Jedro

Med tožečo in toženo stranko je bil sklenjen dogovor v višini plačila iz naslova povračila stroškov za prehrano. Veljavnega ustnega dogovora s tožnico toženec ne bi smel enostransko spremeniti, zato je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnica je z delodajalcem sklenila dogovor o izplačilu kilometrine po 0,18 EUR za vsak kilometer. Glede na ustni dogovor in ob upoštevanju dejstva, da zaradi slabih avtobusnih povezav na sporni relaciji, ki tožnici niso omogočale pravočasnega prihoda na delo in odhoda z dela, je tožničin zahtevek za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela utemeljen, saj tudi 3. odstavek 50. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo določa, da je v primeru, če javni prevoz ni organiziran oziroma ga delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati, delavec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela najmanj v višini 0,15 EUR, oziroma v vsakokratni višini po Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, za vsak polni kilometer razdalje med bivališčem, določenim v pogodbi o zaposlitvi, do sedeža delodajalca oz. do mesta opravljanja dela. Navedena uredba pa je v 4. odstavku 3. člena določala, da se v davčno osnovo poleg povračila stroškov iz 1. odstavka ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in le-temu najbližjim postajališčem, če je najbližje postajališče od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v VII. in VIII. točki izreka tako, da se glasi: „ VII. Tožena stranka mora za tožnico v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stroške postopka v znesku 403,14 EUR namesto zneska 343,85 EUR), in sicer na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

VIII. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 749,63 EUR (namesto zneska 523,46 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo: - da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki: * za mesec marec 2010: 4,08 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.361,75 EUR od 19. 4. 2010 do 22. 4. 2010 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 890,20 EUR od 22. 4. 2010 do 6. 5. 2010 ter znesek 85,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 do plačila (I. točka izreka sodbe); * za mesec april 2010: 7,67 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.048,36 EUR od 19. 5. 2010 do 3. 6. 2010 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 548,36 EUR od 19. 5. 2010 do 16. 6. 2010 ter znesek 152,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 do plačila (II. točka izreka sodbe); * za mesec maj 2010: neto plačo v višini 824,23 EUR, 259,20 EUR iz naslova (povračila) prevoznih stroškov in 97,92 EUR iz naslova (povračila) stroškov prehrane, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 do plačila (III. točka izreka sodbe); * za mesec junij 2010: neto plačo v višini 763,98 EUR, 64,80 EUR iz naslova (povračila) prevoznih stroškov in 24,48 EUR iz naslova (povračila) stroškov prehrane, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 do plačila (IV. točka izreka sodbe), višji obrestni zahtevek od terjatev iz I. do IV. točke za plačilo obresti od 18. dne v mesecu dalje pa je zavrnilo.

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: * obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 183,75 EUR, odvesti davek in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila, kar je zahtevala tožnica več in drugače, pa je zavrnilo (V. točka izreka sodbe); * plačati odškodnino v bruto znesku 1.205,85 EUR, od bruto zneska obračunati in plačati z zakonom določene davke in prispevke, neto razliko v višini 704,52 EUR pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 dalje do plačila, vse pod izvršbo (VI. točka izreka sodbe); * povrniti stroške postopka in na transakcijski račun DSS v Ljubljani za tožnico nakazati znesek 343,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, ki teče od vročitve sodbe (VII. točka izreka sodbe); * povrniti stroške postopka v znesku 523,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, ki teče od vročitve sodbe (VIII. točka izreka sodbe); - da ne obstoji terjatev tožene stranke (do tožeče stranke) v višini 266,05 EUR (ki je bila uveljavljena zaradi pobota) (IX. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki - tožena stranka zoper ugodilni del sodbe, tožeča stranka pa zoper odločitev o stroških postopka v VII. in VIII. točki izreka sodbe. Uveljavljata vse pritožbene razloge in sicer bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeča stranka pa spremembo odločitve o stroških postopka – zvišanje prisojenih stroškov, ki so bili odmerjeni v prenizkem znesku.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili, da je tožnica upravičena do povračila stroškov za prihod na delo ter do regresa za prehrano skladno s kolektivno pogodbo. Zatrjevani drugačni dogovori tožnice niso resnični in jih tožnica ni dokazala. V času zaposlitve tožnice pri toženi stranki je veljala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2003), ki je v 4. odstavku 49. člena določala regres za prehrano v znesku 4,00 EUR dnevno. Naknadni dogovori, ne ustni ne pisni, se niso sklepali, kljub temu pa se je sodišče postavilo na stališče, da je bil med tožečo in toženo stranko sklenjen ustni dogovor, da se regres za prehrano obračunava v višini 6,12 EUR in da ga je toženec samovoljno znižal. Za tak zaključek ni nobenega verodostojnega dokaza. Sodišče ni upoštevalo, da je bila izjava priče A.A., da se je delavcem regres za prehrano obračunaval v višini 6,12 EUR, podana šele po vpogledu v plačilne liste in da dogovori med tožencem in tožnico tej priči niso bili znani, ker pri njih ni bila prisotna. Toženec pa je ves čas zatrjeval, da se je regres za prehrano obračunaval napačno in v nasprotju z dogovorom, da se obračunava skladno s KP v višini 4,00 EUR dnevno. Nasprotna trditev tožnice ni z ničemer dokazana. Iz sodbe niti ni razvidno, kaj konkretno tožena stranka tožnici dolguje – v 2. odstavku I. točke izreka je naveden znesek 85,47 EUR, v 2. alinei II. točke izreka pa znesek 152,64 EUR, ni pa navedeno, iz katerega naslova dolg izhaja. Tudi iz obrazložitve sodbe ne izhaja, ali se navedeni zneski nanašajo na regres za prehrano, prevozne stroške, plačo …, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Izpodbijana sodba je nezakonita tudi v delu, ki se nanaša na prisojeno kilometrino za prevoz na delo. Sodišče navaja, da tožnica iz utemeljenih razlogov ni mogla uporabljati javnega prevoza, ker ni imela ustrezne avtobusne povezave na relaciji B. – C. – B., kar ne drži. Noben predpis ne določa, da bi morala tožnica imeti neposredno linijo javnega prevoza do delovnega mesta, javni prevoz vsekakor obstaja, če mora tožnica vmes presesti, pa to ne pomeni, da je upravičena do kilometrine. Kilometrina bi ji pripadala le, če javnega prevoza res ne bi bilo, oziroma le za relacijo do prvega javnega prevoza, naprej pa je upravičena le do povračila stroškov 70 % cene javnega prevoza. V konkretnem primeru je tožnica imela javni prevoz – avtobus – od kraja bivanja do sedeža delodajalca (B. na relaciji D. – E., od tam pa do C.), zato bi ji šlo povračilo le v tem obsegu. Iz izreka sodbe ne izhaja, koliko stroškov za marec in april naj bi tožena stranka tožnici dolgovala, pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev, saj ni razlogov o tem, zakaj je sodišče 3. odstavek 50. člena KP za obrt in podjetništvo, ki je veljala do 22. 6. 2010, uporabilo tudi po tem datumu in zakaj je sodišče kot priznano nadomestilo upoštevalo 0,18 EUR za prevoženi kilometer, če je KP določala 0,15 EUR na prevoženi kilometer. Sodba o tem nima razlogov, tožena stranka pa ni mogla ugovarjati izračunu izvedenke v tem delu, če ji je uporabo teh parametrov izrecno naložilo sodišče s sklepom.

Tožena stranka se ne strinja niti z odločitvijo sodišča glede obračuna zamudnih obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust. Sklicuje se na 14. člen ZFPPIPP glede pojma trajne nelikvidnosti dolžnika. Več kot očitno je, da je bila tožena stranka nelikvidna, saj ni zmogla pravočasno poplačati niti obveznosti iz naslova plač.

Sodišče je zmotno presodilo, da je tožnica upravičena do plačila odškodnine za čas izgube odpovednega roka zaradi izredne odpovedi, ki je bila podana v nasprotju z določili ZDR. Tožnica je 21. 6. 2010 poslala opomin, ki ga je toženec prejel 23. 6. 2010. Konkretni razlog za izredno odpoved ni bil naveden, tožnica je le posplošeno zatrjevala kršitve zaradi zamujanja pri plačilu plač, neizplačanih plač in regresa in neplačila prispevkov, ni pa se jasno izjasnila, ali je toženec zamujal s plačili ali ji plače sploh ni izplačal. Dejstvo je, da so do 21. 6. 2010 zapadle tri plače. Tudi če bi bili dve plači izplačani z zamudo, bi tretjo toženec lahko plačal v osmih dneh po prejemu obvestila, vključno z zamudnimi obrestmi, enako velja za plačilo prispevkov, ki jih sicer od toženca terja davčni organ, vendar so bili v konkretnem primeru tudi plačani. Skladno z določbo 1. odstavka 112. člena ZDR znaša rok za podajo izredne odpovedi osem dni od predhodnega pisnega opomina delodajalca, ki ima osem dnevni rok za izpolnitev obveznosti (8 + 8 dni). Tožena stranka se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 201/2010, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je izredna odpoved zakonita, če delavec rok iz 1. odstavka 112. člena ZDR spoštuje. Odpoved lahko poda šele, ko poteče osem dni od pisnega opomina delodajalcu in pisnega obvestila inšpektorja za delo. Tožnica je tožencu pogodbo o zaposlitvi odpovedala že 29. 6. 2010, kar pomeni, da je bila odpoved podana prehitro in tožencu ni bil omogočen osemdnevni rok za izpolnitev obveznosti. Zmotno je stališče sodišča, da toženec zamude pri izplačilu plače ne bi mogel odpraviti. Zamuda se po 378. členu OZ odpravi tako, da se obračunajo in plačajo zamudne obresti.

Tožeča stranka se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede uspeha v postopku oz. glede višine in sorazmerja pri povrnitvi stroškov postopka. Sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da je tožnica s tožbo zahtevala 4.521,65 EUR, uspela pa z zahtevkom v višini 3.674,00 EUR, kar naj bi predstavljalo 81,25 % uspeh. Upoštevati bi moralo dejstvo, da se je prvotni zahtevek tožnice iz tožbe nanašal na plačilo bruto zneskov – ob upoštevanju bruto zneskov je bila v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta. Tožena stranka je šele po vložitvi tožbo oz. celo po vložitvi odgovora na tožbo poravnala davke in prispevke za tožnico, na kar je tožnica opozorila že v svoji 2. pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2012 in na podlagi obvestila DURS o plačilu davkov in prispevkov tudi modificirala svoj zahtevek in zahtevala le plačilo neto zneskov. To pa ne pomeni, da s tem delom zahtevka ni uspela, saj je do poravnave obveznosti prišlo po vložitvi tožbe. Poleg tega je treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica lahko natančneje postavila svoj zahtevek šele po tem, ko ji je tožena stranka predložila plačilne liste (za maj in junij 2010), ter da je bila modifikacija tožbenega zahtevka mogoča šele na podlagi izvedeniškega mnenja. Zadnja modifikacija zahtevka, ki ji je sodišče sledilo, je tista, glede katere bi sodišče moralo ugotavljati dejanski uspeh v pravdi, saj ni podlage za to, da bi se kot osnova ugotavljanja uspeha upoštevala prvotna tožba, vložena pred plačilom davkov in prispevkov in pred posredovanjem vseh listin oziroma preden je bil angažiran izvedenec. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen le v minimalnem delu, ki na uspeh nima vpliva, zato bi sodišče moralo tožnici priznati vse priglašene stroške, tudi stroške vseh kilometrin – tako nje kot pooblaščenca in ne zgolj dveh prihodov na narok, toženi stranki pa naložiti celotno povrnitev stroškov izvedenca.

V odgovoru na pritožbo tožene stranka tožeča stranka izpostavlja, da je priča A.A., ki jo je predlagala tožena stranka sama, v celoti potrdila tožničine navedbe glede priznane višine regresa za prehrano in drugih okoliščin. Navedena priča je pred vpogledom v plačilno listo pojasnila, da je bil takrat najvišji neobdavčeni znesek 6,12 EUR in da se je obračunaval vsem delavcem, tudi tožnici. Iz sodbe je razvidno, kaj konkretno tožena stranka dolguje tožnici, zato so neutemeljeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka, neutemeljene pa so tudi navedbe glede nepravilnosti obračunavanja stroškov prevoza na delo. Med strankama je obstajal dogovor glede izplačila kilometrine, tožnica pa javnega prevoza dejansko ni mogla uporabljati, za povratek iz službe pa tožnica niti teoretično ni imela možnosti, da se vrne z avtobusom. Irelevantne so navedbe glede sprememb določil uredbe glede višine priznanega nadomestila, ki naj bi veljale po 22. 6. 2010, gre pa tudi za nedovoljene pritožbene novote. V zvezi z ugovori glede višine parametrov, ki jih je upoštevala izvedenka, pa je tožena stranka imela možnost podati vprašanja izvedenki, ki jih ni podala in se je tudi z vsebino samega mnenja strinjala. Pravilna je tudi odločitev sodišča glede obračuna zamudnih obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust, tožena stranka pa ni podala ustreznih navedb v tej smeri, ampak le pavšalne navedbe brez predložitve dokazil. Tožena stranka prepozno opravljenih izplačil ne bi mogla sanirati, absurdne pa so navedbe, da bi lahko tretjo plačo izplačala v roku 8 dni po prejemu obvestila, če je do tedaj ni izplačala in je plače ves čas izplačevala z zamudo. Pri sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 201/2010 je tožena stranka spregledala, da gre ravno v primeru zamude z izplačilom plače za poseben primer, kjer dejstvo, da plača ni bila izplačana na plačilni dan, ni več mogoče popravljati niti s kasnejšim izplačilom, kar je povzelo in jasno obrazložilo tudi sodišče v predmetnem postopku.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena le delno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljanih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj je izpodbijani del sodbe mogoče preizkusiti, ker vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje glede na sprejeto odločitev štelo za bistvene. Tožena stranka zlasti neutemeljeno navaja, da naj bi bila izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena in da niti iz izreka – I. in II. točke izreka – niti iz obrazložitve ni jasno razvidno, kaj konkretno tožena stranka tožnici dolguje oz. na kaj se nanašata zneska 85,47 EUR ter 152,64 EUR. Izrek sodbe je kot celota, zlasti pa v I. in II. točki, pravilno oblikovan. Glede na določbo 3. odstavka 324. člena ZPP zadostuje, da izrek vsebuje prisojeni znesek – glavnico in zamudne obresti in praviloma niti ne sme vsebovati zapisa, iz katerega naslova izhaja dolg (plača, potni stroški, odpravnina ...), ker je to predmet obrazložitve. Izrek obsega le odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Iz obrazložitve sodbe, zlasti iz 6. točke, pa je glede navedenih dolgovanih zneskov (v I. in II. točki izreka) jasno razvidno, iz kakšnega naslova izhajajo prisojene terjatve iz delovnega razmerja, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo ter tožbenemu zahtevku v pretežnem delu utemeljeno ugodilo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno, ki je dovolj prepričljiva in logična, strinja. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar zlasti velja za oceno izpovedi priče A.A. ter tožnice. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici, ki je izpovedala, da se je pred zaposlitvijo s tožencem dogovorila za plačilo 6,12 EUR povračila stroškov za prehrano, kot je prejemala pri prejšnjem delodajalcu, saj je iz izpovedi prejšnjega računovodje A.A. razvidno, da se je sprva (v marcu 2010) vsem delavcem obračunavala prehrana po 6,12 EUR, to je do višine, do katere povračilo stroškov za prehrano med delom ni obdavčeno, gotovo zato, kot je izpovedal, ker je bil v zvezi s tem sprejet dogovor, kasneje pa se je malica obračunavala po 4,00 EUR dnevno. Stališče pritožbe, da ni nobenega verodostojnega dokaza za zaključek, da je bil med tožečo in toženo stranko sklenjen dogovor, o katerem je izpovedala tožnica in da je toženec nato samovoljno (enostransko) znižal regres za malico, torej nikakor ne drži. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen, prav tako pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da veljavnega ustnega dogovora s tožnico toženec ne bi smel enostransko spremeniti.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zahtevku za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, glede na izpoved tožnice, ki je pojasnila, da je bil z delodajalcem sklenjen dogovor tudi o izplačilu kilometrine po 0,18 EUR za vsak kilometer, kot določa uredba. Glede na ustni dogovor in ob upoštevanju dejstva, da zaradi slabih avtobusnih povezav na relaciji B.– C. – B., ki ji niso omogočale pravočasnega prihoda na delo in odhoda z dela, je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku tudi v tem delu utemeljeno ugodilo, saj tudi 3. odstavek 50. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in nasl.) določa, da je v primeru, če javni prevoz ni organiziran oziroma ga delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati, delavec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela najmanj v višini 0,15 EUR, oziroma v vsakokratni višini po Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, za vsak polni kilometer razdalje med bivališčem, določenim v pogodbi o zaposlitvi, do sedeža delodajalca oz. do mesta opravljanja dela. Navedena uredba pa je v 4. odstavku 3. člena določala, da se v davčno osnovo poleg povračila stroškov iz 1. odstavka ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in le-temu najbližjim postajališčem, če je najbližje postajališče od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer. Zato ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na spremembo 50. člena F. KP (ki je določal kilometrino najmanj v višini 0,18 EUR z veljavnostjo od 23. 6. 2010 dalje) in na določbo 2. odstavka 50. člena F. KP, ki določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela najmanj v višini 70 % najcenejšega javnega prevoza. Podlaga za izračun povračila stroškov za prevoz na delo in z dela je v obravnavanem primeru ustni dogovor, sklenjen med tožnico in toženo stranko, o višini povračila stroškov za prevoz na delo v znesku 0,18 EUR na kilometer, poleg tega pa so bili v tožničinem primeru izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 50. člena F. KP. Sklenjeni ustni dogovor, čeprav ga toženec neutemeljeno zanika, pa je bil tudi v celoti skladen s citirano določbo 3. odstavka 50. člena PKP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v prisojeni višini, ki je skladna z mnenjem izvedenke, na katerega tožena stranka ni imela pripomb in je zato s kakršnimikoli ugovori v zvezi z izračuni v pritožbi prekludirana, na kar pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo.

Pravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska iz naslova regresa za letni dopust, saj tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni predložila nobenih dokazil o nelikvidnosti, zgolj pavšalno sklicevanje na nelikvidnost pa ne zadošča za določitev kasnejšega roka izplačila regresa po 3. odstavku 131. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v skladu z 2. odstavkom 112. člena ZDR, saj izredna odpoved s strani tožnice ni bila podana v nasprotju z določili ZDR, kot zmotno meni pritožba. Res je sicer, da od dne, ko je bil toženi stranki vročen opomin (23. 6. 2010) do 29. 6. 2010, ko je tožnica toženi stranki vročila pisno odpoved, še ni potekel rok osmih dni za izpolnitev obveznosti, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da to ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi tožnice. Kadar gre za kršitev po 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR (v obravnavanem primeru je tožena stranka tožnici dve plači izplačala z zamudo, tretje pa do podaje odpovedi sploh ne), s kasnejšim izplačilom ni mogoče odpraviti kršitve. S plačilom zamudnih obresti, ki jih mora plačati delodajalec, če zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, se kršitev delodajalca (prepozno izplačilo plače oz. neizplačilo plače na plačilni dan) ne more odpraviti, zato izredna odpoved ni nezakonita, čeprav je podana pred potekom osmih dni za izpolnitev obveznosti. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno in skladno s sodno prakso, na katero se je sodišče prve stopnje sklicevalo v razlogih sodbe (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2012, sodba VDSS opr. št. Pdp 662/2012 z dne 5. 11. 2012), zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka (VII. in VIII. točko izreka sodbe) je utemeljena le delno.

Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da udeležba tožnice na narokih dne 30. 5. 2013 ter 1. 10. 2013 ni bila potrebna in da zato ni upravičena do povračila stroškov za prihod na sodišče. Stranka, čeprav ima pooblaščenca, ima vsekakor pravico sodelovati na narokih za glavno obravnavo, zlasti če se na njih zaslišujejo priče (kot na naroku dne 30. 5. 2013) in obravnava izvedensko mnenje (1. 10. 2013), zato so stroški za prihod na sodišče potrebni za pravdo v smislu 155. člena ZPP in je pritožba v tem delu utemeljena. Tožnica je upravičena tudi do povračila stroškov za prihod na sodišče v višini 2 x 16,20 EUR, to je skupaj 32,40 EUR. Za ta znesek je potrebno zvišati potrebne stroške postopka tožnice, ki jih je sodišče prve stopnje sicer odmerilo pravilno in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami in dopolnitvami – ZOdvT), tako da znašajo 817,20 EUR (namesto 784,80 EUR). Potrebni stroški po pravilni odmeri sodišča prve stopnje pa znašajo 609,00 EUR.

Pritožba utemeljeno graja tudi izračun uspeha v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica uspela v pravdi z 81,25 %, ker je s tožbo zahtevala 4.521,65 EUR, uspela pa je z zahtevkom v višini 3.674,00 EUR. Pritožba tožeče stranke pravilno opozarja, da je bil sprva postavljen tožbeni zahtevek v bruto znesku, nato pa je bila tožba modificirana zaradi naknadnega plačila prispevkov in davkov in nato po prejemu izvedenskega mnenja, tako da so bili s tožbo zahtevani neto zneski plače za sporno obdobje. Prispevki in davki so bili, kot izhaja iz podatkov v spisu, plačani po vložitvi tožbe (priloga A10), zato je potrebno pritrditi stališču tožnice, da je tudi v tem delu, ki se nanaša na naknadno plačane prispevke, s tožbo uspela. Po podatkih iz plačilne liste za marec 2010 (A9) je bila neto plača tožnice za ta mesec 848,39 EUR, bruto pa 1.186,75 EUR, kar pomeni, da je neto plača znašala 71,4 % bruto plače. V tem razmerju je pritožbeno sodišče glede na neto zneske, prisojene v izpodbijani sodbi (824,23 EUR neto plače za maj 2010, 763,98 EUR neto plače za junij 2010) izračunalo, da so znašali prispevki in davki za maj 2010 328,73 EUR (glede na bruto znesek 1.152,96 EUR), za mesec junij pa 304,70 EUR (glede na bruto znesek 1.068,68 EUR), to je skupaj 633,43 EUR. Tudi v tem delu (plačani prispevki in davki) je torej tožnica s tožbo uspela, saj je tekom postopka prilagodila tožbeni zahtevek in zahtevala le neto zneske, ker so bili prispevki plačani. Navedeni znesek je torej potrebno prišteti k znesku 3.674,00 EUR, ki ga je upoštevalo že sodišče prve stopnje, tako da je tožnica uspela z zneskom 4.307,43 EUR, to je s 95,26 %, tožena stranka pa s 4,74 %.

Po sklepu sodišča prve stopnje je bilo iz sredstev BPP izplačano 423,20 EUR, 95,26 % tega zneska pa znaša 403,14 EUR, zato je tožena stranka dolžna za tožnico plačati sodišču navedeni znesek (spremenjen oz. zvišan znesek v VII. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Potrebni stroški tožnice, kot je obrazloženo zgoraj, znašajo 817,20 EUR, tožnica pa je upravičena do povračila 95,26 % tega zneska, to je do zneska 778,46 EUR. Potrebni stroški tožene stranke znašajo 609,00 EUR, 4,74 % tega zneska pa znaša 28,86 EUR. Po medsebojnem poračunu je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 749,63 EUR. V navedenem obsegu je torej pritožba tožeče stranke utemeljena, v ostalem pa ni utemeljena, saj ni podlage, da bi se tožnici prisodili vsi priglašeni stroški ne glede na uspeh.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v skladu z določbami 351. člena, 5. alinee 358. člena ter 3. točke 365. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške za pritožbo, ki znašajo: nagrada za postopek 50,00 EUR (tar. št. 3220 ZOdvT), materialni stroški 10,00 EUR (tar. št. 6002 – pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev: 20 % nagrade) ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 73,20 EUR. Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, sama krije svoje pritožbene stroške. Prav tako pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne spada med potrebne stroške postopka. Izrek o stroških je v skladu z določbami 165., 154. in 155. člena ZPP ter ZOdvT.