Jedro

Ni dvoma, da 101. člen ZIL-1 opredeljuje krog upravičenih oseb za vložitev ugovora. Mednje ne sodi zastavni upnik (zastavne pravice na znamki). To potrjuje tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Up 299/2005 z dne 25. 2. 2008, kjer je slednje zapisalo, da daje ZIL-1 pravico vložiti ugovor le imetnikom prejšnjih znamk in nekaterih drugih pravic. Poleg tega je tudi v citirani sodbi med ostalim pojasnilo, da lahko relativne razloge za zavrnitev znamke v ugovornem postopku uveljavlja le imetnik prejšnje znamke.

Argument tožeče stranke, da je aktivna legitimacija za izbrisno tožbo širša kot za izpodbijanje znamke v postopku registracije, nima teže. Gre namreč za različne oblike pravnega varstva. Golo dejstvo, da se relativni razlogi za zavrnitev znamke nanašajo na položaj imetnika predhodne znamke, tega ne spremeni. Pri tem ni mogoče govoriti o „restriktivni“ razlagi 101. člena ZIL-1, kot zmotno trdi tožeča stranka, saj so upravičenci taksativno našteti. To pa širjenja obsega upravičenih vlagateljev ugovora ne dopušča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem postopku**

1. A. A., d.o.o. je 8. 7. 2014 prijavila znamko „Renški hram“ v besedi. Registraciji slednje je tožeča stranka ugovarjala.

2. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: Urad) je z izpodbijanim sklepom štel, da ugovor tožeče stranke proti registraciji znamke številka Z-201470865, ni bil vložen (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Odločil je še, da posebni stroški niso nastali (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

3. Svojo odločitev je oprl na pravili prvega in četrtega odstavka 101. člena takrat veljavnega Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1).1 Postavil se je na stališče, da ugovor zoper registracijo znamke lahko vloži le prejšnji imetnik znamke ali imetnik prej pridobljene pravice do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali druge pravice industrijske lastnine ali prej pridobljene avtorske pravice označbe porekla ali geografske označbe. Zastavni upnik, imetnik zastavne pravice na prejšnji znamki, ni sodil v ta krog izrecno (taksativno) določenih oseb. Poleg tega je ZIL-1 v razmerju do Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) specialni predpis. Posledično širitev aktivne legitimacije za vložitev ugovora po kriteriju pravnega interesa ni možna. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani se je ukvarjala z izbrisno tožbo (119. člen ZIL-1 ne določa aktivne legitimacije), odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Upravnega sodišča Republike Slovenije in Višjega sodišča v Ljubljani pa so se bodisi nanašale na druga pravna področja in dejanska vprašanja, bodisi so pritrdile Uradu. Trditve o pridobitvi zastavne pravice same po sebi niso bile pravno pomembne.

**Ključne navedbe strank**

4. Zoper sklep tožene stranke je tožeča stranka vložila tožbo. Vztrajala je, da ji zastavna pravica na prejšnji znamki daje upravičenje za vložitev ugovora. Ta ima podlago v pravilih 44. člena ZIL-1, ki varujejo položaj imetnika prejšnje znamke. To velja tudi za izbrisno tožbo. Aktivno legitimacijo zanjo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije priznalo tožeči stranki. Enako bi moral storiti Urad v ugovornem postopku, sicer bi bilo tožbeno upravičenje za izbris obstoječe znamke širše od pravice vložiti ugovor proti znamki, ki je v postopku prijave. Drugačna opredelitev bi vodila do razvrednotenja predhodne znamke. Njen pravni interes za vložitev ugovora se skriva v preprečitvi posegov v znamko. V podkrepitev svojim navedbam se je sklicevala na Uredbo o blagovni znamki Skupnosti, Direktivo o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, naštela sodno prakso, podrobno pa je opisala tudi dogajanje v zvezi s pridobitvijo zastavne pravice na znamki.

5. Tožena stranka je ponovila, da je ZIL-1 točno določil osebe, upravičene vložiti ugovor. S tem je izključil uporabo ZUP. Postopek z ugovorom je tekel v okviru prijave znamke, zato sodna praksa, ki jo je navedla tožeča stranka, ni bila uporabna. Tožba na izbris znamke je možna po tem, ko je znamka registrirana.

6. Z razlago tožeče stranke je soglašala stranka z interesom. Pojasnila je, da je (tudi) Uredba o blagovni znamki Evropske unije omejila upravičenje vložiti ugovor na imetnika prejšnje znamke oziroma imetnika licence z izrecnim pooblastilom. To so potrdile Smernice za preizkušanje blagovnih znamk Evropske unije in Direktiva o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami. Subsidiarna uporaba ZUP ni prišla v poštev, saj je vložnike ugovora opredelil že ZIL-1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da temu ni bilo tako v primeru upravičenja za izbrisno tožbo. Sicer pa ugovorni postopek ni namenjen ugotavljanju dejstev v zvezi z aktivno legitimacijo vložnika, niti tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa zanj. Zastavni upnik ima možnost sodnega varstva v pravdi.

**O sojenju na seji**

7. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankama, ni bilo sporno, sporna je bila razlaga prava. Sodišče je zato po prvem odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-12) odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji).

**K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je Urad odločal v ponovnem postopku po sodbi I U 2335/2017. Izpodbijan sklep je sodišče zato preizkusilo v luči njegove skladnosti z danimi mnenji in napotki.

10. Prvi in četrti odstavek 101. člena ZIL-1, ki sta veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa, sta se glasila: _„V treh mesecih od dneva objave prijave znamke lahko imetnik prejšnje znamke pri uradu vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke. Ugovor lahko vloži tudi imetnik prej pridobljene pravice do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali druge pravice industrijske lastnine ali prej pridobljene avtorske pravice.“_ Določbi sta bili (in sta še) uvrščeni v sedmo poglavje zakona z naslovom _„Postopek pridobitve pravic“._3 Ob sprejemu teh pravil je zakonodajalec zapisal: „_Z novim 101. členom bo popolnoma spremenjen postopek ugovora zoper registracijo znamke. Bistvena novost je v tem, da ugovor v roku treh mesecev lahko vloži le4 imetnik prejšnje znamke in sicer iz relativnih razlogov._“5 Da so osebe, ki lahko vložijo ugovor, taksativno naštete, izhaja tudi iz novele ZIL-1E, saj je bilo v predlogu sprememb jasno določeno, kdo lahko po obstoječi ureditvi vloži ugovor in katerim osebam bo to upravičenje šlo (šele) po uveljavitvi novih pravil.6

11. Tožba za izbris znamke je sodila v deveto poglavje ZIL-1 _„Sodno varstvo in uveljavljanje pravic“_ in 1. oddelek _„Sodno varstvo“_. Da ta pravila niso vsebovala odgovora na vprašanje, komu pripada tožbeno upravičenje, je opozorilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi III Ips 14/2017 z dne 23. 1. 2018. Sklenilo je, da je izbrisna tožba usmerjena v ohranitev vrednosti zastavljene pravice in zastavni upnici (tožeči stranki) priznalo aktivno legitimacijo zanjo.

12. Na dlani je, da gre za različna postopka: postopek pred Uradom, v katerem se pravice pridobijo, in pa postopek sodnega varstva. V tem pogledu ni dvoma, da 101. člen ZIL-1 opredeljuje krog upravičenih oseb za vložitev ugovora. Mednje ne sodi zastavni upnik (zastavne pravice na znamki). To potrjuje tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Up 299/2005 z dne 25. 2. 2008, kjer je slednje zapisalo, da daje ZIL-1 pravico vložiti ugovor le imetnikom prejšnjih znamk in nekaterih drugih pravic.7 Poleg tega je tudi v zgoraj citirani sodbi med ostalim pojasnilo, da lahko relativne razloge za zavrnitev znamke v ugovornem postopku uveljavlja le imetnik prejšnje znamke.8

13. Argument tožeče stranke, da je aktivna legitimacija za izbrisno tožbo širša kot za izpodbijanje znamke v postopku registracije, nima teže. Gre namreč za različne oblike pravnega varstva. Golo dejstvo, da se relativni razlogi za zavrnitev znamke nanašajo na položaj imetnika predhodne znamke, tega ne spremeni. Pri tem ni mogoče govoriti o „restriktivni“ razlagi 101. člena ZIL-1, kot zmotno trdi tožeča stranka, saj so upravičenci taksativno našteti. To pa širjenja obsega upravičenih vlagateljev ugovora ne dopušča. 14. Kar se tiče tožbenega sklicevanja na Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Direktiva 2004/48/ES9), ne gre spregledati, da jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije vzelo v obzir po tem, ko je sklenilo, da 119. člen ZIL-1 ni opredelil kroga tožbenih upravičencev (podčrtalo sodišče). Pričujoč primer ni tak; kot večkrat rečeno, 101. člen ZIL-1 izrecno imenuje osebe, upravičene vložiti ugovor. S tega vidika teza tožeče stranke, da Direktiva 2004/48/ES daje širšo aktivno legitimacijo za ugovor, ni osnovana. Tožeča stranka je še prezrla, da imajo osebe iz 4. člena Direktive 2004/48/ES pravico zahtevati uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev po tej Direktivi, torej v postopkih dokazovanja, pravic do informacij, začasnih in varnostnih ukrepov, ukrepov, ki izhajajo iz meritornih odločitev, odškodnin in stroškov ter obveščanja javnosti. Dalje, te postopke vodijo sodni organi. Povedano drugače, 4. člen Direktive 2004/48/ES ni zajel ugovora v postopku prijave znamke pred Uradom.

15. Sodišče še pripominja, da Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (v nadaljevanju: Uredba blagovne znamke EU10) in pred tem Uredba Sveta (ES) številka 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (v nadaljevanju Uredba znamke Skupnosti11) resda govorita o možnosti zavarovanja in izvršbe (blagovni znamki EU oziroma prej Skupnosti kot predmetu zavarovanja; šestindvajseti odstavek Preambule Uredbe blagovne znamke EU, enajsti odstavek Preambule Uredbe znamke Skupnosti, 22. člen Uredbe blagovne znamke EU, 19. člen Uredbe znamke Skupnosti; znamka kot predmet izvršbe, 23. člen Uredbe blagovne znamke EU, 20. člen Uredbe znamke Skupnosti), vendar ne v luči ugovornega upravičenja. Tega je za postopke pred Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino (prej: Uradom za usklajevanje na notranjem trgu), urejal prvi odstavek 46. člena Uredbe blagovne znamke EU (prej prvi odstavek 41. člena Uredbe znamke Skupnosti). Enako kot ZIL-1 je točno naštel, kdo lahko vloži ugovor; med njimi ni zastavnega upnika. Ne drži niti, da je Uredba blagovne znamke EU (oziroma prej Uredba znamke Skupnosti) izenačila ekonomski interes s pravnim. Tretji odstavek Preambule (drugi odstavek Preambule Uredbe znamke Skupnosti) je zgolj postavil cilj skladnega gospodarskega razvoja v smeri enotnega trga.

16. Končno je v Direktivi (EU) 2015/2436 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (v nadaljevanju: Direktiva 2015/243612) prvenstvena zahteva učinkovitega upravnega postopka ugovora (osemintrideseti odstavek Preambule in prvi odstavek 43. člena Direktive 2015/2436). Pravico vložiti ugovor imata najmanj imetnik prejšnje znamke in upravičenec pravic zaščitene označbe porekla ali zaščitene geografske označbe (drugi odstavek 43. člena Direktive 2015/2436). Opisane določbe je ZIL-1 spoštoval; tako kot Uredba blagovne znamke EU in pred njo Uredba znamke Skupnosti je imenoval osebe, upravičene vložiti ugovor. Še drugače, Direktiva 2015/2436 dopušča, da zakonodajalec razširi krog teh upravičencev, toda ne Evropski parlament, ne Državni zbor Republike Slovenije, se za kaj takega nista odločila.

17. Ker torej zastavni upnik nima aktivne legitimacije za vložitev ugovora po ZIL-1, kronologija dogajanja v zvezi s pridobitvijo zastavne pravice na znamki in vrednost posameznih znamk nista pravno pomembni za odločitev v tem sporu. To je Urad tudi pojasnil v svojem sklepu, in sicer v drugem odstavku na 3. strani.

18. Sodišče soglaša z Uradom, da našteta sodna praksa, z izjemo obravnavane, ni presojala primerljivih dejanskih in pravnih položajev.

19. Glede na dano obrazložitev, Urad ni imel podlage za ugotavljanje pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP.

20. Ker tožeča stranka ni imetnica prejšnje znamke, niti imetnica kakšne druge pravice, naštete v točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po povedanem nima upravičenja vložiti ugovor proti registraciji znamke „Renški hram“.

21. Sklep Urada je pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

22. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj je sodišče tožbo zavrnilo (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

23. Stroški, ki jih uveljavlja stranka z interesom, niso bili potrebni (prvi odstavek 22. člena ZUS-1 in prvi odstavek Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). S svojimi navedbami ni prispevala k drugačni odločitvi oziroma nanjo ni vplivala. Sodišče je njeno zahtevo za povrnitev stroškov zato zavrnilo.

1 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 45/2001 z dne 7. 6. 2001, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 37/2004 z dne 15. 4. 2004, 20/2006 z dne 24. 2. 2006 in 100/2013 z dne 6. 12. 2013. 2 Uradni listi Republike Slovenije številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 3 In v 4. oddelek „Posebne določbe za znamko“. 4 Podčrtalo sodišče. 5 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, številka 57/2000 z dne 29. 7. 2000, stran 91. Opozoriti je treba, da je predhodni predpis, to je Zakon o industrijski lastnini (Uradni list Republike Slovenije, številka 13/1992 z dne 20. 3. 1992) dovoljeval ugovor vsakogar (četrti odstavek 58. člena tega zakona). 6 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini, EVA: 2018-2130-0007. 7 Šesti odstavek sklepa. 8 12. točka obrazložitve sodbe, III Ips 14/2017 z dne 23. 1. 2018. 9 Objavljena v Uradnem listu Evropske unije, številka L157/45 dne 30. 4. 2004. 10 Objavljena v Uradnem listu Evropske unije, številka L154/1 dne 16. 6. 2017. 11 Objavljena v Uradnem listu Evropske unije, številka L78/1 dne 34. 3. 2009. 12 Objavljena v Uradnem listu Evropske unije, številka L336/1 dne 23. 4. 2015.