Jedro

Če je bil obsojenec deležen soobsojenčevega fizičnega in psihičnega nasilja, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ni mogoče obravnavati kot ravnanje pod vplivom sile oziroma grožnje v smislu 13. člena KZ.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je obsojenega J.B. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojeno D.K. pa dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ jima je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obsojenemu B. za vsako kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, obsojeni K. pa je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, nato pa ji je na podlagi drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojena oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je pritožbi zagovornikov obeh obsojenih zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojena oprostilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenega B. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh dovoljenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obsojenega oprosti obtožbe za kaznivo dejanje, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sodbi ali samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponoven postopek. Zagovornik obsojene K. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga izdajo oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec M.V., ki je odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti, meni, da sta neutemeljeni. Zagovornik obsojenega B. uveljavlja okoliščine, ki predstavljajo razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Zagovornik obsojene K. pa potrjuje ugotovljeno dejansko stanje, vendar se sklicuje na 13. člen KZ, češ da je bilo njeno dejanje storjeno pod vplivom sile, ki se ji ni mogla upreti. Tako vprašanje se tekom postopka pred sodiščem prve in druge stopnje sploh ni postavilo, zato sodišče teh okoliščin ni ugotavljalo.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenima in njunima zagovornikoma.

5. Obsojeni B. v svojem odgovoru na mnenje vrhovnega državnega tožilca navaja okoliščine v zvezi z delom na kmetiji in medsosedskimi odnosi.

6. Zagovornika obsojenih v odgovorih na mnenje vrhovnega državnega tožilca vztrajata pri svojih navedbah iz zahtev za varstvo zakonitosti.

B. 1

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B. 2 Glede zahteve zagovornika obsojenega B. 8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je obsojeni na svojem domu v prisotnosti svojih mladoletnih otrok zunajzakonsko partnerico večkrat zmerjal in pretepal, da je pretepal tudi sinova J. in S., pri čemer je tovrstno pretepanje bistveno presegalo običajne vzgojne metode. Ugotovljeno je bilo tudi, da je obdolženi otroka silil k pretiranemu delu, ki ni bilo primerno za njuno starost in fizične sposobnosti tako z vidika težavnosti dela kot tudi z vidika časa trajanja dela. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči napravili zaključek, da je s svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 201. člena KZ.

9. Obsojenčev zagovornik sicer zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga iz vseh dovoljenih razlogov, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da se ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve in druge stopnje. Zahteva tako navaja, da obdolženi sinov J. in S. ni silil k pretiranemu delu, pač pa jima je zgolj želel privzgojiti delovne navade, pri čemer je potrebo upoštevati tudi dejstvo, da otroci na kmetiji delajo več kot njihovi mestni vrstniki. Otroka sta sicer imela določene zadolžitve, vendar te niso presegale njunih sposobnosti. Otrok ni pretirano fizično kaznoval. Če bi bila otroka pretirano fizično kaznovana, bi bilo to opazno v obliki modric ali podplutb, česar pa niso opazili niti na Centru za socialno delo, niti v šoli. Zaključki sodišča, da modric na glavi in zadnjici ni bilo zaznati, ker na teh mestih modrice tretjim osebam običajno niso zaznavne, so povsem neživljenjski. Na otrocih ni bilo zaznati znakov utrujenosti, ravno tako pa sta vedno imela narejene vse domače naloge. Svoje partnerice D.K. ni pretepal in zmerjal vpričo otrok, običajni prepiri pa so prisotni pri večini družin.

10. Takšne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti v celoti predstavljajo nedovoljen razlog uveljavljanja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je že uvodoma pojasnilo, da je ta razlog v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljen, zato je bilo potrebno zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrniti.

B. 3 Glede zahteve zagovornika obsojene K. 11. Zahteva navaja, da je bilo kaznivo dejanje, ki se očita obsojeni, storjeno pod kontinuirano in intenzivno silo ter ponavljajočimi grožnjami, saj je soobsojeni B. surovo ravnal tudi z njo. Zaradi tega bi sodišče moralo uporabiti 13. člen KZ in obsojenko oprostiti obtožbe za kaznivo dejanje, saj je bilo storjeno pod vplivom sile.

12. Določba 13. člena KZ združuje dve stopnji sile in sicer absolutno in kompulzivno. O absolutni sili govorimo v primeru, ko je storilcu kaznivega dejanja povsem onemogočeno sprejemanje lastne odločitve oziroma ravnanje v skladu z lastno voljo. V tem primeru niti ni mogoče govoriti o ravnanju (storitvi ali opustitvi) kot sestavini splošnega pojma kaznivega dejanja, saj je volja storilca dejanja, ki ima sicer zakonske znake kaznivega dejanja, povsem izključena. Povsem jasno je, da obsojenka ni ravnala pod vplivom absolutne sile, saj je ta podana samo v primeru, ko je volja storilca povsem izključena, dejanski zaključki sodišč prve in druge stopnje pa takega sklepanja ne omogočajo.

13. Podana pa ni niti kompulzivna sila oziroma grožnja, o kateri govorimo v primeru, ko je dejanje sicer storjeno pod vplivom sile ali grožnje, vendar bi se storilec sili ali grožnji sicer lahko uprl. V tem primeru je potrebno glede na določbo drugega odstavka 13. člena KZ uporabiti kriterije o skrajni sili iz 12. člena KZ. Drži sicer trditev zahteve, da je bila obsojena s strani soobsojenega B. deležna fizičnega in psihičnega nasilja, vendar ni mogoč zaključek, da je njeno opustitev, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje opredelili kot kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem odstavku 201. člena KZ, mogoče obravnavati kot ravnanje pod vplivom sile oziroma grožnje v smislu 13. člena KZ. Ugotovljeno je bilo, da je ravnanje obsojenega B. trajalo vse od leta 2002 pa do odvzema otrok s strani Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in da je obsojena tako ravnanje svojega zunajzakonskega partnerja vseskozi tolerirala ter otrok ni zaščitila pred surovim ravnanjem in pretiranim delom, s tem pa je kršila svoje dolžnosti skrbi in vzgoje. Ugotovljeno je tudi bilo, da so bile obsojenki s strani CSD ponujene različne oblike pomoči, poleg tega pa je bila enkrat nameščena v krizni center, enkrat pa v varno hišo. Vse te oblike pomoči je zavrnila in se vrnila k obsojenemu. Po presoji Vrhovnega sodišča takšnega ravnanja obsojene ni mogoče opredeliti kot ravnanja pod vplivom kompulzivne sile oziroma grožnje, zato sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, ko sta odločili, da je obsojena storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja pa prvem odstavku 201. člena KZ in da protipravnost njenega ravnanja ni bila izključena kljub ugotovljenem dejstvu, da je bila tudi sama deležna nasilnega ravnanja s strani njenega zunajzakonskega partnerja. V skladu z drugim odstavkom 13. člena KZ se namreč sila, kateri se je mogoče upreti in grožnja presojata po kriterijih skrajne sile. Skrajna sila je v skladu z 12. členom KZ podana takrat, ko storilec stori kaznivo dejanje zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejano zlo ni večje od zla, ki je grozilo. Da je podana skrajna sila, je torej potrebno, da nezakrivljene nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače kot s poškodbo zavarovane dobrine. Ker je dokazni postopek pokazal, da je obsojena imela na voljo več možnosti, kako preprečiti pretepanje oziroma pretirano obremenitev z delom svojih otrok, ne bi smela ostati pasivna, pač pa bi morala tako ravnanje preprečiti. Z opustitvijo teh dejanj pa je obsojenka ravnala v nasprotju s starševskimi dolžnostmi, ki spadajo med varovalne garantne dolžnosti, pri katerih varstvo kazenskopravne dobrine pred poškodbami in ogrozitvami izvira iz oblasti nosilca garantne dolžnosti nad nebogljenostjo določene kazenskopravne dobrine.

14. Vprašanje, ali je določena sila oziroma grožnja take narave, da lahko pomeni izključitev protipravnosti določenega ravnanja (storitve ali opustitve), je primarno vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče spremeniti. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da je imela obsojena na voljo več poti, kako preprečiti neprimerno ravnanje s svojimi otroki, vendar svoje dolžnosti ni izpolnila, zato je njeno ravnanje sodišče pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje in kršitev materialnega prava ni podana. Trditev, da je bilo ravnanje obsojenke posledica posebnega psihičnega stanja, v katerem se je znašla zaradi dolgotrajnega pretepanja in groženj pa spreminja dejansko podlago odločanja (ta trditev se pojavi prvič v postopku šele v zahtevi, prej pa je obramba trdila, da niti sama, niti njuni otroci niso bili žrtve pretepanja in neprimernega ravnanja njenega zunajzakonskega partnerja), zato zahteva za varstvo zakonitosti z njimi ne more uspeti. Zato ni podana niti zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, saj je sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

C.

15. Ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona in postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevi zagovornikov obeh obsojenih zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Vrhovno sodišče je obsojenega B. in obsojeno K. upoštevaje njuno premoženjsko stanje, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.