Jedro

Ob umiku tožbe mora trpeti stroške postopka tožnik razen, če je umaknil tožbo takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Tožnik ni umaknil delno svojega zahtevka zaradi tega, ker je tožena stranka izpolnila del njegovega zahtevka, ampak zato, ker je ocenil na podlagi izvedeniškega mnenja, da del njegovega zahtevka ni utemeljen in da v tem delu ne bo uspel. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve ustreznega dela stroškov.

Pri posojilni pogodbi - da se lahko posojilojemalec zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Te obresti so pogodbene obresti, ki pa si jih je - izgovoril pritožnik kot posojilodajalec v previsokem, to je oderuškem znesku. Oderuške obresti pa so proti dobrim običajem in po čl. 3/3 ZPP sodišče ne priznava razpolaganja strank s takim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo zahtevku tožnikov in naložilo tožencu, da jima mora plačati znesek 43.486,00 SIT (seštevek zneskov 9.422,50 SIT in 34.064,10 SIT) z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 71.766,00 SIT. O pravdnih stroških je odločilo glede na uspeh pravdanja tako,da mora tožeča toženi povrniti 37.659,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper del sodbe s katero je zavrnjen del tožnikovega zahtevka in zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/I ZPP.Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ko je upoštevalo, da je tožnik skrčil svoj prvotni zahtevek na plačilo 430.520,00 SIT na plačilo zneska 115.252,00 SIT.Ta znesek je novi zahtevek in upoštevaje to je tožnik uspel z 38 % svojega zahtevka in ne z 10 %, kot to za potrebe odločitve o stroškovnem zahtevku ugotavlja sodišče prve stopnje. Stroške bi moralo sodišče odmeriti glede na skrčen zahtevek. Kar pa se tiče pogodbene kazni, to je zavrnjeni zahtevek v znesku 71.766,00 SIT, pa bi sodišče svoje odločitve me smelo opreti na člen 270/3 Zakona o obligacijskih razmerjih, ampak upoštevati, da sta se stranki o plačilu pogodbene kazni izrecno dogovorili v posojilni pogodbi. Takšen dogovor po mnenju pritožnika ni proti prisilnim predpisom, v kolikor stranke želijo to v pogodbo zapisati. Tožena stranka je na tej osnovi prevzela obveznost plačati pogodbeno kazen za primer zamude poleg zamudnih obresti. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ta zahtevek tožnika zavrnilo.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka obrazloženo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Pri tem je poudarila, da je tožnik skrčil svoj zahtevek šele na zadnji glavni obravnavi, stroški pravdanja pa so nastali zaradi obravnavanja prvega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je na zadnji obravnavi delno svoj zahtevek umaknil. Skrčil je namreč zahtevek za plačilo zneska 430.520,00 SIT na plačilo zneska 115.252,00 SIT. Zakon o pravdnem postopku v čl. 158 (v nadaljevanju: ZPP) določa, da mora ob umiku tožbe trpeti stroške postopka tožnik razen, če je umaknil tožbo takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek.

Tožnik ni umaknil delno svojega zahtevka zaradi tega, ker je tožena stranka izpolnila del njegovega zahtevka, ampak zato, ker je ocenil na podlagi izvedeniškega mnenja, da del njegovega zahtevka ni utemeljen in da v tem delu ne bo uspel. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov po odmeri, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje (čl. 158 v zvezi s čl. 154 ZPP).

Pri posojilni pogodbi - kar pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 12. 8. 1994 je - velja po čl. 558 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da se lahko posojilojemalec zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Te obresti so pogodbene obresti, ki pa si jih je - kot izhaja iz spisovnega gradiva - izgovoril pritožnik kot posojilodajalec v previsokem, to je oderuškem znesku.

Oderuške obresti pa so proti dobrim običajem in po čl. 3/3 ZPP sodišče ne priznava razpolaganja strank s takim zahtevkom. Očitno je zato tožnik zahtevek za plačilo pogodbenih obresti nad razumno mejo umaknil. Od zamude plačila pa tožniku pripadajo zakonite zamudne obresti, kot jih določa ZOR (čl. 277) in Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list RS, št. 14/92). Ta določila zakona,ki so zgoraj obrazložena, veljajo za denarne terjatve. Za nedenarne terjatve pa predvideva zakon za primer neizpolnitve ali zamude pri izpolnitvi pogodbene obveze pogodbeno kazen, ki pa ne more biti - tako zakon izrecno določa v čl. 270/III ZOR, dogovorjena za denarno terjatev.

Če sta stranki pogodbeno kazen dogovorili proti izrecnemu določilu čl. 270/III ZOR, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo razpolaganje s takšnim zahtevkom.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške. Pritožnik jih trpi po čl. 154 v zvezi s čl. 166 ZPP po načelu uspeha, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa po čl. 155 ZPP. Odgovor na pritožbo je sicer bil koristen, vendar za odločanje pred pritožbenim sodiščem ni bil potreben. Po cit. zakonitem določilu pa sodišča priznavajo strankam le potrebne pravdne stroške.