Jedro

Delavec lahko skladno s 3. odstavkom 118. člena ZDR zahtevek za prenehanje PZ na podlagi sodbe sodišča postavi do konca glavne obravnave, kar pomeni, da mu tožena stranka ne more uspešno nasprotovati, češ da gre za spremembo tožbe. Enako velja tudi za odškodnino po 1. odstavku 118. člena.

Delodajalec ni dolžan redno odpoved PZ iz poslovnega razloga podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oz. ob prvih analizah, ki bi kazale na to, da so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela oz. da to delo delodajalcu prinaša izgubo. Če se delodajalec odloči, da delavca obdrži v delovnem razmerju, čeprav ekonomski razlogi tega ne opravičujejo več, ker računa, da se bodo ekonomske razmere izboljšale, mu to ne more iti v škodo tako, da bi se štelo, da je zamudil prekluzivni rok iz 5. odstavka 88. člena za podajo odpovedi. V tem primeru se šteje, da je poslovni razlog, zaradi katerega se poda redna odpoved PZ, nastal z odločitvijo delodajalca, da takšnega delovnega razmerja ne bo več ohranjal, saj šele s tem trenutkom pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz PZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek z dne 11.9.2003 in podrejena zahtevka z dne 24.3.2004 (1. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno interpretiralo določbo 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02). Zakonodajalec je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi vezal na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da odpovedni razlog iz

1. alinee 1. odst. 88. člena ZDR nastane že v tistem trenutku, ko preneha potreba po nadaljnjem opravljanju dela delavca na obstoječem delovnem mestu. Vendar pa sodišče prve stopnje prenehanja potrebe po delu tožnice ni presojalo glede na delo telefonista, pač pa glede na delo pri delodajalcu nasploh in s tem glede na posameznega delavca, kar pa je v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je obstoj potrebe po nadaljnjem delu tožnice ugotavljalo glede na delovna mesta, za katera tožnica sploh ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in ki niti niso bila sistemizirana. Pritožba se sklicuje na navedbe avtorjev B. K. in M. K. v komentarjih k ZDR. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje štelo, da je potreba po tožničinem delu prenehala šele 24.7.2003, ko je tožena stranka izvedela, da tožnice ne bo potrebovala niti na, sicer nesistemiziranem delovnem mestu v informacijski pisarni.

Materialnopravno je zgrešeno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je prekluzivni rok iz petega odstavka 88. čl. ZDR, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, začel teči šele 24.7.2003. Tega dne je tožena stranka zgolj ugotovila, da pritožnice ne bo potrebovala niti v informacijski pisarni, kar pa je glede na določbo 88. čl. ZDR povsem irelevantno. Pri ugotavljanju začetka teka subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati, da je tožena stranka za prenehanje potrebe po delu telefonista vedela že v oktobru 2002, ko je nabavila telefonsko centralo Centrex, kar pomeni, da je rok za odpoved pričel teči s 1.1.2003, ko je v veljavo stopil novi ZDR. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede izteka objektivnega šestmesečnega roka, ki teče od nastanka poslovnega razloga in to kljub temu, da je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da je iztekel tudi ta rok. Navedeno pomeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku obeh prekluzivnih rokov, saj sta oba pričela teči s 1.1.2003. Na tek obeh rokov v nobenem primeru niso mogle vplivati razne aktivnosti, ki jih je delodajalec izvajal zato, ker tožnice ni več potreboval na delovnem mestu telefonistke. Delodajalec bi vse te aktivnosti moral izvesti pred iztekom obeh rokov. V kolikor v teh časovnih okvirih ni obstajala možnost zaposlitve tožnice na drugih delih, potem bi moral tožnici zgolj odpovedati obstoječo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka tega ni storila, zato je po izteku obeh navedenih rokov izgubila pravico do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem je tožena stranka pod vprašaj postavila tudi resnost in utemeljenost odpovednega razloga, saj je bila tožnica v delovnem razmerju še več kot šest mesecev po izteku subjektivnega in več kot dva meseca po izteku objektivnega roka.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izrek izpodbijane sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je dolžno v izreku jasno navesti, kaj je tožeči stranki dosodilo oz. kaj je zavrnilo, zato ne zadošča le pavšalna navedba, da se tožbeni zahtevek zavrne, temveč mora biti že iz izreka razvidno, kaj je sodišče zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti tako, da bo iz izreka jasno razvidno, o katerih zahtevkih je sodišče sploh odločalo, kar pomeni, da bo, v kolikor bo znova štelo, da so neutemeljeni tako primarni tožbeni zahtevek, kot oba podrejena zahtevka, v izrek povzelo njihovo vsebino.

Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 24.3.2004 postavila še prvi in drugi podredni tožbeni zahtevek, pri čemer je te zahtevke oblikovala v nasprotju s pravili o eventualni kumulaciji, saj tožnica s 1. točko obeh podrednih zahtevkov zahteva isto, kot s primarnim zahtevkov. O eventualni kumulaciji v smislu določbe tretjega odstavka 182. člena ZPP namreč lahko govorimo takrat, kadar tožeča stranka dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. V kolikor bi sodišče prve stopnje ob odločanju o primarnem tožbenem zahtevku spoznalo, da tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen, potem takšnemu istemu zahtevku nikakor ne bi moglo ugoditi pri odločanju o podrednem zahtevku.

Tožena stranka je oba podredna zahtevka štela za spremembo tožbe, kateri je izrecno ugovarjala. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora ni opredelilo. V kolikor stranka z nadaljnjim zahtevkom zahteva manj kot z zahtevkom, ki ga je uveljavljala pred njim, potem ne gre za spremembo tožbe in soglasje tožene stranke ni potrebno. Razen tega tožnica z obema podrednima zahtevkoma uveljavlja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, tak predlog pa delavec v skladu s tretjim odstavkom 118. člena lahko poda do zaključka glavne obravnave, kar pomeni, da mu tožena stranka ne more uspešno nasprotovati, češ da gre za spremembo tožbe. Enako velja tudi glede zahtevka za plačilo odškodnine na podlagi prvega odstavka 118. čl. ZDR v višini

311.760,00 SIT, kar je predmet drugega podrednega zahtevka.

Pravica do odpravnine je določena v prvem odstavku 118. čl. ZDR, glede katerega je v tretjem odstavku istega člena izrecno predvideno, da delavec zahtevo na njegovi podlagi lahko postavi do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tožnica s prvim podrednim zahtevkom zahteva tudi plačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, kar pa predstavlja razširitev tožbe, zato bo sodišče glede tega dela podrednega zahtevka moralo odločiti, ali dovoli spremembo tožbe. Sicer pa je tožba v tem delu tudi preuranjena. Tožnica pogodbeno kazen vtožuje na podlagi določbe 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS št. 15/94, 57/95, 19/96, 56/98, 76/98, 102/2000, 62/2001), ki izrecno določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali pa, da so bile pri določanju presežnih delavcev storjene bistvene kršitve določb postopka in bistvene kršitve pravic delavca, ali pa, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Navedeno pomeni, da bo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu moralo zavreči kot preuranjeno.

Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se v nadaljevanju, tudi zaradi čimprejšnjega zaključka te zadeve, opredeljuje do bistvenih materialnopravnih ugovorov tožnice.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je kljub ugotovitvi, da pri toženi stranki ni bilo več potrebe po delovnem mestu telefonista, ker je tožena stranka v oktobru 2002 sklenila pogodbo z družbo Telekom o opravljanju centrex storitev, štelo, da subjektivni in objektivni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR nista pričela teči že s 1.1.2003. Res je sicer, da mora delodajalec v skladu s citiranim določilom odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Vendar pa pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec odpoved moral podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju. Razlogovanje, kakršnega ponuja pritožba, namreč pomeni ravno to, saj bi ob takšni razlagi delodajalec odpoved moral podati ob prvih analizah, ki bi kazale na to, da so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela oz.

da to delo delodajalcu prinaša izgubo, saj bi sicer tvegal, da bo ob morebitni kasnejši odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec ugovarjal, da sta že potekla prekluzivna roka iz 88. čl. ZDR.

Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved oz.

kdaj je nastal razlog za odpoved, je sicer dejansko vprašanje in ga je potrebno ugotavljati za vsak primer posebej. Vendar je očitno, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, začetka teka tega roka ni mogoče šteti že od prvih znakov, ki kažejo na neuspešno poslovanje oziroma, ki kažejo na to, da bi delodajalec zaradi organizacijskih, tehnoloških strukturnih in podobnih razlogov delo lahko organiziral drugače. V kolikor se delodajalec odloči, da delavca še obdrži v delovnem razmerju, čeprav ekonomski razlogi tega več ne opravičujejo, delodajalec pa računa, da se bodo ekonomske razmere izboljšale, mu to ne more biti v škodo tako, da bi zato šteli, da je zamudil prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker bi odpoved podal šele potem, ko se je dokončno prepričal, da ne more pričakovati izboljšanja poslovanja. V takšnih primerih je vendarle potrebno šteti, da je poslovni razlog, zaradi katerega se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, nastal z odločitvijo delodajalca, da takšnega delovnega razmerja ne bo več ohranjal. Šele z dnem takšne odločitve pri delodajalcu v resnici preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri tem sploh ni bistveno, ali delodajalec pogodbe o zaposlitvi že poprej ni odpovedal zaradi tega, ker je pričakoval, da se bodo razmere izboljšale, ali pa zaradi tega, ker je pričakoval, da bo delavcu lahko zagotovil drugo delo, kakor se je to zgodilo v tej zadevi.

Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo glede tega, kdaj je začel teči objektivni rok, kar bo v novem postopku lahko popravilo, vendar je glede na zgoraj navedene razloge očitno, da tudi objektivni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi teče šele od odločitve delodajalca, da pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ne bo več ohranjal delovnega mesta, v konkretnem primeru torej od seje strokovnega kolegija tožene stranke dne 24.7.2003. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.