Jedro

Pritožnik je utrpel zlom stegnenice, odrgnine desne lopatice in rupturo zadnje križne vezi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, - da se v 1. točki in v 2. točki izreka znesek 4.232,23 EUR zviša za 3.538,16 EUR, - da se v 3. točki izreka znesek 415,72 EUR zviša za 470,79 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 254,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (1) da je toženka dolžna tožniku plačati 4.232,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2017 (I. točka izreka), (2) zavrnilo, kar je tožnik zahteval več (II. točka izreka) in (3) toženki naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še 14.663,86 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2017. V sodbi ni razlogov o okoliščinah, ki so vplivale na odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ni navedeno, kako sta na višino odškodnine vplivala tožnikova starost in vzdržljivost. Ni upoštevano, da je bilo zdravljenje izjemno dolgotrajno. Ker ni navedeno, katere trditve niso bile potrjene s tožnikovo izpovedbo, so izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljenim nevšečnostim in bolečinam je dana premajhna teža. Sodišče ni opravilo primerjave s primeri, ki jih je navedlo kot podobne. V zadevah VS001360 in VS001317 je bila oškodovancema prisojena odškodnina v višini 15 oziroma 13 povprečnih neto plač, tožniku pa kljub večjemu obsegu škode le v višini 11 povprečnih neto plač. V zadevi VS000978 je bilo oškodovancu za bistveno manjši obseg škode prisojena odškodnina v višini 10 povprečnih neto plač. V bolj primerljivi zadevi VS001423 je bilo oškodovancu prisojenih 17 povprečnih neto plač odškodnine, v manj hudem primeru v zadevi VS000808 pa 15 tedanjih povprečnih neto plač.

Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 30.000 EUR. Premajhna teža je bila dana ugotovitvam o obsegu omejitev pri poklicnem delu in pri športnih aktivnostih, s katerimi se je pred poškodbo redno ukvarjal, ter mladosti. V primerljivi zadevi VS001317 z nekoliko manjšim obsegom škode je bila prisojena odškodnina v višini 23 povprečnih neto plač, v VS001360 pa 19 povprečnih neto plač.

Primerno povračilo za potne stroške je v višini 0,37 EUR/km. Stališče sodišča o 0,18 EUR/km ni skladno s stališči v sodni praksi (sodba VSL II Cp 1457/2018 in tam navedene odločbe). Toženka niti ni zatrjevala, da bi zahtevani znesek predstavljal tožnikovo obogatitev.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik je v prometni nesreči . . 2015 utrpel zlom stegnenice, odrgnine desne lopatice in rupturo zadnje križne vezi. Po izpodbijani sodbi mu gre zavarovalnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 30.500 EUR, za premoženjsko škodo pa v skupni višini 6.927,43 EUR. Po ugotovitvi, da mu je toženka že plačala (revalorizirano na dan izdaje sodbe) 32.214,20 EUR, je ugodilo še zahtevku za 4.232,23 EUR.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o izostanku razlogov o odločilnih dejstvih, ki onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedba, da izvedensko mnenje in tožnikova izpovedba ne potrjujeta vseh tožbenih navedb, je resda ostala splošna. Ker pa so v sodbi navedena dejstva o obsegu škode, ki jih je sodišče štelo za dokazana, pritožnik pa tako ugotovljenemu dejanskemu stanju ne nasprotuje, je preizkus pravilnosti prisojene odškodnine mogoč.

7. Delno so utemeljeni pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je upoštevaje okoliščine primera in podobne primere iz sodne prakse nekoliko prenizka. Očitki o prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti niso utemeljeni.

8. V okviru nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče upoštevalo tri operacije (enkrat v splošni, dvakrat v spinalni anesteziji), enajstdnevno hospitalizacijo, 28 dni zdraviliškega zdravljenja, dvakratno stacionarno fizioterapijo po 14 dni, desettedensko nošenje ekstenzijske in štiritočkovne ortoze čez desno koleno, štiri do petmesečno uporabo bergel, samoinjiciranje zdravila za zaščito pred trombemboličnimi zapleti, številne preglede pri specialistih in splošnem zdravniku (skupno 35), zaužitje večje količine analgetikov in z vsem navedenim povezane neprijetnosti. Hude bolečine je tožnik trpel deset dni, srednje hude šest tednov, manj intenzivne tri mesece, občasne srednje do manj intenzivne pa ob fizioterapijah in navajanju na daljšo hojo še eno leto. Ni sporno, da je bil v bolniškem staležu leto in pol. Iz ugotovitve o tožnikovi izjemni vzdržljivosti je sodišče sklepalo na verodostojnost njegove izpovedbe o intenzivnosti bolečin. Glede starosti v sodbi res ni navedeno, na kakšen način je vplivala na obseg škode, a niti tožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih bi bila pomembna. Očitek o pomanjkljivem ovrednotenju te okoliščine je zato neutemeljen.

9. Tako ugotovljeni obseg škode je sodišče prve stopnje ovrednotilo v znesku 13.000 EUR, kar je ob izdaji sodbe predstavljalo enajst povprečnih neto plač.1 Kot primerljive je navedlo zadeve VS001317, VS001360, VS000978, VS001118, VSL0068159 ter druge, navedene v zbirki sodne prakse Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.2 Zgolj sklic na primere ne omogoča preizkusa, ali je prisojena odškodnina ustrezna z vidika že obravnavanih primerov v sodni praksi, a je bilo pomanjkljivost mogoče odpraviti v pritožbenem postopku.

10. Zadeva VS000978 ni primerljiva, ker je bil poškodovan majhen otrok, ti pa drugače prenašajo bolečine in nevšečnosti kot odrasle osebe. Zadevi VS001317 (II Ips 606/2003) in VS001360 (II Ips 633/2003), na kateri se sklicuje pritožba, sami zase ne dajeta podlage za zvišanje odškodnine. V prvi je bila prisojena odškodnina v višini 13,3 povprečnih neto plač, v drugi pa v višini 15 povprečnih neto plač, a je bil v obeh obseg škode nekoliko večji.3 Dodatno upoštevanje zadev VS001423 (II Ips 394/2004) in VS001118 (II Ips 398/2002), deloma pa tudi VS000808 (II Ips 54/2000) pa utemeljuje zvišanje odškodnine. V prvem je bila 17-letnemu oškodovancu, ki je utrpel odprt zdrobitveni zlom leve stegnenice, za v veliki meri primerljiv obseg škode prisojena odškodnina v višini 18 povprečnih neto plač.4 V drugem primeru je bila enako staremu oškodovancu, ki je utrpel zlom zgornje tretjine leve stegnenice in raztrganinsko rano na desni goleni, za nekoliko manjši obseg škode prisojena odškodnina v višini 11,7 povprečnih neto plač.5 V zadnjem primeru je bila podobno kot v obravnavani zadevi naknadno ugotovljena poškodba križne vezi, ni pa bila to edina poškodba, kot zatrjuje pritožba. Zdravljenje je sprva potekalo zaradi poškodbe kolena in zvina levega gležnja. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za nekoliko manjši obseg škode pa je bila prisojena v višini 15 povprečnih neto plač. Primerjava pokaže, da je razpon odškodnin za primerljive poškodbe, ki jih je na oškodovančevo iniciativo preizkusilo Vrhovno sodišče, razmeroma velik.6 Upoštevaje intenzivnost bolečin v prvem obdobju po poškodbi, o kateri je izpovedal tožnik, in zaplet pri zdravljenju z naknadno ugotovitvijo poškodbe križne vezi, povezan s hudo neprijetnim in dolgotrajnim nošenjem opornice, ni pravilna umestitev obravnavanega primera na spodnji rob prisojenih odškodnin. Pritožbeno sodišče jo je zato zvišalo za 2.500 EUR (na skupno 13 povprečnih neto plač).

11. Neutemeljeno pa je pritožnikovo zavzemanje za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnik, ki je bil ob nastanku zavarovalnega primera star 34 let, zaradi funkcionalne manjvrednosti poškodovane noge v kolenu in stegenskem predelu težje opravlja poklicno delo v počepu in kleče, se nekoliko težje vzpenja po stopnicah in je oviran pri globokem sestopu in skoku, pri prenašanju bremen nad 30 kg ter pri teku in moštvenih športih; zaradi posledic je zamenjal delo strojnega ključavničarja za delo avtomehanika; prejšnje športno udejstvovanje (rekreativno ukvarjanje z nogometom, odbojko, smučanjem) je nadomestil s fitnesom. Ugotovljeni obseg škode je sodišče ovrednotilo v znesku 15.000 EUR, kar je predstavljalo 12,7 povprečnih neto plač ob izdaji odločitve.

12. Primerjava z zadevama VS001317 (II Ips 606/2003) in VS001360 ((II Ips 633/2003), na kateri opozarja pritožnik, ne utemeljujeta zvišanja odškodnine. V teh zadevah sta bili prisojeni odškodnini v višini 23 oziroma 18,7 povprečnih neto plač, a je bil obseg škode znatno večji. V prvem primeru je bila namreč oškodovanka znatno ovirana pri opravljanju poklicnega dela, oškodovanec pa je sicer delo v računovodstvu še lahko opravljal, a je bil veliko bolj kot tožnik oviran v vsakodnevnem življenju.7 Podlage za zvišanje ne daje niti primerjava z drugimi zadevami, v katerih so oškodovanci utrpelo zlom stegnenice.8

13. Preizkus odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.500 EUR ne terja njenega zvišanja.

14. V zvezi s stroškom prevoza na zdravljenje pritožnik utemeljeno uveljavlja, da vse sodne odločbe, na katere se opira sodba, ne podpirajo ocene o primerni višini kilometrine, kot jo določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. V odločbi VSL II Cp 1457/2018 je namreč izčrpno obrazloženo stališče o ustreznosti povračila v višini 0,37 EUR/km, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za službena potovanja (tretji odstavek 5. člena). Ustreznost te ocene je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.9 Izhajajoč iz načela popolne odškodnine in prostega preudarka (216. člen ZPP) jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Upoštevaje nesporno ugotovitev o prevoženih 5.464 km je tako tožnik upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja (iz naslova prevozov na zdravljenje) v višini 2.021,68 EUR (oziroma do 1.038,16 EUR več kot po izpodbijani sodbi).

15. Zvišanje odškodnine terja tudi spremembo odločitve o stroških. Tožnikov uspeh je sedaj 40 % in je glede na nesporni znesek stroškov 3.166,88 EUR upravičen do povrnitve 1.266,75 EUR. Toženka je upravičena do povrnitve 60 % svojih stroškov (v neizpodbijani višini 380,24 EUR), kar znaša 228,14 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 886,51 EUR, kar je 470,79 EUR več kot po izpodbijani sodbi.

16. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo za 3.538,16 EUR, za enak znesek znižalo zavrnjeni del zahtevka in za 470,79 EUR zvišalo znesek stroškov, ki jih toženka dolguje tožniku (358. člen ZPP). V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Upoštevaje 25 % pritožbeni uspeh je tožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v enakem deležu (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.016,98 EUR, in sicer gre za strošek zastopanja v pritožbenem postopku (675 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov po 11. členu Odvetniške tarife (13,5 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso za pritožbo (513 EUR). Strošek za končno poročilo stranki je vključen v strošek za sestavo pritožbe. Toženka mu je tako dolžna plačati 254,25 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Ta je tedaj znašala 1.177,88 EUR. 2 Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010. 3 V prvem je 33-letna oškodovanka utrpela mnogoiverni zdrobljen zlom desne stegnenice in udarnine, zaradi katerih je trpela tri tedne hude, dva tedna občasne hude, dva meseca in pol lahke in en mesec občasne lahke bolečine, ki jih bo trpela tudi v bodoče, 21 dni je bila hospitalizirana, 20 dni je morala mirovati, dva tedna je bila na zdraviliškem zdravljenju, eno leto je hodila s pomočjo bergle, 40-krat je bila podvržena ionizirajočemu sevanju, celotno zdravljenje pa je trajalo leto in pol. Tožničini reviziji je bilo delno ugodeno.V drugem primeru je moški oškodovanec utrpel zlom zgornjega dela leve stegnenice in udarnine, zaradi česar je trpel 12 dni hudih, 35 dni srednje hudih in 66 dni lahkih bolečin, ki jih bo občasno trpel tudi v bodoče; 14 dni je bil hospitaliziran; trpel je skeletno trakcijo z obtežitvijo, dva dni mirovanja, punkcijo kolena, 45-dnevno fizioterapijo, številne preglede; deset mesecev je uporabljal bergle, zdravljenje je trajalo nekaj več kot leto dni. Reviziji obeh strank sta bili zavrnjeni. 4 Oškodovanec je trpel 3 dni hude, 5 dni občasne hude, 14 dni srednje hude, 21 dni občasne srednje hude, 2 meseca lahke, 3 mesece občasne lahke in trajno občasne lahke bolečine; dvakrat je bil hospitaliziran za skupno 14 dni, prestal je dve operaciji, 9-krat je bil izpostavljen rentgenskemu sevanju, devet mesec je uporabljal bergle, trpel je fizioterapije, preglede, jemanje protibolečinskih sredstev; zdravljenje je trajalo več kot dve leti. Reviziji obeh strank sta bili zavrnjeni. 5 Oškodovanec je trpel 10 dni hude, 14 dni srednje hude, 21 dni občasne srednje hude in dva meseca občasne lahke, ki jih bo ob spremembah vremena in obremenitvah trpel tudi v bodoče; med dvema hospitalizacijama je bil dvakrat operiran; trpel je transfuzije, infuzije, injekcije, odstranitev drenaže in šivov, več rentgenskih pregledov, kontrol, 33 fizioterapij; šest mesecev je uporabljal bergle; pet mesecev in pol je bil v bolniškem staležu. Reviziji obeh strank sta bili zavrnjeni. 6 Iz zgoraj navedene zbirke sodne prakse lahko za primerjavo služijo še primeri IX, 74 (II Ips 336/2003), IX, 70 (II Ips 93/2004) in IX, 66 (II Ips 921/2007). V prvem in tretjem sta bili za nekoliko manjši obseg škode prisojeni odškodnini v višini 11 oziroma 13 povprečnih neto plač, v drugem za precej večjo škodo v višini 16 povprečnih neto plač.Glede na večje število primerov, preizkušenih pred Vrhovnim sodiščem, primerjava z odločitvami, ki so bile preizkušene le v pritožbenem postopku, ni potrebna. 7 V prvem primeru je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka, ki opravlja delo gostilničarke, manj sposobna za dela, kjer je treba veliko stati in hoditi ter prenašati bremena in je opazno ovirana pri poklicnem delu. V drugem primeru oškodovanec ni več zmogel opravljati del, ki so terjala stanje več kot 30 minut, hojo, daljšo od 1 km, in prenašanje bremen nad 10 kg, ni se mogel več ukvarjati z nobenim športom in je zmogel le še počasno hojo. 8 Tako je bila v zadevi II Ips 336/2003 starejšemu oškodovancu za primerljiv obseg škode prisojena v višini 13 povprečnih neto plač (zaradi atrofije mišic desne stegnenice in zmanjšanje sposobnosti poškodovane noge za funkcionalne obremenitve je bil oškodovanec omejen pri hoji, počepanju, teku in zahtevnejših fizičnih obremenitvah), v zadevah II Ips 93/2004 in II Ips 921/2007 pa sta bili po starosti bolj podobnima oškodovancema in za nekoliko večji obseg škode prisojeni odškodnini v višini 11 oziroma 14 povprečnih neto plač V prvem primeru so se oškodovančeva zmožnost, hitrost in domet hoje zmanjšali za 10 %, oviran je bil pri hoji po neravnem terenu in teku, pri težkih kmečkih delih, opustiti je moral mali nogomet ter je težko opravljal dotedanje štiriurno delo. V drugem primeru je oškodovanka trpela za trajnimi težavami v obliki motene hoje in bolečin v kolku in hrbtenici, zaradi katerih je opustila službo in ki so jo ovirale pri vsakodnevnih opravilih in športu, težave pa se bodo z leti intenzivirale. 9 Prim. sodbo VS RS II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019, 20. točka obrazložitve.