Jedro

Toženka tako občutne spremembe tečaja EUR/CHF v trenutku sklepanja pogodbe ni mogla z gotovostjo napovedati in je tožnikoma predstavila vse bistvene informacije, s katerimi je razpolagala.

Znatno neravnotežje se kaže bodisi v znatnem ekonomskem učinku nejasne pogodbene določbe bodisi v resnem posegu v potrošnikov pravni položaj v smislu omejitve pravic, oviranju izvrševanja pravic ali naložitve dodatnih obveznosti.

Pravica kreditojemalca predlagati konverzijo po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma predstavlja učinkovito obliko zavarovanja pred nadaljnjim izvajanjem spornega pogodbenega pogoja, saj bi s prenovitvijo kreditne pogodbe ugasnila glavna obveznost, z njo pa tudi valutno tveganje, ki sta ga tožnika prevzela s sklenitvijo pogodbe.

Za zaključek o tem, da je tožnik (potrošnik) vedel za razlog ničnosti pogodbe, je pomembno tudi, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebno, da se je seznanil s pravno oceno o morebitni ničnosti pravnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 2. 2021 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala ugotovitev, da so Kreditna pogodba št. 000 z dne 20. 11. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 29. 11. 2007 in Notarski zapis št. SV 892/2007 z dne 29. 11. 2007 nični, ter od toženke zahtevala plačilo 60.764,79 EUR iz naslova neupravičeno (pre)plačanega kredita z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da sta tožnika dolžna toženki v 15-ih dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 9.004,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do njihovega plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (s stroškovno posledico). Prerekata zaključek sodišča, da je lahko dogovor o valuti vračila podvržen presoji poštenosti le, če ni zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Zaključek sodišča, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, naj bi bil napačen. Kreditojemalec mora prejeti pojasnila glede tega, kako bo dejstvo, da je dolžan posojilo vračati v tuji valuti, vplivalo na njegov ekonomski položaj v celotni dobi vračanja kredita, in sicer da lahko predvidi uresničitev „slabega scenarija“. Sodišče bi moralo na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključiti, da toženka lastnosti spornega kredita ni predstavila na pojasnjen način. Namesto tega je nekritično sledilo izpovedbam bančnih uslužbencev, ki so izpovedovali v toženkino korist. Iz njihovih izpovedb izhaja, da so podali zgolj abstraktna, posplošena in nekonkretizirana pojasnila, ki tožnikoma niso ponudila več informacij, kot sta jih pridobila iz besedila kreditne pogodbe. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je bančnica A. A. nepristranska in verodostojna priča, ker ni več zaposlena pri toženki. Tudi, če ni več zaposlena, je pričakovati, da bo z izpovedbo poskusila opravičiti ravnanje v preteklosti, ko je tožnikoma predstavila vsebino kredita. Sodišče je izpovedbam drugih kreditojemalcev odreklo vso verodostojnost, pri tem pa ni upoštevalo, da zmeda v njihovih izpovedbah izvira iz neveščega nastopanja na sodiščih. Okoliščina, da sta priči (kreditojemalca) B. B. in C. C. v predpogodbeni fazi preverila preteklo gibanje tečaja CHF/EUR, ne more iti v škodo tožnikov oziroma kreditojemalcev. Takšna ravnanja kvečjemu kažejo na visoko raven skrbnosti potrošnikov in dejstvo, da banka pred sklenitvijo kreditne pogodbe o gibanju tečaja CHF kreditojemalcem ni dala konkretnejših informacij. Dejstvo, da je A. A. naredila izračun za kredit v CHF in EUR, še ne dokazuje, da ni favorizirala kredita v CHF. Popolnoma nepomembno je tudi dejstvo, da so kreditojemalci pred sklenitvijo kreditne pogodbe na banko prišli dvakrat ali trikrat, saj jim banka ob tem ni nudila ustreznih informacij glede prevzetih tveganj. Ker je dokazno breme glede izpolnjene pojasnilne dolžnosti na toženki, bi morala slednja predložiti dodatne dokaze glede navodil za trženje kreditov v tuji valuti. Sicer pa že sama odsotnost prodajnih protokolov kaže na to, da bančni referenti niso imeli s strani vodstva toženke ustreznih informacij, ki naj bi jih delili s kreditojemalci. Napačna je tudi presoja vsebine reklamnih letakov, ki kredit v tuji valuti oglašuje kot varen produkt. Toženka je na takšen način kreditojemalcem vzbujala lažen občutek, da s kreditom v tuji valuti ne morejo ničesar zgrešiti. Tožnika poudarjata, da je bistvo pojasnilne dolžnosti v tem, da se kreditojemalcem predstavijo možne posledice prevzetega tveganja – da se jim predstavi tudi možnost uresničitve slabega scenarija. Opozarjata na napačen zaključek sodišča, da sta vedela, da se znesek glavnice spreminja, ker je bil na dan črpanja kredita znesek glavnice drugačen od zneska na dan sklenitve pogodbe. Na dan črpanja kredita je bila kreditna pogodba že podpisana, zato je bila kakršnakoli ugotovitev tožnikov o vplivu tečaja na glavnico že prepozna. Napačen je tudi zaključek sodišča, da pojasnilo o tveganju vsebujejo določbe kreditne pogodbe in izjave o prevzemu valutnega tveganja, saj gre za splošna in abstraktna pojasnila. Beseda „tveganje“, četudi večkrat zapisana, ne pomeni nič, če ni ustrezno obrazložena. Dvig mesečne anuitete za nekaj % za tožnika ni predstavljal pomembnega tveganja, je pa zanju pomembno tveganje predstavljal znaten dvig CHF. Za konkretni primer tudi ni relevantno, da je tožnika o pravnih posledicah sklenjenega pravnega posla poučila notarka. Iz notarskega zapisa namreč ne izhaja, da je notarka tožnika podučila o valutnih tveganjih, temveč o čisti vrednosti kredita, obrestni meri in pravnih posledicah neplačila. Izjavi tožnikov, da sta bila pripravljena „zategniti pas“, je sodišče dalo prevelik pomen. Toženka je tožnikoma kredit v tuji valuti predstavljala kot najbolj ugoden kredit v svoji ponudbi, čeprav je Banka Slovenije že v juniju 2005 opozarjala, da je pričakovati apreciacijo švicarskega franka. Ne sprejemata argumentacije sodišča, da sta imela glede na letnik rojstva (1981 in 1983) že določene življenjske izkušnje s tujimi valutami in bi se morala zavedati valutnega tveganja. Njune dotedanje življenjske izkušnje so namreč kvečjemu potrjevale, da gre za stabilno valuto z minimalnim nihanjem. Glede presoje sodišča, da ni mogoče trditi, da bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena samo z izdelavo simulacij o tečajnih spremembah, tožnika pojasnjujeta, da je takšen prikaz za povprečnega potrošnika najbolj pregleden, saj omogoča presojo ekonomskih posledic za potrošnika. V zvezi s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in presojo sodišča, da je splošno znano, da se tečaji gibljejo v obe smeri, poudarjata, da ni del splošnega vedenja, da lahko stabilne valute, kakršen je švicarski frank, nihajo v tolikšni meri. Dejstvo, da je imela tudi njena uslužbenka A. A. kredit v CHF, ne more dokazovati, da toženka v času sklepanja kreditnih pogodb ni razpolagala z informacijami o devalvaciji domače valute. Če je bila A. A. v dobri veri, ne pomeni, da je bila v dobri veri tudi toženka, to je njena delodajalka. Sodišče je nekritično presojalo toženkin reklamni letak „Stanovanje ali stanovanjska hiša so sanje vsakega Slovenca“. Letak ne predstavlja opozorila na tveganje, temveč zagotovilo, da je tveganje minimalno. V nadaljevanju izpostavljata presojo sodišča, da je valutno tveganje prevzela tudi toženka, zaradi česar v pogodbenem razmerju ni izrazitega neravnovesja in pogodbeni pogoj ni nepošten. Poudarjata, da je toženka vsa tveganja prevalila na kreditojemalca. Toženka je bila za razliko od njiju izpostavljena samo kreditnemu tveganju, ki je popolnoma enako tveganju pri kreditu v EUR. V primeru uresničitve kreditnega tveganja bi namreč toženka lahko z izvršbo posegla na nepremičnino tožnikov. Napačna je presoja sodišča, da toženka od kreditov v CHF ni imela koristi, saj je z oblikovanjem poceni produkta zadržala obstoječe in pridobila nove kreditojemalce ter se njene koristi zato kažejo v kreditnih zaslužkih. Ni pomembno, ali se je napoved Banke Slovenije iz Poročila o finančni stabilnosti iz leta 2005 uresničila ali ne, temveč je bistveno to, da so informacije o možnosti velike izpostavljenosti potrošnikov tečajnemu tveganju obstajale. Tudi dejstvo, da se tožnika za konverzijo kredita, ki sta jo imela na voljo, nista odločila, jima ne more iti v škodo. Z morebitno konverzijo se pogodbena asimetrija ne bi popravila, saj bi konverzija preprečila le, da bi se asimetrija še naprej povečevala. Opozarjata na sodbo VSM I Ip 877/2020 in na toženkino opustitev dolžne skrbnosti, da jima zagotovi stabilno in odgovorno financiranje. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da je dajatveni del zahtevka že zastaral. S stališčem sodišča, da zastaralni rok prične teči, ko stranka izve za okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje ničnost pogodbe in ko se je imela možnost seznaniti z višino zahtevka, je pravica do uveljavljanja ničnosti zaradi nepoštenega pogoja dejansko izvotljena. Nadalje izpodbijata odločitev sodišča glede višine pravdnih stroškov, ki jih je sodišče priznalo toženki in predlagata, naj ji pritožbeno sodišče prizna le stroške za pripravo odgovora na tožbo ter prvo in drugo pripravljalno vlogo, podredno, pa da naj skrbno pretehta, katere vloge toženke so bile za konkretni pravdni postopek relevantne.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnikoma.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika v tej pravdi zahtevata ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 000 z dne 20. 11. 2007 (kreditna pogodba) in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ, ki sta bila sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 892/2007 z dne 29. 11. 2007. Zatrjujeta, da jima toženka ni razkrila vseh okoliščin, ki bi vplivale na razumevanje tveganja sklenitve kreditne pogodbe, vezane na valuto CHF, zaradi česar pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Podatke Banke Slovenije o tveganosti tovrstnih kreditov jima je zavestno zamolčala, kreditu vezanemu na CHF, je dajala prednost. S tem, ko je vse breme valutnega tveganja prevalila na kreditojemalca, je sebe zaščitila pred tveganjem, ki ga prinaša takšen kredit. Ker je s svojim ravnanjem povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, je pogodbeni pogoj nepošten, posledica pa je ničnost pogodbe.

6. V času sklepanja sporne kreditne pogodbe je bila pogodbena svoboda med banko in potrošniki omejena z Zakonom o varstvu potrošnikov/ZVPot,1 ki je v 22. členu določal, da pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Pogodbeni pogoji so morali biti jasni in razumljivi; nejasna določila je bilo treba razlagati v korist potrošnika. V 23. členu je ZVPot predvidel, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, sicer so taki pogoji nični. 24. člen ZVPot pa je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene: če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v korist potrošnika; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali da nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja.

7. Sistem varstva potrošnikov, ki je bil vzpostavljen z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), temelji na dejstvu, da je potrošnik glede pogajalske sposobnosti in obveščenosti v podrejenem položaju do prodajalca, zaradi česar na vsebino vnaprej sestavljenih pogojev ne more vplivati.2 Za presojo (ne)poštenosti takih pogojev (pogodb) sta odločilna 3. in 4. člen Direktive. Po 3. členu so prepovedani nepošteni pogoji – pogoji, ki v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Na podlagi 4. člena se nepoštenost presoja glede na naravo blaga ali storitev, upoštevaje vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe. Nedovoljenost teh pogodbenih pogojev se v skladu z Direktivo ne presoja, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.

8. Izpodbijana odločitev (o zavrnitvi tožbenega zahtevka) je pravilna ne glede na to, ali stališču sodišča prve stopnje, da je dogovor o valuti vračila kot glavni predmet pogodbe lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti,3 pritrdimo (ali ne). Poleg presoje, ali je pogodbeni pogoj o valuti vračila jasen in razumljiv (test transparentnosti), je namreč omenjeno sodišče (iz previdnosti) opravilo tudi presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Zato morebitno napačno materialnopravno stališče, da je ocena nepoštenosti zamejena na primere nejasnih in nerazumljivih pogodbenih pogojev, (kot rečeno) ne vpliva na pravilnost končne odločitve.

**O (ne)izpolnjeni pojasnilni dolžnosti**

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz meril, ki jih je začrtalo Sodišče EU v zadevi C-186/15 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc in drugi proti Banca Romaneasca SA; v nadaljevanju: zadeva Andriciuc). Bistvo odločitve sprejete v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja.4

10. Pritožba ne graja zaključka sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku, temveč vztraja, da se tožnika ob podpisu pogodbe nista mogla zavedati, da lahko pride do večjih nihanj tečaja, ker gre za stabilni valuti (CHF in EUR), poleg tega jima toženka ni pojasnila, da lahko nihanje tečaja vpliva na poplačilo preostale glavnice. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje jasnosti in razumljivosti pogodbene določbe upoštevalo tako slovnično jasnost in razumljivost določbe kot tudi relevantne okoliščine ob sklepanju sporne kreditne pogodbe, in sicer, ali je toženka dala tožnikoma zadostna pojasnila, da sta lahko ob sklepanju kreditne pogodbe ocenila potencialne učinke prevzetih obveznosti na njun pravni položaj.

11. Pritožba presojo teh okoliščin neutemeljeno graja v smislu zatrjevane kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.5 Dokazna ocena, ki je prvostopenjsko sodišče vodila do zaključka o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, je obsežna, temeljita in prepričljiva (glej točke 48 do 64 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno navajanje glede nje ne poraja nobenih pomislekov. Presoja je oprta na naslednje izkazane okoliščine: da sta imela tožnika pri toženki pred sklenitvijo kreditne pogodbe več sestankov oziroma razgovorov; da sta bila tožnikoma enakovredno - v smislu izračuna - predstavljena oba kredita, prvi vezan na EUR in drugi na CHF; da so bile tožnikoma glede kredita v CHF pojasnjene tako prednosti kot slabosti, in sicer, konkretno glede prednosti, da je kredit vezan na nižjo obrestno mero, in glede slabosti, da se morebitna sprememba tečaja odraža tako na glavnici kot anuiteti, da torej obstaja dvojno tveganje - obrestno tveganje, ker se LIBOR spreminja, in valutno tveganje, ker se tečajno razmerje EUR/CHF spreminja, na kar pa toženka ni imela (nima) vpliva; da je bančna referentka tožnikoma in drugim kreditojemalcem svetovala, naj sproti spremljajo gibanje tečaja CHF/EUR, saj ga ni mogoče vnaprej napovedati in naj vzamejo kredit v tisti valuti, v kateri prejemajo plačo, ni pa napovedala, do kakšnih nihanj lahko pride, niti ni tožnikoma zagotovila, da gre za varen kredit. 12. Da je toženka v obdobju sklepanja sporne kreditne pogodbe v letu 2007 prednost dajala kreditu v CHF, tožnika tudi po mnenju pritožbenega sodišča nista dokazala. Toženkini zaposleni (bančni delavci) so izpovedali, da so bili kriteriji za ugotavljanje kreditne sposobnosti za oba kredita enaki, stranka pa je bila tista, ki se je odločila, kateri kredit (v EUR ali CHF) želi imeti. Zavzemanje pritožbe, da so s takšnimi izpovedbami priče želele prikriti lastno odgovornost, ni prepričljivo, saj ne gre za vprašanje njihove osebne odgovornosti. Zato ni moč slediti niti njenemu navajanju, da sodišče prve stopnje bančnim delavcem ne bi smelo verjeti. Zgolj zato, ker je priča izobražena na področju bančnega poslovanja in bolj povezana s toženko kot tožnikoma, pa ji tudi ni mogoče (vnaprej) odreči verodostojnosti (prepričljivosti). Ker je sodišče prve stopnje svojo oceno izpovedb zaslišanih bančnih delavcev opravilo tako v povezavi z izpovedbami tožnikov ter drugih kreditojemalcev kot v povezavi z (dokaznimi) listinami, jo kot celovito in prepričljivo to sodišče sprejema.

13. Očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo skladnih izpoved drugih kreditojemalcev, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do njihovih izpovedb opredelilo in njihovo vsebino ustrezno umestilo k izpovedbam ostalih prič in tožbenim navedbam. Ne drži, da je ob tem pričam vnaprej odvzelo vso verodostojnost. Zakaj je štelo, da so deli izpovedb neverodostojni, je tudi konkretno obrazložilo (iz izpodbijane sodbe izhaja izkustveno prepričljivo pojasnilo, zakaj izpovedbi priče B. B., ki je član društva Frank, ni verjelo v delu, da v času sklepanja kreditne pogodbe ni vedel, kaj je LIBOR in EURIBOR).6

14. Pritožbeno poudarjanje, da bi moralo sodišče prve stopnje reklamni letak o kreditih v CHF kot „kreditih z minimalnimi tveganji“ drugače dokazno ovrednotiti, ni utemeljeno. Da z reklamnim letakom pred sklenitvijo kreditne pogodbe nista bila seznanjena, tožnika (posredno) priznavata tudi v pritožbi, zaradi česar omenjeni letak na njuno konkretno odločitev ni mogel vplivati. Pritožba nadalje ne uspe prepričati v to, da vsebina reklamnega letaka odraža splošno politiko toženke v času sklepanja sporne kreditne pogodbe. Nenazadnje tožnika sama v pritožbi trdita, da toženka ni imela nobenih drugih internih dokumentov, ki bi na njeni strani dokazovali protokole in navodila pri prodaji obravnavanega bančnega produkta.

15. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da zahteva tožnikov, da bi jima toženka pred sklenitvijo pogodbe morala predložiti več različnih simulacij odplačevanja kredita, ni utemeljena. Takšna zahteva (po simulacijah kreditne obveznosti za različne tečaje) je pretirana (formalistična) in zato ne more biti odločilna.7 Tudi pritožba glede tega pravilno izpostavlja, da je bistveno, da so kreditojemalcu predstavljene možne posledice uresničitve slabega scenarija prevzetega kredita. Vendar, tako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ne sprejema zavzemanja tožnikov, da jima takšna informacija ni bila predstavljena. V okvir pojasnila glede potencialne uresničitve slabega scenarija bi - denimo - sodila informacija, da tveganje uresničitve slabega scenarija obstoji že zato, ker je gibanje tečaja EUR/CHF tudi za toženko popolna neznanka in ni mogoče napovedati niti obsega niti smeri gibanja tečaja. Dokazni postopek je brez dvoma pokazal, da sta takšno informacijo tožnika prejela. Glede na pojasnilo bančne delavke toženke o tem, da obsega in smeri gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče vnaprej predvideti in nanj banka tudi nima vpliva, upoštevajoč ročnost kredita (15 let), sta se tožnika kot povprečno skrbna potrošnika8 lahko zavedala vpliva tečajnega tveganja na njuno kreditno obveznost. Pri tem jima gre verjeti, da se njuna izpovedba o pripravljenosti „zategniti pas“ nanaša na nihanje do nekaj odstotkov, saj si neomejenega „zategovanja pasu“ ob prejemanju omejenih dohodkovnih prilivov ni mogoče predstavljati niti, ko gre za vprašanje hipotekarnih stanovanjskih kreditov. Vendar pa bi bilo (iz razloga ker jima je bila tudi po prepričanju tega sodišča dinamika ekonomskega cikla valute CHF v prihodnosti predstavljena kot (popolna) neznanka9) kvečjemu njima moč očitati, da sta podcenila možnost potencialno znatnih sprememb tečaja CHF v 15-letnem obdobju vračanja kredita.

16. Da je toženka lahko predvidela realne možnosti za bistveni dvig valute, ne drži. Slednja tako velike spremembe tečaja CHF v breme EUR ni mogla pričakovati, zaradi česar njene pojasnilne dolžnosti ni moč strožje presojati, za kar se zavzema pritožba. Tega namreč dokazni postopek ni potrdil, ne izkazuje pa niti Poročilo Banke Slovenije iz junija 2005, na katerega se sklicuje pritožba. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, sprejetem v primerljivih zadevah,10 da omenjeni dokument vsebuje zgolj splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju, upoštevaje nizko raven CHF in pričakovanje apreciacije. Pravilno je pojasnilo tudi, da je apreciacija na določeni točki ekonomskega cikla dolgoročno vedno lahko pričakovana, ne pa natančno napovedljiva, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru, ko se v obdobju od 2005 – 2007 kratkoročna napoved Banke Slovenije o rasti CHF ni uresničila. Ker torej toženka ni mogla napovedati tako bistvenih sprememb tečaja, do katerih je prišlo v letih 2011 oziroma 2015, opustitev opozorila na možnost bistvenega dviga CHF valute ne pomeni, da svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.

17. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, tako ekonomske, kot življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.11 Vsebina izvedene pojasnilne dolžnosti, kakršno je pokazal dokazni postopek v obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je bilo upravičenju (ravnotežju) na strani tožnikov, da se seznanita s potrebnimi informacijami in hkrati sprejmeta zase najsprejemljivejšo rešitev, zadoščeno.

**O (ne)poštenosti glavnega pogodbenega pogoja**

18. Tožnika v pritožbi vztrajata, da sporni pogodbeni pogoj o vračilu kredita, vezanega na tujo (CHF) valuto, v nasprotju z zahtevo dobre vere v njuno škodo povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Izpostavljata, da je toženko k prodaji dolgoročnih stanovanjskih CHF kreditov vodil komercialni interes po čim večjem zaslužku, vso tveganje pogodbenega posla pa je prevalila na tožnika kot kreditojemalca, zaradi česar je sporni pravni posel ničen.

19. Sankcijo ničnosti je ZVPot v 23. členu predpisoval za pogodbene pogoje, ki so za potrošnika nepošteni. Za presojo predpostavk nepoštenosti je (ob interpretaciji prvega odstavka 3. člena Direktive) odločilno, ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika tečaja in tedaj obstoječimi okoliščinami, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja v škodo potrošnika med trajanjem kreditne pogodbe. Če je bila banka o teh rizikih seznanjena, pa o tem ni obvestila potrošnika, je bila v času sklepanja pravnega posla nedobroverna.12

20. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, da toženka tako občutne spremembe tečaja EUR/CHF v trenutku sklepanja pogodbe ni mogla z gotovostjo napovedati in je tožnikoma predstavila vse bistvene informacije, s katerimi je razpolagala. Nasprotnih (posplošenih) pritožbenih trditev, da je toženka večja nihanja pričakovala, dokazni postopek ni potrdil. Enaka ugotovitev velja za pritožbeno izpostavljanje, da je toženka informacijo o pričakovanju večjega nihanja prikrivala svojim delavcem, ki so imeli kredit v tuji (CHF) valuti. Splošna (hipotetična) možnost apreciacije švicarskega franka glede na gibanje tečaja oziroma njegovo nizko raven v preteklosti pa za zaključek o tem, da je bila toženka seznanjena s konkretno drastično rastjo tečaja CHF, ne zadošča. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v obravnavanem primeru za kreditno pogodbo z aleatorno naravo.13 Prepričljivo je tudi pojasnilo, da takšna pogodba ob sklenitvi za toženko ni prestavljala le dobička in za tožnika le izgubo. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje, da je bila toženka izpostavljena samo kreditnemu tveganju. Že prvostopenjsko sodišče je tožnikoma na razumljiv in obširen način pojasnilo, da sta obrestno tveganje nosili obe stranki, tožnika sta nase prevzela valutno tveganje, toženka pa je prevzela kreditno tveganje. Tudi pritožbeni argument, da je toženka kreditno tveganje lahko ublažila z izvršbo na zavarovane nepremičnine kreditojemalcev, ni utemeljen. Zgolj dejstvo, da je bil kredit zavarovan s hipoteko, za toženko še ne pomeni uspešne prodaje nepremičnine in popolnega poplačila terjatve, saj dvig CHF, ki je povečeval preostalo kreditno obveznost kreditojemalca, ni (avtomatično) povečeval tudi vrednosti s hipoteko obremenjenih nepremičnin kreditojemalcev. Pritožbena teza,14 da toženka pri takem kreditu ni mogla utrpeti nobenih izgub, se tako izkaže kot zmotna.

22. Neutemeljena (posplošena/neizkazana) je pritožbena trditev, da je toženka z oblikovanjem tovrstnih ugodnih bančnih produktov ustvarjala kreditne zaslužke v smislu pridobivanja novih komitentov in ohranjanja konkurenčne prednosti na trgu. Znatno neravnotežje se kaže v bodisi znatnem ekonomskem učinku nejasne pogodbene določbe bodisi v resnem posegu v potrošnikov pravni položaj v smislu omejitve pravic, oviranju izvrševanja pravic ali naložitve dodatnih obveznosti.15 V okviru omenjenih trditev pritožba ne izpostavlja (opredeljuje) nobene od navedenih (za presojo obravnavanega pravnega standarda relevantnih) okoliščin.

23. Slediti ni moč niti pritožbenemu oporekanju ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta imela tožnika za izognitev tečajnemu tveganju (med drugim) možnost spremembe kreditnih obveznosti v pogodbo v domači valuti ter predčasnega (delnega ali celotnega) poplačila kredita. Glede presoje obstoja znatnega neravnotežja je relevantno tudi, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnje izvajanje spornega pogodbenega pogoja.16 Pravica kreditojemalca predlagati konverzijo po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma predstavlja učinkovito obliko zavarovanja pred nadaljnjim izvajanjem spornega pogodbenega pogoja, saj bi s prenovitvijo kreditne pogodbe ugasnila glavna obveznost, z njo pa tudi valutno tveganje, ki sta ga tožnika prevzela s sklenitvijo pogodbe. Da je toženka to pravico tožnikoma (konkretno) onemogočila, tožnika nista zatrjevala. Poleg tega so njeni (bančni) uslužbenci v postopku izpovedovali, da slednja nikomur ni odklonila prošnje za konverzijo kredita. Trditve, da bi morala tožnika pri konverziji plačati ponovno vse stroške odobritve, notarja, zavarovanja in ponovne preveritve kreditne sposobnosti, pa so presplošne (nekonkretizirane) in že zato neupoštevne.

24. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, na pravilnost presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja s strani prvostopenjskega sodišča nimajo vpliva. Toženka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere in povzročila neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, kot zatrjujeta tožnika. Sporni pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa ni nična (prvi odstavek 3. člena Direktive, prvi odstavek 24. člena ZVPot).

**O zastaranju dajatvenega zahtevka**

25. Tožnika sta s spremembo tožbe dne 1. 2. 2017 postavila tudi dajatveni zahtevek za plačilo 60.764,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta temelji na predpostavki, da sta kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve nična; njegova podlaga je torej v določbi prvega odstavka 87. člena OZ.17 Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je dajatveni zahtevek zastaral z dnem 1. 1. 2017 in s tem pritrdilo toženkinemu ugovoru zastaranja. Pritožba ta zaključek napada s stališčem, da povračilni zahtevki po 87. členu OZ nastanejo z ugotovitvijo, da je posel ničen. Ker takrat prične teči zastaralni rok, zastaranje v konkretnem primeru še ni nastopilo.

26. OZ posebnih določb o zastaranju zahtevkov iz neupravičene pridobitve ne vsebuje. Enotno stališče sodne prakse in pravne literature je, da za kondikcijske zahtevke, ki izvirajo iz izpolnitve ničnih pravnih poslov, velja splošen zastaralni rok. Glede vprašanja, kdaj zastaranje začne teči, si pravna literatura in sodna praksa nista enotni. Po objektivnem kriteriju začne zastaranje teči že od trenutka, ko je bila opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe; glede na relativni kriterij pa zastaranje teče, odkar je stranka izvedela (ali je bila dolžna vedeti) za razlog ničnosti pogodbe; če zanj ni vedela in ni mogla vedeti, pa zastaranje teče od trenutka pravnomočnosti odločbe, s katero je bil pravni posel spoznan za ničnega (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020).

27. Ob upoštevanju specifičnosti narave potrošniških razmerij je Vrhovno sodišče RS v prej omenjeni odločbi (II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020)18 dalo prednost relativnemu kriteriju in pojasnilo njegovo pravilno uporabo: za zaključek o tem, da je tožnik (potrošnik) vedel za razlog ničnosti pogodbe, je pomembno tudi, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebno, da se je seznanil s pravno oceno o morebitni ničnosti pravnega razmerja. V zvezi s tem je potrebno upoštevati tudi, katera možnost je primerna glede na interese banke na eni in zahtevo po varstvu (interesov) tožnika na drugi strani: ali da zastaranje v tem času (še) ne teče, ali pa da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v postopku) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo potrebnih dejanskih in pravnih informacij.

28. Upoštevaje predhodno navedeno zato ni moč pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je zastaranje dajatvenega zahtevka v konkretnem primeru pričelo teči najkasneje 1. 1. 2012 (ko je bilo tožnikoma jasno oziroma jima je moglo postati jasno, da sta s pogodbo prevzela tveganje tečajnih razlik). Četudi sta tožnika v letu 2011, kot je izpovedala tožnica, budno spremljala dogajanje v zvezi s perečo problematiko CHF kreditov in sta lahko v tistem obdobju ozavestila vpliv zaznavnih tečajnih sprememb na njuno kreditno obveznost po sporni kreditni pogodbi, ni mogoče hkrati (oziroma na tej podlagi) zaključiti, da sta se takrat seznanila (da sta bila že seznanjena) s pravno oceno o ničnosti (s toženko) sklenjenega pravnega razmerja (pravnih poslov). Nenazadnje sta tožnika tožbo vložila v letu 2016, precedenčna sodba v zadevi Andriciuc, ki je začrtala meje pojasnilne dolžnosti, pa je bila sprejeta v letu 2017, k raznolikosti pravnih ocen tovrstnih potrošniških razmerij pa je v zadnjih letih dodatno pripomogla ne povsem enotna sodna praksa.

29. Vendar vse predhodno navedeno ne vpliva na dejstvo, da je pritožbeno izpodbijana odločitev pravilna. Ker sporna kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve nista nična, do posledičnega nastanka kondikcijskega (dajatvenega) zahtevka ni prišlo in je presoja njegovega zastaranja zgolj načelne (hipotetične) narave.

30. Neprepričljivo pa je tudi pritožbeno izpodbijanje stroškovne odločitve oziroma stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženki oziroma v plačilo naložilo tožnikoma. Pritožba povsem posplošeno (nekonkretizirano) očita, da naj bi toženka v svojih vlogah (ki naj bi bile posledično nepotrebne) zgolj ponavljala navedbe oziroma da naj bi bile (vloge) vsebinsko prazne, kar nikakor ne drži. 31. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

32. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnika zaradi pritožbenega neuspeha, toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k predmetni odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 20/98, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej 26. in 54. točko sodbe C-147/16 z dne 17. 5. 2018. 3 Točka 43 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej VSRS Sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 6 Glej 54. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Glej VSRS Sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. 8 Prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika/OZ (Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami). 9 Zato je nebistveno tudi pritožbeno navajanje, da tožnika ob sklepanju kreditne pogodbe nista imela izkušenj z znatnim nihanjem stabilnih valut. 10 Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018. 11 VSRS Sodba in sklep II Ips 195/2018. 12 Glej odločbi tega sodišča II Cp 206/2020 in II Cp 849/2017. 13 Glej 93. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Tožnika sta v zvezi z omenjenim sklopom dejstev pritožbi priložila izjavo (v Banki Slovenije) zaposlenega D. D. z dne 22. 10. 2020, glede katere povsem posplošeno (in neizkazano) zatrjujeta, da sta se z njo seznanila in jo pridobila šele kasneje, zaradi česar je kot prepozne ni bilo moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). 15 Tako Sodišče EU v odločbi C-226/12 z dne 16. 1. 2014 (točka 23 obrazložitve). 16 Glej sodbi C-421/14 z dne 26. 1. 2017 (točki 3 in 59) ter C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (točki 68 in 73). 17 Ta določa, da mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi pogodbeni stranki vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, oziroma dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba (če zakon ne določa kaj drugega). 18 Na katero se v obrazložitvi sklicuje tudi sodišče prve stopnje.