Jedro

Zakon o dedovanju sicer ne izključuje možnosti, da je tudi sklep o dedovanju izvršilni naslov, vendar to praviloma ni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Takratno Občinsko sodišče I v Ljubljani je dne 29.5.1974 izdalo sklep o dedovanju po zapustniku. Ugotovilo je obseg zapuščine, prav tako pa je ugotovilo, da je zapustnik 17.9.1973 napravil oporoko, s katero je polovico svojega premoženja zapustil ženi M. in odločil, da drugo polovico delita sin I. in hčerka S., ta dva pa izplačata dedni delež hčerki M., ki živi v Nemčiji. V oporoki je tudi napisal, da je nezakonska hčerka A. že popolnoma izplačana in da denar v banki zapušča ženi M.. Sodišče prve stopnje je nato kot dediče na podlagi oporočnega dedovanja razglasilo vdovo M.P. ter otroke I.P., S. P. in M.G.. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bil sklep o dedovanju vročen M.G., sodišče prve stopnje pa je sicer 29.5.1974 tudi ugotovilo pravnomočnost sklepa. 11.10.1993 je M.G. predlagala razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, hkrati pa je vložila tudi pritožbo zoper sklep o dedovanju. V nadaljevanju postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani je bila nato klavzula o pravnomočnosti razveljavljena (red.št. 29, list.št. 39 z dne 25.8.1995, pravnomočno 22.9.1995). Ugotovljeno je bilo tudi, da v spisu manjka dedna izjava, ki jo je sodišče prejelo dne 22.4.1974 kot izhaja iz popisa spisa in je bila vpisana pod red.št. 12, list.št. 13. Sodišče prve stopnje je skušalo spis v tem delu obnoviti, vendar obnova ni bila mogoča, ker so vsi dediči zanikali, da bi predložili dedno izjavo. Sodišče prve stopnje je glede na podatke v spisu sklepalo, da je bila tedaj predložena - pristna ali ne, dedna izjava M.G., da oporoko priznava (red.št. 42,list.št. 53, uradni zaznamek z dne 9.3.1999). Glede na tako stanje stvari, je torej treba odločati o pritožbi M.G. proti sklepu o dedovanju. V pritožbi navaja, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep o dedovanju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je bilo v oporoki določeno, da 1/2 vsega premoženja dobita sin I.in hči S., ki sta dolžna izplačati delež M.. V oporoki ni bil določen znesek, ki ga morata sin I. in hči S. izplačati. Glede na določbe oporoke je očitno, da M.G. pripada enak delež na polovici celotnega premoženja, ki ga sicer dobita sin I. in hči S.. Hči S. in sin I. bi torej morala izplačati denarni znesek, ki ustreza 1/3 polovice celotnega premoženja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, kakšen je ta delež po vrednosti, tako da bi lahko v sklepu o dedovanju natančno določilo denarni znesek, ki mora biti izplačan. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Sklep o dedovanju zato ni izvršljiv. Potrebno bi bilo pritegniti ustreznega izvedenca, ki bo natančno določil vrednost polovice premoženja zapustnika, ki je pripadlo sinu I. in hčerki S., tako da bo mogoče določiti denarni znesek, ki sta ga ta dva dediča dolžna izplačati dedinji M. G. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih trditev ter po uradni dolžnosti glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. Preizkus je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da pritožbeni razlogi niso podani. Zaradi tega, ker v sklepu o dedovanju ni naveden denarni znesek, ki ga morata sodediča izplačati M.G., sklep o dedovanju ni napačen in ni obremenjen z nobeno kršitvijo. Z Zakonom o dedovanju sicer ni izključena možnost, da je tudi sklep o dedovanju lahko izvršilni naslov, vendar pa sklep o dedovanju to praviloma ni. Iz določb 162. čl. Zakona o dedovanju - ZD in 214. čl. ZD (ki sta vsebinsko enaka členoma 172. in 225. Zakona o dedovanju, Ur.list SFRJ št. 42/65 veljavnega v času zapustnikove smrti) izhaja, da je sklep o dedovanju ugotovitveni sklep, s katerim sodišče ugotovi, kaj spada v zapuščino, kdo so zapustnikovi dediči in kakšne pravice gredo dedičem oziroma drugim osebam. Trditev, da bi v sklepu o dedovanju moral biti naveden denarni znesek, ki naj ga sodediča izplačata, torej ni točna, sklep o dedovanju pa je pravilen. Če dediči ne bodo prostovoljno izpolnili obveznosti, dedinja M.G. svoje pravice ob izpolnjenih pogojih lahko uveljavi v pravdi. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368. ZPP/77 v zvezi s čl. 163 ZD). Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.