Up-283/99

30. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 30. maja 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani št. II Ips 205/99 z dne 22. 7. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica izpodbija v izreku navedeno sodbo, s katero je bila zavrnjena njena revizija proti sodbi Višjega sodišča v Celju, št. Cp 1039/98 z dne 14. 10. 1998, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 212/97 z dne 8. 6. 1998, ker v razvezni pravdi po nasprotni tožbi zoper zakonca ni uspela s preživninskim zahtevkom po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 15/76 in nasl. - v nadaljevanju: ZZZDR).

2.Meni, da ji je z izpodbijano odločbo kršena pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave ter na Ustavi temelječa določba 81. člena ZZZDR, ki pod v njej navedenimi pogoji zaradi zagotovitve socialne varnosti razvezanega zakonca omogoča določitev preživnine v breme bivšega zakonca.

3.Pritožnica navaja, da zaradi zdravstvenega stanja ni sposobna za nobeno pridobitno delo. Pokojnina, ki jo prejema z varstvenim dodatkom, po njeni oceni ne zadošča za kritje njenih osnovnih potreb. Obseg pojma "nima sredstev za življenje" ne pomeni, da je razvezani zakonec povsem brez sredstev, temveč, kot je to doslej priznavala sodna praksa tudi z odločbami Vrhovnega sodišča, da zakonec, ki preživnino zahteva, ni sposoben pokriti svojih temeljnih življenjskih potreb. Koliko sredstev posameznik v državi potrebuje, da se preživi skozi mesec, naj bi najbolje kazali statistični podatki o potrebah odraslega državljana, na katere se je sklicevala tudi v pravdi. Stališče sodišča v izpodbijani odločbi naj bi bilo zato nerazumljivo. Ob tem je bila zakonska zveza razvezana na tožbo bivšega zakonca, po njenem tudi po njegovi krivdi, česar pa sodišče v postopku sploh ni ugotavljalo. Pritožnici naj bi bila tako z izpodbijano sodbo odvzeta pravica do socialne varnosti.

4.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi ocenilo, da je zmotno stališče ustavne pritožnice, da bi moral toženec ob takšnih njenih dohodkih, kot so bili ugotovljeni, plačevati preživnino tudi zanjo. Vrhovno sodišče zato soglaša z materialno pravno presojo sodišč druge in prve stopnje, da tožnica ni nepreskrbljena, zato ji tudi preživnina po 81. členu ZZZDR ne gre. Predhodno je revizijsko sodišče zavzelo tudi stališče do statističnih podatkov o povprečnih stroških za dijake, upokojence in rejnike, na katere se je ustavna pritožnica v pravdi sklicevala. Ocenilo je, da so navedeni podatki le potrebna orientacija za določitev preživnine. Že Višje sodišče je pred tem v svoji sodbi pojasnilo, da ocenjuje, da niso podani pogoji za preživnino po 81. členu ZZZDR. Dohodki tožnice po oceni Višjega sodišča res niso visoki, vendar omogočajo normalno preživetje, zato ni mogoče govoriti niti o delni nepreskrbljenosti tožnice.

5.Ustavno sodišče ni ena od inštanc rednega sodstva. Zato napačna uporaba materialnega ali procesnega prava sama po sebi, če ni takšne narave, da bi zaradi nje prišlo do kršitve človekove pravice ali svoboščine, ne more biti podlaga za uspeh ustavne pritožbe. Enako se Ustavno sodišče ne more spuščati v ugotovljeno dejansko stanje in v dokazno oceno sodišč.

6.Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo presoja, ali je sodišče v rednem postopku izdalo odločbo na podlagi zakona, ki je v nasprotju z Ustavo, ali na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona ter s tem kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Izpodbijana sodba namreč ne temelji na stališču, kot ga ji pripisuje ustavna pritožba, da vsaka še tako majhna lastna sredstva že izključujejo možnost določitve preživnine po 81. členu ZZZDR. Izpodbijana sodba nasprotno temelji na stališču, da ustavna pritožnica, ki ima prihodke zadostne za normalno preživetje, ni nepreskrbljana v smislu 81. člena ZZZDR. To stališče pa ni v neskladju s pravico iz 50. člena Ustave. Ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena sodišč, da so pritožničini ugotovljeni prihodki zadostni za normalno preživetje, pa ni predmet presoje Ustavnega sodišča. Zato pritožnici z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča očitno ni bila kršena pravica do socialne varnosti.

7.Ustavna pritožnica s svojimi navedbami izpodbijani sodbi smiselno očita tudi kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Za kršitev 22. člena Ustave bi namreč lahko šlo, če bi Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo odločilo napak in drugače, kot sicer v podobnih ali enakih zadevah. Pritožnica sicer zatrjuje, da naj bi bila sodna praksa drugačna, kot v njenem primeru, vendar pa te svoje trditve ne izkaže. Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo, če bi se pravno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v danem primeru, dalo oceniti za očitno napačno (samovoljno).

8.Sodniške interpretacije 81. člena ZZZDR, kot je bila v danem primeru uporabljena, pa se ne da oceniti za očitno napačno (samovoljno). Očitno tudi ni napačno (samovoljno), da sodišča pri svoji odločitvi niso predhodno ugotavljala krivde za razvezo zakonske zveze. Ta možnost namreč zahteva predhodno ugotovitev, da sploh gre za nepreskrbljeno osebo, ki nima sredstev za življenje in je nesposobna za delo. Iz ustavne pritožbe in priloženih sodnih odločb istočasno tudi ne izhaja, da bi bile ustavni pritožnici v pravdi kršene temeljne človekove pravice procesne narave. Glede na navedeno z izpodbijano sodbo ustavni pritožnici očitno ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

9.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude