Jedro

Tožnik bi moral podati navedbe, s katerimi bi utemeljil s stopnjo verjetnosti, da je z zakonskimi določbami, ki dajejo podlago za naložitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva operaterju s pomembno tržno močjo, dana podlaga tudi za zahtevke drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, ki jih mora toženka (agencija) v postopku upoštevati oziroma da je v primeru nadzora nad spoštovanjem obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva s strani operaterja s pomembno tržno močjo z navedenimi zakonskimi določbami varovan tudi pravni položaj drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, oziroma njegov pravni položaj. Tožnik glede relevantnih zakonskih določb ni utemeljil, da so namenjene tudi varstvu njegovega zasebnega interesa. Morebitne koristi, ki temeljijo na drugih predpisih, pa je treba s stališča predmetnega postopka, v katerem je treba uporabiti pri odločanju ZEKom-1, šteti za zgolj dejanske.

Inšpekcijski ukrep se v postopku nadzora naloži izključno operaterju - zavezancu po regulatorni odločbi. Morebitni učinki na druge operaterje so tako posredni in ne predstavljajo podlage za vstop drugega operaterja v postopek, katerega predmet je izdaja odločbe v nadzorstvenem postopku zavezancu po regulatorni odločbi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

1.Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijanega sklepa

1.Z izpodbijanim sklepom je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) odločila, da se vloga družbe A., d.d. (v nadaljevanju tožnik) za vstop v postopek nadzora zoper družbo B., d.d. (v nadaljevanju stranka z interesom) v zvezi s preverjanjem spoštovanja naloženih obveznosti iz 3.a, 3.c in 10.a točke izreka regulatorne odločbe z dne 5. 12. 2017 na upoštevnem trgu 3b "Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg" zavrne, in da se zavrne tudi vloga tožnika za vpogled v spis v navedeni zadevi.

2.Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bil izdan v ponovnem postopku, potem ko je Upravno sodišče s sodbo I U 443/2020 z dne 17. 12. 2020 odpravilo v prejšnjem postopku izdan sklep z dne 27. 2. 2020 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

3.Iz obrazložitve sklepa v bistvenem izhaja, da je toženka upoštevala stališča sodbe Upravnega sodišča I U 443/2020 z dne 17. 12. 2020, navedla relevantno dejansko stanje, ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega in Upravnega sodišča ter konkretnih okoliščin primera pa zaključila, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za sodelovanje v postopku nadzora in tudi ne pravnega interesa za pregledovanje dokumentov predmetnega postopka nadzora. Toženka se je pri tem sklicevala na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 82. člen tega zakona. Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnik v tožbi uveljavlja kršitev četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ker toženka v ponovnem postopku ni sledila pravnemu stališču sodišča glede uporabe materialnega in procesnega prava. S tem je znova podana kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter samo odloči, da se tožniku prizna status stranskega udeleženca in da se mu dovoli vstop v predmetni postopek nadzora nad stranko z interesom in vpogled v spis. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5.Tožnik navaja, da je Upravno sodišče v 18., 19. in 20. točki obrazložitve sodbe dalo toženki izčrpna navodila za odločanje v ponovnem postopku. Z odločbo z dne 23. 11. 2020 pa je toženka tudi že odločila v predmetnem nadzornem postopku. Iz 3. in 4. točke izreka te odločbe jasno izhaja, da je toženka z inšpekcijskim ukrepom posegla v tožnikove pravice in obveznosti, kakor so bile določene s pogodbo, sklenjeno na podlagi ZEKom-1, to je aneksom, ki ga je tožnik ... sklenil s stranko z interesom. Napačen je zaključek toženke, da si tožnik z morebitnim sodelovanjem v postopku ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ni izrekla ukrepa v postopku nadzora na način, da bi kršitev lahko odpravila zgolj stranka z interesom kot zavezanec v postopku nadzora. Tožnik dalje navaja, da toženka ni sledila razlogovanju in stališčem Upravnega sodišča. Toženka se tudi ne more z uspehom sklicevati na sodno prakso, ki jo navaja v sklepu. Ne strinja se z njeno presojo, da nadzor nad izvajanjem regulatornih obveznosti neposredno v ničemer ne vpliva na tožnikov pravni položaj, saj se o njem ne odloča ali ureja njegovih pravic ali pravnih koristi. Meni, da je toženka v ponovnem postopku neutemeljeno zavrnila njegovo zahtevo.

6.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi v izpodbijanem sklepu ter obrazloženo prereka tožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot utemeljeno zavrne.

7.Tožnik v 1. pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbenem predlogu.

8.Toženka v odgovoru na 1. pripravljalno vlogo tožnika obrazloženo vztraja pri tem, da je sledila navodilom Upravnega sodišča v sodbi I U 443/2020.

9.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je bila zoper v nadzornem postopku izdano odločbo vložena tožba v upravnem sporu, o kateri še ni odločeno. Predlaga, naj sodišče v predmetnem postopku odloči v skladu z zakonom.

10.Tožnik v 2. pripravljalni vlogi opozarja na dve okoliščini, ki sta nastopili po vložitvi tožbe. Prva je izdaja sodbe I U 702/2021 z dne 21. 2. 2023, ki sledi stališču v sodbi I U 443/2020 z dne 17. 12. 2020, da je vprašanje tožnikove upravičenosti do vstopa v postopek izdaje nadzorstvene odločbe odvisno od vsebine izrečenih ukrepov. Druga pa je, da je stranka z interesom izvršila 3. točko izreka odločbe, izdane v nadzoru, tako da je tožniku izdala račun z dne ... v znesku ... EUR. Sodišču predlaga, naj mu prizna status stranskega udeleženca v nadzornem postopku in mu dovoli pregled spisa v zadevi.

Odločanje sodišča v prejšnjem postopku

11.V prejšnjem postopku upravnega spora je Upravno sodišče izdalo sklep I U 567/2021 z dne 3. 12. 2024, s katerim je zavrglo tožbo zoper izpodbijani sklep z dne 9. 3. 2021 na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je bil postopek nadzora medtem z izdajo odločbe toženke z dne 23. 11. 2020 že končan.

12.Vrhovno sodišče pa je s sklepom I Up 98/2025 z dne 10. 9. 2025 ugodilo pritožbi tožnika in sklep Upravnega sodišča I U 567/2021 z dne 3. 12. 2024 razveljavilo, zadevo pa vrnilo v nov postopek. Pri tem je razlogovalo, da ne drži, da si tožnik ob uspehu v tem upravnem sporu pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Če bi mu bil status stranskega udeleženca v postopku nadzora priznan, bi namreč lahko izpodbijal s tožbo v nadzorstvenem postopku izdano odločbo.

K odločanju sodišča v ponovnem postopku

13.V ponovnem postopku je sodišče prejelo 3. pripravljalno vlogo tožnika, s katero ta opozarja na dodatne pravno pomembne okoliščine. Ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča I Up 98/2025 z dne 10. 9. 2025 sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in mu prizna pravico do stranske udeležbe v ponovnem nadzornem postopku ter toženki naloži, da mu omogoči vpogled v spis. Dalje pa izpostavlja, da je Upravno sodišče v vmesnem času izdalo sodbo I U 2013/2020 z dne 3. 3. 2025, s katero je v nadzornem postopku izdano odločbo z dne 23. 11. 2020 odpravilo v 3., 4. in 5. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka bo z vodenjem postopka morala počakati, dokler ne bo pravnomočno odločeno o zahtevi tožnika za vstop v nadzorni postopek. V ostalem tožnik v bistvenem ponavlja svoje že podane navedbe, s katerimi utemeljuje, da ima pravni interes za priznanje statusa stranskega udeleženca v nadzornem postopku zoper stranko z interesom in za pregled spisa nadzornega postopka.

Odločanje po sodnici posameznici

14.Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1, v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1C.

Dokazni postopek

15.Na glavni obravnavi je bil izveden dokaz z vpogledom v vse listine, ki jih je v sodni spis predložil tožnik: A1 do A28, in listine upravnega spisa, ki obsegajo: izpodbijani sklep AKOS z dne 9. 3. 2021, zahtevo tožnika za priznanje stranske udeležbe in vpogled v spis z dne 14. 2. 2020, v prejšnjem postopku izdan sklep AKOS z dne 27. 2. 2020 in vlogo tožnika toženki z dne 5. 11. 2025. Listina priloga A25 predstavlja sodbo Upravnega sodišča I U 2013/2020-63 z dne 3. 3. 2025, s katero je le-to odločbo toženke, izdano 23. 11. 2020 v predmetnem nadzornem postopku, odpravilo v 3., 4., in 5. točki izreka in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep toženke, izdan v izvrševanju sodbe I U 443/2020-13 z dne 17. 12. 2020, s katerim je ta zavrnila vlogo tožnika za vstop v postopek nadzora zoper stranko z interesom v zvezi s preverjanjem spoštovanja naloženih obveznosti iz 3.a, 3.c in 10.a točke izreka regulatorne odločbe z dne 5. 12. 2017 na upoštevnem trgu 3b "Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg", in zavrnila tudi vloga tožnika za vpogled v spis v navedeni zadevi oziroma upoštevaje pri tem sodbo tega sodišča I U 2013/2020-63 z dne 3. 3. 2025, izdano v sporu zoper v nadzornem postopku izdano odločbo toženke z dne 23. 11. 2020, je predmet presoje vprašanje upravičenosti tožnika za vstop v (ponovni) postopek, ki se pri toženki vodi (le še) glede stranki z interesom naloženih ukrepov, ki se nanašajo na 10.a točko izreka regulatorne odločbe z dne 5. 12. 2017, in pregled dokumentov spisa.

Glede zahteve za vstop v postopek

Iz sodbe I U 443/2020-13 z dne 17. 12. 2020 izhaja, da je sodišče odpravo sklepa toženke z dne 27. 2. 2020 o zavrnitvi zahteve tožnika za vstop v nadzorni postopek zoper stranko z interesom oprlo na ugotovitev nepravilne uporabe predpisa, ker je (toženka) štela, da v tem nadzornem postopku v nobenem primeru ne more priti do posega v pravni položaj tožnika. Pri tem se je sodišče sklicevalo na razlogovanje toženke v tedaj izpodbijanem sklepu o zavrnitvi zahteve tožnika za vstop v postopek, da bi bil ob morebitni naložitvi stranki z interesom uskladitve cen, ker so bile določene prenizko, prizadet tožnikov ekonomski položaj, in (tudi) na navedbe toženke, da ni izključen ukrep, ki bi za tožnika vzpostavil obveznost plačati zavezancu iz regulatorne odločbe višjo ceno oziroma vzpostavitev drugačnih pogojev.

Po 43. členu ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravic; pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist; zakonske določbe, oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes.

V zvezi z zahtevo za vstop v postopek nadzora z dne 14. 2. 2020 tožnik ob sklicevanju na 143. in 43. člen ZUP navaja, da je njegova pravna korist neposredno oprta na Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), 13. in 15. člen, in še druge določbe tega zakona, VIII. poglavje ZEKom - 1 ter neposredni učinek, ki ga bo odločba, izdana v nadzornem postopku, ko bo prepovedano izvajanje ponudbe, imela na tožnika ter njegovo poslovanje; sodelovanje v postopku je nujno, da lahko neposredne koristi regulacije predstavi tožnik ter tako učinkovito poskrbi za varstvo svojega pravnega položaja.

Tudi po presoji sodišča, tako kot meni toženka, se tožnik ne more z uspehom sklicevati na določbe OZ kot zakonske določbe, na katere se opira njegova osebna korist, ki bi jo z vstopom v postopek varoval. Prav tako iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je bistvo pravnega interesa, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari; zato tožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih ti materialni predpisi ne urejajo1. Enako izhaja iz sodne prakse Upravnega sodišča2. Koristi, ki temeljijo na drugih predpisih, je treba s stališča predmetnega postopka, v katerem je treba uporabiti pri odločanju ZEKom-1, šteti za zgolj dejanske3.

Prav tako pri tožnikovem sklicevanju na odločbo, izdano v nadzornem postopku, ter njen učinek na tožnika in njegovo poslovanje, ne gre za korist, ki je neposredno oprta na zakon ali drug predpis, kot razlaga tudi toženka. Pravno korist v tem primeru tožnik opira na odločbo kot posamični (upravni) akt, ob tem ko ZUP v 43. členu jasno določa, da je pravna korist v smislu te zakonske določbe neposredna, na zakon ali drug predpis, torej splošni pravni akt, oprta osebna korist. Poleg tega so morebitni učinki te odločbe na tožnika in končne uporabnike le posredni, kar pa ne pomeni izkazanega pravnega interesa za vstop v tuj postopek. Sodišče se s toženko strinja, da se s tako odločbo zasleduje splošna javna korist preko omogočanja vzpostavitve pogojev za razvoj konkurenčnega okolja in delovanje operaterjev v njem.

Tožnik pa svojo pravno korist utemeljuje tudi s sklicevanjem na določbe VIII. poglavja ZEKom-1. Pri tem zakonske določbe, na katero opira pravni interes, ne opredeli. V bistvenem navaja, da toženka z inšpekcijskim ukrepom lahko poseže v njegove pravice in obveznosti, kakor so bile določene s pogodbo, ki jo je sklenil na podlagi ZEKom-1 oziroma glede na odločbo, (medtem že) izdano v nadzornem postopku, da je toženka posegla v njegove pravice in obveznosti, določene z aneksom, ki ga je tožnik ... sklenil s stranko z interesom.

1.V povezavi s predmetom presoje v tem upravnem sporu, vprašanjem upravičenosti tožnika za vstop v postopek, ki se vodi kot postopek nadzora glede stranki z interesom naloženih obveznosti po 10.a točki izreka regulatorne odločbe z dne 5. 12. 20174, to je glede izpolnjevanja obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva, so relevantne materialne določbe 106. člena ZEKom-15. Ker gre za postopek nadzora, so relevantne tudi določbe 223. člena ZEKom-16 in 224. člena ZEKom-17 o postopku nadzora fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja. Tožnik bi torej moral podati navedbe, s katerimi bi utemeljil s stopnjo verjetnosti, da je z navedenimi zakonskimi določbami, ki dajejo podlago za naložitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva operaterju s pomembno tržno močjo, dana podlaga tudi za zahtevke drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, ki jih mora toženka (agencija) v postopku upoštevati oziroma da je v primeru nadzora nad spoštovanjem obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva s strani operaterja s pomembno tržno močjo z navedenimi zakonskimi določbami varovan tudi pravni položaj drugih subjektov, konkurenčenih operaterjev, oziroma njegov pravni položaj. Sodišče ugotavlja, da takih navedb tožnik ni podal. Tožnik tako glede relevantnih zakonskih določb ni utemeljil, da so namenjene tudi varstvu njegovega zasebnega interesa. Morebitne koristi, ki temeljijo na drugih predpisih, pa je po že navedenem treba s stališča predmetnega postopka, v katerem je treba uporabiti pri odločanju ZEKom-1, šteti za zgolj dejanske8. Glede na to se sodišče s toženko strinja, da ob uporabi določb ZEKom-1 stranki z interesom izrečeni ukrep ne posega v tožnikov pravni položaj, varovan z določbami tega zakona, pač pa se (lahko) z njim posega le v tožnikov ekonomski, torej dejanski interes, kar sicer izhaja tudi iz njegovih navedb, da bi prepoved izvajanja zanj ugodne ponudbe vplivala negativno vplivala na njegovo poslovanje.

2.Kolikor pa se je tožnik skliceval na to, da toženka z inšpekcijskim ukrepom lahko poseže v njegove pravice in obveznosti, kakor so bile določene s pogodbo, ki jo je sklenil na podlagi ZEKom-1 oziroma glede na odločbo, (medtem že) izdano v nadzornem postopku9, da je toženka posegla v njegove pravice in obveznosti, določene z aneksom, ki ga je tožnik ... sklenil s stranko z interesom, pa bi za izkaz pravnega interesa za vstop v postopek moral utemeljiti, da je pred zatrjevanimi posledicami kot konkurenčni operater varovan s prej citiranimi določbami ZEKom-1. Po presoji sodišča (tudi) takih navedb tožnik ni podal.

3.Sodišče še dodaja, da po upravnosodni praksi postopki regulacije operaterjev s pomembno tržno močjo niso namenjeni neposredno varovanju tudi pravnih položajev drugih operaterjev oziroma varovanju individualnih pravnih položajev teh operaterjev, pač pa varovanju javnopravnega interesa (zagotavljanje konkurence)10.

4.Upoštevajoč tudi upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, vezano na ZEKom, za katero sodišče meni, da se je nanjo mogoče sklicevati tudi v primeru, da relevantno pravo predstavlja ZEKom-1 (glede na vsebinsko v bistvenem enako relevantno ureditev), sodišče dodaja, da iz nje ne izhaja, da bi imel drug operater v postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti iz regulatorne odločbe zoper zavezanca po tej odločbi položaj stranskega udeleženca11.

5.Po presoji sodišča so tako neutemeljene tožnikove navedbe, da toženka v postopku nadzora ni izrekla ukrepa na način, da bi kršitev lahko odpravila zgolj stranka z interesom kot zavezanec brez posega v njegov (tožnikov) pravni položaj. Inšpekcijski ukrep se v postopku nadzora namreč naloži izključno operaterju - zavezancu po regulatorni odločbi. Morebitni učinki na druge operaterje so tako posredni in ne predstavljajo podlage za vstop drugega operaterja v postopek, katerega predmet je izdaja odločbe v nadzorstvenem postopku zavezancu po regulatorni odločbi. Glede na to s sklicevanjem v tem sodnem postopku na okoliščino, da je stranka z interesom izvršila 3. točko izreka nadzorstvene odločbe z dne ..., opravila poračun storitev ter tožniku izdala račun v znesku ... EUR, ne more vplivati na drugačno presojo sodišča.

6.Tožnik neutemeljeno očita, da toženka ni upoštevala navodil tega sodišča v sodbi I U 443/2020. Sodišče pritrjuje toženki, da v ponovnem postopku ni več izhajala s stališča, da v tem nadzornem postopku v nobenem primeru ne more priti do posega v pravni položaj tožnika, pač pa je na podlagi okoliščin primera ocenila, da tožnik v konkretnem primeru ne izkazuje pravnega interesa za vstop v postopek. Sodišče pa je zakonitost izpodbijanega sklepa glede 1. točke izreka presojalo upoštevaje tudi tožnikove navedbe, podane v okviru njegovega utemeljevanja pravnega interesa po 43. členu ZUP v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, ter v okviru tožbe in ostalih njegovih navedb v tem sodnem postopku, v povezavi z relevantnimi materialnimi določbami zakona. Ob povedanem, ko je sodišče navedlo, kako je presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa glede 1. točke izreka, se tožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na sodbo tega sodišča I U 702/2021 z dne 21. 2. 2023, v smislu, da bi ji enostavno moralo slediti.

Glede zahteve za pregled dokumentov

Iz sodbe I U 443/2020-13 z dne 17. 12. 2020 izhaja, da je sodišče odpravo sklepa toženke z dne 27. 2. 2020 o zavrnitvi zahteve tožnika za vpogled v spis v zadevi nadzora zoper stranko z interesom oprlo na ugotovitev, da je toženka tožniku zavrnila vpogled v spis iz istih razlogov, kot mu je zavrnila udeležbo v postopku, ki pa jih je sodišče že presodilo kot nezakonite. Poleg tega bi morala izhajati s stališča, ki ga je v zvezi s pravico iz drugega odstavka 82. člena ZUP zavzelo Ustavno sodišče v odločbi U-I-16/10-10, Up 103/10-12 z dne 20. 10. 2011, v bistvenem, da oseba lahko pravno korist izkazuje s sklicevanjem na katerikoli zakon.

Po drugem odstavku 82. člena ZUP ima pravico pregledovati dokumente zadeve vsakdo, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Pravna korist (pa) je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP).

Sodišče ugotavlja, da je tožnik v vlogi za pregledov dokumentov zadeve z dne 14. 2. 2020 navajal, da je ob upoštevanju 43. in drugega odstavka 82. člena ZUP njegova pravna korist oprta na 13. in 15. člen OZ in še druge relevantne določbe tega zakona, na VIII. poglavje ZEKom-1 in neposredni učinek odločbe, izdane stranki z interesom v nadzornem postopku, na tožnika, njegovo poslovanje in maloprodajno ponudbo tožnika. Tožnik je s stranko z interesom sklenil aneks k medoperaterskim pogodbam z dne .... Ker naj bi bil z uvedbo nadzornega postopka ogrožen obstoj aneksa, je tožnik zaradi nadaljnjih obligacijskih posledic neposredno zainteresiran, da v nadzornem postopku sodeluje. Le na tak način bo neposredno seznanjen, kakšni so bili ukrepi stranke z interesom. V primeru, da bi do posega v aneks prišlo zaradi ravnanj stranke z interesom v nadzornem postopku, bi bil tožnik prisiljen vlagati odškodninske zahtevke, kjer bo temelj dokazovanja, da je pogodbena stranka ravnala hudo malomarno ali celo naklepno, da se aneks ni ohranil v veljavi. Postopek nadzora ima lahko neposreden vpliv na veljavnost aneksa, ki sta ga sklenila tožnik in stranka z interesom, argumenti pa so razvidni samo iz dokumentacije, ki je nastala v postopku nadzora. Zato je nujno potreben vpogled v predmetni spis in pravica do izjave v postopku.

Toženka je z izpodbijanim sklepom, izdanim v ponovnem postopku, vodenem v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 443/2020-13 z dne 17. 12. 2020, s katerim je zavrnila vlogo tožnika za pregled dokumentov zadeve, razlogovala, da z navedbami, ki jih je podal, tudi upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-16/10-10, Up 103/10-12 z dne 20. 10. 2011, ni izkazal pravne koristi za pregled dokumentov spisa.

Sodišče se z odločitvijo toženke strinja. Nedoločno sklicevanje na VIII. poglavje ZEKom-1 ne predstavlja izkazovanja osebne koristi, ki temelji na predpisu. Tudi če bi šlo za sklicevanje na 106. člen ZEKom-1 (obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva), ki obsega materialne določbe, relevantne za predmetni nadzorni postopek, tožnik ne podaja navedb, s katerimi bi utemeljil svojo pravno korist. Prav tako sklicevanje na 13. člen OZ (ki ureja gospodarske pogodbe) in 15. člen OZ, ki določa, kdaj je pogodba sklenjena, ne predstavljata izkazovanja osebne koristi, ki temelji na zakonu. Tožnik tudi z nedoločnim sklicevanjem na "druge relevantne določbe OZ" ni izkazal pravne koristi za pregledovanje upravnega spisa o predmetnem nadzornem postopku. V preostalem pa se tožnik niti ni skliceval na predpise, iz katerih bi izhajala za vpogled v spise zanj, v povezavi s predmetnim nadzornim postopkom, osebna korist, pač pa je v bistvenem izpostavljal učinke odločbe, izdane v tem postopku, na njegovo poslovanje, ponudbo, njen vpliv na veljavnost aneksa, sklenjenega s stranko z interesom, itd., s tem pa določbi drugega odstavka 82. člena ZUP ni zadostil.

Zaključno

Ker je sodišče presodilo, da so tožnikove navedbe neutemeljene ter da je izpodbijani sklep v okviru navedb tožnika pravilen in zakonit, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.