Jedro

Med šolama obstajajo razlike, ki pa so po mnenju pritožbenega sodišča odločilne za uspešen osebnostni razvoj otroka. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da OŠ B. poleg prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom izvaja redni program osnovne šole, OŠ A. pa poleg prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom izvaja poseben program vzgoje in izobraževanja, ki je namenjen učencem, katerim je poseben program prezahteven. Na šolah sta programa prostorsko ločena, s tem, da OŠ B. izvaja pristop vključujoče šole za učence s posebnimi potrebami, katerega namen je, da se vsi učenci skupno vključujejo v šolske in zunajšolske aktivnosti. Nasprotna udeleženka utemeljeno temu programu pripisuje odločilno prednost v zagotavljanju uspešnega osebnostnega razvoja otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Predlagatelj v predlogu predlaga, da se otroka udeležencev, rojenega 22. 2. 2008, vpiše v Osnovno šolo1 A. v Y. Nasprotna udeleženka temu predlogu nasprotuje. V pridruženi zadevi je vložila predlog, da se otroka vpiše v OŠ B. v X. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta predlagala tudi, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo začasno že pred pravnomočnostjo sklepa odločilo o izbiri šole. Sodišče je sledilo predlogu nasprotne udeleženke in odločilo, da se nadomesti soglasje predlagatelja za vpis otroka v OŠ B. v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom (točka I sklepa). Predlog predlagatelja, da se otrok vpiše v OŠ A. je zavrnilo (točka II sklepa), zavrnilo pa je tudi predloga predlagatelja in nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe (točka III sklepa). Odločilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (točka IV sklepa).

2. Predlagatelj vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku. Predlagatelj v točkah (1-31) izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in navaja, da sodišče navedenih dejstev pri odločitvi ni upoštevalo. Podrobneje se bo do teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve, zato jih podrobneje v tem delu ne povzema. Predlagatelj navaja, da bi bilo v večjo korist otroka, da se ga vpiše v OŠ A. Sodišče ne navaja tehtnega razloga, zaradi katerega se je odločilo, da se otroka vpiše v OŠ B. Sodišče je nekritično sledilo le navedbam nasprotne udeleženke. Ni upoštevalo, da je pot do OŠ A. krajša, ko gre otrok v šolo od očeta, krajša pa je tudi pot ob upoštevanju obeh lokacij od udeležencev do OŠ B. Če bo otrok obiskoval OŠ B. bo pot od najbližje avtobusne postaje v ... do šole tako dolga, kot celotna pot od očeta do OŠ A. Otrok bo imel v primeru vpisa v OŠ B. do tja še dolgo pot z avtobusom, kar pomeni, da bo moral biti na avtobusni postaji nekoliko pred prihodom avtobusa, kar bo še dodatna izguba časa. Sodišče ni upoštevalo, da je otrok med tednom enako časa pri očetu, kot pri materi, zato bi se otrok le pol poti v tednu vozil z avtobusom, pol poti pa bi šel v šolo od očeta, kar bi bilo zanj, če bi obiskoval OŠ A. bistveno enostavnejše. Predstavitveni gradivi OŠ A. in OŠ B. potrjujeta, da ima OŠ A. vsa področja bolj urejena, razdelana in pregledna. Zmotna je ugotovitev sodišča, da ni potrebna primerjava šol, temveč le primerjava posameznih okoliščin. Pomembno je: koliko specialnih pedagogov ima posamezna šola, kakšno izobrazbo imajo, katere dejavnosti se izvajajo in kakšna strokovna pomoč se nudi učencem in staršem. Če sodišče ni imelo potrebnega znanja, bi moralo postaviti izvedenca, ki bi se glede teh dejstev opredelil. V konkretnem primeru je treba uporabiti Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in ne Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole. Pomembno je, da so starši seznanjeni, kdo in s kakšnimi kvalifikacijami bo učil njihovega otroka. Predlagatelj je izkazal, kdo in s kakšnimi kvalifikacijami bo učil otroka na OŠ A., nasprotna udeleženka tega ni dokazala, zato se ne ve, kdo bo učil otroka na OŠ B. Pomembno je, ali otroka s posebnimi potrebami uči navaden učitelj ali specialni pedagog. Sodišče bi moralo pridobiti informacije o izobrazbah učiteljev, ki učijo program nižjega izobrazbenega standarda na OŠ B, enako kot je te informacije dal predlagatelj za OŠ A. Navedbe sodišča v zvezi s stigmatizacijo o "šoli za prizadete“ so za to zadevo nepomembne in nedopustne. Izkazano je tudi nasilje na OŠ B., ki ga je sodišče v sklepu poskušalo minimalizirati. Na OŠ A. nasilja ni. Sodišče ugotavlja, da C. pozna deklico Z., pri tem pa ne upošteva, da C. na OŠ A. pozna specialno pedagoginjo, ki mu pomaga že več let. Stalno prebivališče otroka v Občini X ni relevanten kriterij za odločanje, katero šolo naj obiskuje otrok. Sodišče ne pojasni, zakaj otrok pri prešolanju na OŠ B. ne bo imel večjih težav pri vključitvi. Otrok OŠ A. pozna bolj, kot OŠ B., kjer je bil le tri dni nezakonito vpisan, na OŠ A. pa je hodil več let na učno pomoč k specialni pedagoginji. Udeleženca sta soglasna, da bi bilo za otroka koristno, da čim prej začne obiskovati prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, zato sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni izdalo začasne odredbe, saj gre za nujno zadevo. Vsako odlašanje predstavlja škodo za otroka, ker je program redne osnovne šole zanj prezahteven.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba očita sodišču, da bi moralo postaviti izvedenca, ki bi pojasnil prednosti šolanja na eni oziroma drugi šoli, če samo ni imelo potrebnega strokovnega znanja, vendar v pritožbi ne navede dejstev, ki bi se ugotovile z izvedencem in zaradi katerih bi bila odločitev drugačna, glede na dejstva, ki so v obravnavani zadevi odločilna. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, predlagatelj opira svoj predlog na dejstva, ki so sicer relevantna, ne pa odločilna za presojo utemeljenosti predlogov udeležencev. Pritožba nekritično zatrjuje, da sodišče ni navedlo nobenega tehtnega razloga za svojo odločitev. Sodišče ni sledilo le trditvam nasprotne udeleženke, kot zatrjuje pritožba. Prav nasprotno; upoštevalo je številna dejstva, ki jih je navedel predlagatelj in ob tehtanju dejstev, ki sta jih navedla udeleženca, pri izbiri šole utemeljeno dalo prednost predlogu nasprotne udeleženke, ker je takšna odločitev v korist otroka. Protispisna je trditev v pritožbi, da sodišče ni upoštevalo, da otrok preživi pri predlagatelju približno enako obdobje kot pri nasprotni udeleženki in da sodišče ni navedlo razlogov, zaradi katerih bo otrok imel manj težav pri prešolanju, če bo vpisan na OŠ B2. 5. Otrok je bil dodeljen nasprotni udeleženki v varstvo in vzgojo, predlagatelj pa ima obsežne stike z otrokom, ki z njim preživi približno toliko časa kot z nasprotno udeleženko. Otrokovo stalno prebivališče je v X, kjer živi nasprotna udeleženka, predlagatelj pa živi v Y. Iz odločbe Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami z dne 23. 8. 2017 izhaja, da je otrok usmerjen v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Odločitev v tem delu sprejemata udeleženca, zato tudi predlagata, da se otroka vpiše v OŠ, v kateri bo vključen v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Predlagatelj pa ne sprejema odločitve komisije v delu, da se otrok šola v OŠ B., kjer ima tudi stalno prebivališča. Udeleženca se ne moreta dogovoriti, v katero šolo naj se otroka vpiše, ali v OŠ A. v Y ali v OŠ B. v X. Ker med udeležencema ni soglasja o izbiri šole, otrok še vedno obiskuje OŠ T., ki takšnega prilagojenega programa izobraževanja ne zagotavlja. Otrok je na podlagi odločbe komisije začel obiskovati OŠ B. s 1. 9. 2017, s 6. 9. 2017 pa je šolanje nadaljeval na OŠ T. po rednem programu, ki za otroka ni primeren, ker se predlagatelj z izbiro šole ni strinjal. V šolski okoliš OŠ A. spada območje občine Y, v poseben program vzgoje in izobraževanja pa so vključeni tudi otroci iz občine X. Za otroka udeležencev ni predviden posebni program vzgoje in izobraževanja, temveč prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, ki se v občini X izvaja v OŠ B. 6. Sodišče je na podlagi Zakona o osnovni šoli in Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami pravilno ugotovilo, da ni zakonske omejitve, na podlagi katere udeleženca ne bi mogla vpisati otroka v OŠ A., čeprav ima otrok stalno bivališče v X. V OŠ A. bi otrok od očeta lahko hodil peš (12 minut hoje), medtem ko bi ga predlagatelj moral voziti, če bi bil otrok vpisan v OŠ B. Tudi pot od doma nasprotne udeleženke do OŠ B. je bližja za dober kilometer, vendar je ta pot v zimskih mesecih pogosto neprevozna. Ta dejstva dajejo prednost OŠ A. Vendar je treba upoštevati, da otrok od bivališča nasprotne udeleženke uporablja šolski avtobus, ki je organiziran do X, ne pa tudi do Y, kar pa je pomembneje, s prepisom na OŠ B. bo otrok uporabljal isti šolski avtobus kot sedaj, nato pa bi pot nadaljeval s spremljevalcem, ki ga zagotavlja OŠ B. Če bi obiskoval OŠ A, bi se od bivališča peljal s šolskim avtobusom do avtobusne postaje, na kateri sedaj izstopa, pot pa bi nadaljeval s prevozom, ki ga zagotavlja OŠ A. Povzete ugotovitve iz sklepa sodišča prve stopnje potrjujejo nadaljnjo ugotovitev sodišča, da s šolanjem v OŠ A. otrok ne bi prihranil veliko časa, ob tem, da predlagatelj otroka v šolo vozi. Ko bo otrok hodil v šolo brez spremstva, je časovno pot krajša, če bi otrok obiskoval OŠ A. Kljub tem okoliščinam, pa je bistveno, da se z obiskovanjem OŠ B. dosedanji način prihoda v šolo ne bi bistveno spremenil. Tudi izvajanje zunajšolskih aktivnosti (plesni tečaj in obiskovanje knjižnice), glede na obseg teh aktivnosti, ne more odločilno vplivaTI na izbiro šole.

7. Iz programov (obeh) šol izhaja, da po končanem osnovnošolskem izobraževanju po prilagojenem programu otroci lahko še tri leta obdržijo status učenca. Nedokazane so trditve predlagatelja, da OŠ B. ne izvaja programov usposabljanja v podaljšanem obdobju šolanja. Sodišče se je pravilno oprlo na odgovor Zavoda za šolstvo, iz katerega izhaja, da šoli enakovredno izvajata veljavni prilagojen izobraževalni program. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je večje število specialnih pedagogov na OŠ A. vezano tudi na izobraževanje učencev, ki imajo težje motnje in se šolajo v okviru posebnega programa. Predlagatelj v zvezi z večjim številom dodatnih aktivnosti, ki jih nudi OŠ A. ni trdil, da bi katera od aktivnosti, ki bi jo otrok želel obiskovati, na OŠ B. manjkala. Prednost OŠ A. pa je, da je novejša in bolje opremljena3. Predlagatelj tudi izpostavlja primer nasilja v OŠ B. in pri tem izpostavlja večji nadzor, ki ga zagotavlja OŠ A., kar pa glede na ostala dejstva ne predstavlja tiste odločilne okoliščine, zaradi katere bi bilo treba predlogu predlagatelja ugoditi.

8. Med šolama obstajajo še druge razlike, ki pa so po mnenju pritožbenega sodišča odločilne za uspešen osebnostni razvoj otroka. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da OŠ B. poleg prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom izvaja redni program osnovne šole, OŠ A. pa poleg prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom izvaja poseben program vzgoje in izobraževanja, ki je namenjen učencem, katerim je poseben program prezahteven. Na šolah sta programa prostorsko ločena, s tem, da OŠ B. izvaja pristop vključujoče šole za učence s posebnimi potrebami, katerega namen je, da se vsi učenci skupno vključujejo v šolske in zunajšolske aktivnosti4. Nasprotna udeleženka utemeljeno temu programu pripisuje odločilno prednost v zagotavljanju uspešnega osebnostnega razvoja otroka. Tudi nasprotna udeleženka ne izključuje možnosti, da bi se otroka prešolalo na OŠ A., če bi se izkazalo, da otrok ne more izpolnjevati prilagojenega šolskega programa.

9. Utemeljeno je tudi pričakovanje, da bo učinek spremembe okolja ob prešolanju manjši, če bo otrok nadaljeval šolanje na OŠ B. Otrok bo nadaljeval s stiki z otroki iz redne osnovne šole, kot jih ima sedaj, ob tem, da se kljub spremembi šole, ohranja šolski okoliš iz X, kjer se je otrok že sedaj šolal. Otrok ima na isti šoli v okviru istega programa tudi znanko Z., s katero je hodil v vrtec. Čeprav bo Z. najverjetneje obiskovala višji razred, je pomembno, da otrok vstopa v novo okolje, kjer ima znance med sošolci. Iz teh razlogov ni moč dati prednosti OŠ A., čeprav je otrok v času, ko je bil v vrtcu, obiskoval to šolo zaradi učne pomoči in pozna specialno pedagoginjo. Tudi iz strokovnega mnenja CSD izhaja, da CSD daje prednost OŠ B. CSD je opravil razgovore z udeležencema in otrokom, takšno željo pa je izrazil tudi otrok, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in pri tem tudi upoštevalo, da je izražena želja otroka lahko tudi posledica vpliva nasprotne udeleženke5. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je otrok v več izjavah izrazil željo, da želi obiskovati OŠ B., s tem pa je že ponotranjil prepričanje o pravilni izbiri šole, kar mu bo olajšalo prehod v novo šolsko okolje. To pa so razlogi, zaradi katerih izvedba dokaza z izvedencem, ki bi ocenil kvaliteto učiteljev in programov (obeh) šol, ne bi mogla vplivati na odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog predlagatelja glede vpisa otroka v OŠ B., zato je posledično tudi zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

12. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 V nadaljevanju OŠ. 2 Glej npr. 28., 30. 31. in 32 tč. sklepa sodišča prve stopnje. 3 Podrobneje glej pritožbo na str. 4 – 5. 4 Podrobneje glej 28. tč. obrazložitve sobe sodišča prve stopnje. 5 Podrobneje glej 31. tč. sklepa sodišča prve stopnje.