudi o nepremičninah tožnice in tožnici ni bila dana možnost udeležbe v postopku, tožnica pa je izgubila precejšen del nepremičnin. Storjena je bila napaka, ki se da odpraviti, saj se nikomur ne more odvzeti del nepremičnin pod krinko postavitve meje brez sodelovanja lastnika, ne da bi ga o tem tudi seznanil s samim postopkom določitve meje. Tožnica je dne 22. 4. 2008 prejela dopis Občine Krško, ko ji je ta dostavila tudi odločbo z dne 19. 12. 1977, iz katere izhaja, da so bile odmerjene in spremenjene določene nepremičnine v k.o. ..., pri čemer je šlo tudi za parc. št. 377/2 in 376, ki sta v neposredni povezavi s parc. št. 52 k.o. ..., ki je v lasti tožnice. Tožnica je za navedeno izvedela šele z dopisom Občine Krško, ki ga je prejela dne 22. 4. 2008 in je tako predlog za obnovo podala pravočasno. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka tožnici.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za sporno vprašanje o pravočasnosti predloga za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo Geodetske uprave Skupščine občine Krško št. 45-7/77-1977 z dne 19. 12. 1977, ki je bil vložen dne 28. 4. 2008, iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-u.p.b., 105/06-ZUS-1, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP).

Po 9. točki 1. odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz 2. odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Predlog za obnovo postopka je vložen v tem primeru pravočasno, če je vložen v 1 mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP). Po preteku 3-eh let od dokončnosti odločb se obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (4. odstavek 263. člena ZUP). Izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku 3-eh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona (5. odstavek 263. člena ZUP). Glede na navedeno zakonsko ureditev je po presoji sodišča odločitev prvostopnega organa, ki je predlog za obnovo postopka kot prepozno vložen zavrgel po 2. odstavku 267. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom navedenega člena, pravilna in zakonita.

Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da je vložen predlog pravočasen, ker je bil vložen v roku 1 meseca od vročitve odločbe. Vročitev odločbe predlagatelju obnove ima za posledico začetek teka subjektivnega roka, ne pa tudi objektivnega, kar pomeni, da po preteku objektivnega roka 3-eh let od dneva vročitve odločbe stranki, ki je bila udeležena kot stranka v postopku, obnove na podlagi 9. točke 260. člena ZUP tudi po presoji sodišča ni mogoče več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v več svojih odločbah, med drugim v sodbah X Ips 333/2006 z dne 31. 3. 2010, X Ips 316/2006 z dne 29. 1. 2009 in X Ips 663/2004 z dne 10. 9. 2008. V obravnavnem primeru ni sporno, da je bila odločba v zadevi parcelacije in izvedbe ustreznih sprememb v katastrskem operatu št. 45-7/77-1977 z dne 19. 12. 1977 (IDPOS 2006) vročena strankam v postopku in je postala dokončna dne 9. 1. 1978 (kar je razvidno iz potrditvene klavzule na odločbi), zaradi česar je predlog vložen v letu 2008, vložen prepozno.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1).

Stroškovni zahtevek tožnice pa je sodišče zavrnilo po 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.