Jedro

Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. V okviru uveljavljane kršitve sodišče presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je z izpodbijano odločbo o prekršku samostojnega podjetnika spoznal za odgovornega prekrška po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), ki ga je storil s tem, da je pri njem zaposleni voznik G. B v cestnem prometu s tovornim vozilom dvakrat prekoračil skupni čas vožnje dveh zaporednih tednov (90 ur). Za storjeni prekršek je prekrškovni organ storilcu izrekel globo v višini 800 EUR. Okrajno sodišče v Kranju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Zahtevo utemeljuje z navedbo, da niti odločba o prekršku niti sodba ne vsebujeta potrebnih razlogov v zvezi z zatrjevanim ekskulpacijskim razlogom iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1. Po prepričanju vložnika gre za relevantna zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je kršitelj uspel dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njegovih navodil in pravil, zato bi odločba o prekršku in sodba morali vsebovati konkretne razloge o navedenih zatrjevanjih storilca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška. Slednji je v izjavi navedel, da se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti strinja.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da niti prekrškovni organ niti sodišče nista opredelila do storilčevih navedb v zvezi z zatrjevanim ekskulpacijskim razlogom kršenja navodil in pravil samostojnega podjetnika iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Uveljavljana kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve, o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011). V okviru uveljavljane kršitve tako sodišče presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče. 5. Iz podatkov spisa izhaja, da je samostojni podjetnik v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška kot tudi v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je odgovornost za obravnavani prekršek izključno na strani voznika G. B., ki ni upošteval veljavnih predpisov in navodil vodstva podjetja. Pojasnil je, da ima v podjetju izdan interni akt, Pravilnik o izvajanju notranje kontrole, s katerim je bil seznanjen tudi omenjeni voznik, kar je potrdil s svojim podpisom. V 14. členu omenjenega pravilnika so natančno obrazložena pravila s področja trajanja vožnje, odmorov in počitkov. Voznik je ta navodila zavestno ignoriral in s tem hkrati kršil pogodbo o zaposlitvi, saj je imel na voljo dovolj časa, da bi delovno nalogo opravil brez kršenja predpisov, zato je samostojni podjetnik zoper njega uvedel disciplinski postopek, mu izrekel opomin ter ga ponovno poučil o kršitvah. Navedel je še, da svoje voznike neprenehoma opozarja na pomanjkljivosti, ki jih opaža pri njihovem delu, in da v zvezi z izvajanjem notranje kontrole vodi posebno evidenco. K izjavi je storilec priložil tudi listinska dokazila, in sicer Pravilnik o izvajanju notranje kontrole, organizacijski akt o ureditvi notranje kontrole, izjavo voznika G. B., da je seznanjen z vsebino internega akta, evidence izvajanja nadzora in dva pisna opomina z dne 28. 2. 2011 in 13. 3. 2011, ki sta bila v disciplinskem postopku izrečena omenjenemu vozniku.

6. Prekrškovni organ je v obrazložitvi odločbe o prekršku v zvezi z zatrjevanim razbremenilnim razlogom navedel le, da razni izdani interni akti in pravilniki o izvajanju notranje kontrole s strani pravne osebe ali samostojnega podjetnika ne pripomorejo k izognitvi odgovornosti za nastali prekršek, ki ga stori voznik s sredstvi pravne osebe ali samostojnega podjetnika. Vrhovni državni tožilec pravilno izpostavlja, da se na ta način prekrškovni organ ni opredelil do storilčevih relevantnih navedb, ki se nanašajo na razloge za razbremenitev odgovornosti za obravnavani prekršek. Odločba o prekršku ne vsebuje nobenih razlogov o tem, zakaj po mnenju prekrškovnega organa samostojni podjetnik ni uspel dokazati, da je do prekrška prišlo zaradi ravnanja njegovega voznika, oziroma razlogov, zakaj prekrškovni organ storilčevim navedbam o razbremenilnih razlogih ne verjame.

7. Vložnik nadalje navaja, da se tudi sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do zatrjevanega ekskulpacijskega razloga. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče natančno povzelo vsebino storilčeve zahteve za sodno varstvo in presodilo, da je prekrškovni organ pravilno ugotovil dejansko stanje prekrška. V nadaljevanju se je opredelilo do zatrjevanega ekskulpacijskega razloga kršenja navodil in pravil samostojnega podjetnika in presodilo, da samostojnega podjetnika dejstvo, da je zoper voznika uvedel disciplinski postopek zaradi kršenja delovnih obveznosti, ne opravičuje odgovornosti za obravnavani prekršek. Navedlo je še, da samostojni podjetnik ni predložil takšnih relevantnih dokazov, s katerimi bi vzbudil razumen dvom v ugotovitve prekrškovnega organa, ter da iz zahteve za sodno varstvo ni razvidnih nobenih konkretnih ukrepov, s katerimi bi kot samostojni podjetnik nadziral čas trajanja voznikove vožnje in poskrbel za to, da do kršitve ne bi prišlo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi podalo razloge, zakaj ni sledilo storilčevim navedbam, da je do prekrška s strani voznika tovornega vozila prišlo zaradi kršenja navodil in pravil samostojnega podjetnika. Sodišče je presodilo vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo in se v zadostni meri vsebinsko opredelilo do navedb, ki se nanašajo na zatrjevani razbremenilni razlog, zaradi česar po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana procesna kršitev v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podana.

8. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, Vrhovno sodišče to odločbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavi. Kljub neutemeljenemu uveljavljanju procesne kršitve v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti ni zavrnilo, saj so okoliščine, ki jih v zahtevi izpostavlja vrhovni državni tožilec, Vrhovnemu sodišču pri odločanju vzbudile precejšen dvom v pravilnost ugotovitve, da je samostojni podjetnik odgovoren za obravnavani prekršek oziroma da se s svojimi zatrjevanji iz zahteve za sodno varstvo ni uspel razbremeniti odgovornosti. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno presoditi, ali je samostojni podjetnik v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška oziroma v zahtevi za sodno varstvo podal relevantne navedbe v zvezi z ukrepi, ki jih je izvedel za preprečitev nastanka prekrška, in v podkrepitev svojih navedb predložil dokaze, s katerimi se je uspel razbremeniti odgovornosti za nastali prekršek. Pri tem bo moralo sodišče upoštevati zlasti oba pisna opomina, ki sta bila neposrednemu storilcu prekrška, vozniku G. B., izrečena dne 28. 2. 2011 in 13. 3. 2011, torej še pred zaznavo obravnavanega prekrška s strani policije.