Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja, da je izročitev zemljiškega pisma s podpisanim indosamentom s strani prve toženke B. A. dne 29.8.2017 pomenila tudi pripoznavo dolga (364. člen OZ). Zemljiški dolg je instrument stvarnopravnega zavarovanja obveznosti, zemljiško pismo pa vrednostni papir z inkorporirano stvarno pravico iz zemljiškega dolga (bivši členi 192-200 SPZ). Dolg lahko dolžnik pripozna tudi posredno, npr. tako, da da zavarovanje (drugi odstavek 364. člena OZ).

V razmerju do tožeče stranke je bila obogatena le prva toženka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila celotna kupnina plačana v korist prve toženke kot pogodbenice, ne glede na to, ali je bila kupnina nakazana na njen račun ali v gotovini izročena njej osebno ali osebi, za katero je sama navedla, naj se ji plača (drugemu tožencu). Plačilo drugemu tožencu je bilo izvedeno po njeni volji in z njenim soglasjem, še vedno pa pomeni izpolnitev pogodbe v korist prodajalke, torej prve toženke (280. člen OZ). Drugi toženec je po ugotovitvi sodišča prve stopnje del kupnine očitno zadržal na podlagi nekega dogovora med njim in prvo toženko. V razmerju do tožeče stranke je torej zavezanka za vrnitev kupnine na podlagi odpadle pravne podlage le prva toženka, ne pa tudi drugi toženec.

Izrek

I. Pritožbi drugega toženca se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki II izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugega toženca tudi v delu, ko tožeča stranka zahteva, da v zapuščino po pokojnem A. A., rojenem ..., umrlem 16.1.2008, nazadnje stanujočem v C. drugi toženec plača znesek 400.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2019 dalje do plačila, v roku 15 dni, kot solidarno obveznost z obveznostjo prve toženke iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, - v točki V izreka (glede odločitve o stroških postopka drugega toženca) pa tako, da je tožeča stranka dolžna drugemu tožencu plačati stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v znesku 10.116,97 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Pritožba prve toženke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje: - v delu, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva toženka dolžna v zapuščino po pokojnem A. A., rojenem ..., umrlem 16.1.2008, nazadnje stanujočem v C., plačati znesek 975.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, - ter v delu, da je prva toženka dolžna sama kriti svoje pravdne stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu v 15 dneh plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.903,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Prva toženka in tožeča stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva toženka dolžna v zapuščino po pokojnem A. A., rojenem ..., umrlem 16.1.2008, nazadnje stanujočem v C., plačati znesek 975.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni - kot solidarno obveznost z obveznostjo iz II. točke izreka te sodbe (točka I izreka sodbe sodišča prve stopnje). V točki II izreka je sodišče prve stopnje razsodilo, da je drugi toženec dolžan v zapuščino po pokojnem A. A., rojenem ..., umrlem 16.1.2008, nazadnje stanujočem v C., plačati znesek 400.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni - kot solidarno obveznost z obveznostjo iz I. točke izreka te sodbe. V točki III izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo dodatnega vtoževanega zneska v višini 981.933,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2019 dalje do plačila, solidarno z obveznostjo drugega toženca. V točki IV izreka pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek zoper drugega toženca za plačilo dodatnega vtoževanega zneska v višini 1.556.933,57 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2019 dalje do plačila, solidarno z obveznostjo prve toženke. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sta se pritožila prva toženka in drugi toženec.

3. Prva toženka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v točkah I., II. in V. izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Iz izreka ni mogoče ugotoviti, koliko mora plačati kateri izmed tožencev in kakšen znesek sta dolžna plačati solidarno. Sodišče je z odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, če je I. točko izreka mogoče razumeti tako, da je kateri koli del terjatve dolžna plačati prva toženka. Tožnica namreč v tožbenem zahtevku tega ni zahtevala. Tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe za plačilo denarja v zapuščino po pokojnem A. A., po katerem je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o dedovanju opr. št. II D 890/2008, z dne 15.12.2009, in s sklepom o dedovanju proglasilo za dediča B. A., ki je podedoval zapustnikovo premoženje v celoti, ostali dediči pa so mu odstopili dedne deleže. Sklep o dedovanju je samo deklaratorne narave, zapuščina pa preide na dediče že s trenutkom smrti zapustnika. Predmet tega postopka ni naknadno najdeno premoženje, kot zmotno zaključuje sodišče. Po 221. členu ZD je naknadno najdeno premoženje tisto premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, kar pa v tem primeru ni izkazano. Zato je tožbeni zahtevek napačen, tožnica pa ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Pogodba je bila navidezna, neresnična je ugotovitev sodišča, da nista obe pogodbeni stranki vedeli, da je pogodba navidezna in se s to navideznostjo nista strinjali. Dejansko je šlo za posle drugega toženca in ne prve toženke. To izhaja iz izpovedi B. A. na naroku v stečajnem postopku St 000/2012 in iz zaslišanja v tem postopku, ko je izpovedal, da se je o vsem dogovarjal z drugim tožencem, ki je vodil vse posle, prva toženka pa je bila samo navzoča. Ker toženka ni prejela kupnine, je tožbeni zahtevek zoper njo neutemeljen. Sodišče je zagrešilo kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se očitno ni seznanilo z navedbami prve tožene stranke, ki je v 5. točki vloge z dne 21.10.2021 podala natančne navedbe o tem, da je bilo plačilo kupnine v pogodbenem roku določeno kot bistvena sestavina pogodbe. Pogodbena volja pogodbenih strank je bila, da je pogodba razvezana v primeru neplačila kupnine do konca junija 2006 (6. člen pogodbe). Zato za prenehanje pogodbe ni bil potreben še odstop prve toženke, kot zmotno razlaga sodišče. V sodbi naslovnega sodišča P 2754/2015 -II z dne 20.8.2021 je sodišče ugotovilo, da so stranke v predpogodbi z dne 14.10.2009 ugotovile, da do realizacije pogodbe z dne 24.2.2006 ni prišlo in je bila pogodba razvezana zaradi nerealizacije. Višje sodišče v Ljubljani je (I Cp 682/2022) soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje. Prodajna pogodba z dne 24.2.2006 je prenehala veljati najkasneje 14.10.2009, zastaranje zahtevka za vračilo kupnine pa je nastopilo 14.10.2014, dejansko pa konec junija 2006. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker je sodišče datum prenehanja pogodbe ugotovilo drugače, kot izhaja iz prej navedene pravnomočne sodbe, je kršilo ustavne pravice prve tožene stranke.

Terjatev tožeče stranke na vračilo kupnine je zastarala v splošnem petletnem zastaralnem roku, to je 12.10.2017. Glede na dejansko prenehanje pogodbe je zastaranje nastopilo konec junija 2011, najkasneje pa v roku 5 let od 14.10.2009, to je 14.10.2014. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je prišlo do pretrganja zastaranja. Sodišče je v zadnjem stavku 53. točke obrazložitve zapisalo, da je bilo zastaranje pretrgano vsaj 4.5.2017. Katero dejanje, ki je povzročilo pretrganje zastaranja, naj bi bilo storjeno tega dne, iz obrazložitve ne izhaja, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V 54. točki pa sodišče obrazlaga, da naj bi do pretrganja zastaranja prišlo tudi konec avgusta 2017, ko je prva toženka podpisala indosament na zemljiškem pismu in ga izročila B. A. Drugi toženec je B. A. že leta 2009 izročil zemljiško pismo, od takrat dalje pa ga je imel ves čas v posesti. Indosament je bil opravljen naknadno, na zahtevo pooblaščenke tožeče stranke, vendar prva toženka s tem ni pripoznala svoje obveznosti. Po sodni praksi je pripoznava dolga lahko dana izrecno ali konkludentno, pri čemer tudi iz primeroma navedenih konkludentnih dejanj v drugem odstavku 364. člena OZ, to je plačilo na račun, plačilo obresti ali dano zavarovanje, jasno izhaja zahteva, da morajo biti dolžnikova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost. Že iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da je bil indosament dan z namenom pripoznave obveznosti. Tožeča stranka ne zatrjuje, da sta stranki o tem sploh govorili, kaj šele, da bi izrazili tak namen. Zato je sodišče s tem, ko je ugotovilo, da je bilo zastaranje pretrgano z indosamentom, napačno uporabilo materialno pravo.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Drugi toženec sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v točkah I., II. in V. izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zoper drugega toženca zavrže, podrejeno pa tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj stranki nista v nobenem materialnopravnem razmerju. Izpostaviti je treba neobstoj pravnega interesa. Zapuščina nima pravne sposobnosti, niti je več nima pokojni A. A. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Zapuščinski postopek po pok. A. A. je že pravnomočno zaključen, njegov edini dedič je B. A. Vsak od dedičev lahko zahteva izpolnitev v skladu s svojim dednim deležem. Predmet dedovanja je bilo že celotno premoženje A. A. Zadevne denarne terjatve pa se nanašajo že na obdobje po smrti pok. A. A., ko je v tej zvezi v svojem imenu in za svoj račun izpolnjeval denarne obveznosti B. A. Sodišče ni dovolilo s procesnim sklepom objektivnih sprememb tožbenega zahtevka in tudi ne subjektivnih sprememb tožeče stranke. Sodišče napačno šteje obe toženi stranki kot solidarna zavezanca. Oba toženca nista v nobeni pravni skupnosti, niti ne v nobeni rodbinski skupnosti. Drugi toženec je bivši zet prve toženke. Drugi toženec ni bil pogodbena stranka kupoprodajne pogodbe z dne 24.2.2006, iz tega naslova ni pridobil nobenih pravic niti prevzel nobenih obveznosti. Posledično tožnica do njega nima utemeljenega kondikcijskega zahtevka. Drugi toženec ni neupravičeno obogaten v razmerju do tožnice, ker niso izpolnjene zakonske predpostavke neupravičene obogatitve. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo podanega ugovora zastaranja. Razmerja med prvo toženko in drugim tožencem, kakršna koli že so, so stvar njunega medsebojnega urejanja, in niso predmet te pravdne zadeve. Drugi toženec ni nikoli podal zaveze, da je solidarni zavezanec za obveznosti prve toženke iz naslova zadevne kupoprodajne pogodbe z dne 24.2.2006. Ker se je že od začetka vedelo za spornost in negotovost pravnih razmerij glede zadevne nepremičnine, je pok. A. A. zavestno nase prevzel vse rizike takšnega nakupa. Še za časa njegovega življenja mu je bilo lahko jasno, da na tej nepremičnini ne bo mogel pridobiti lastninske pravice. Gre za objektivno nezmožnost izpolnitve prodajne pogodbe, pri čemer je kupec v to privolil ob vsej nudeni mu pravni pomoči, tako v času sklenitve posla, kot v času njegovega izpolnjevanja.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba prve toženke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba drugega toženca.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe razumljiv in si ne nasprotuje. Odločitev sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti. Tožnica je zahtevala od obeh tožencev solidarno plačilo zneska 1.956.933,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2019 dalje v zapuščino po pokojnem A. A. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V ugodilnem delu (le tega imata pravni interes izpodbijati toženca in sicer le del, ki se nanaša na vsakega od njiju) je odločilo, da sta znesek 400.000,00 EUR dolžna plačati oba toženca solidarno, presežek do 975.000,00 EUR pa zgolj prva toženka. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je bila dne 24.2.2006 sklenjena kupoprodajna pogodba med prvo toženko kot prodajalko in A. A. kot kupcem, katere predmet prodaje oziroma nakupa je bil solastniški delež prodajalke do 123.000/1.000.000 na nepremičnini parcelna številka 2201 k.o. ... (v naravi štirje posamezni deli stavbe na naslovu D.). Kupnina je znašala 975.000,00 EUR, kar med strankama ni bilo sporno, prav tako pa ni bilo sporno, da prodajalka svoje glavne pogodbene zaveze, da bo na kupca prenesla lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile predmet prodaje, ni izpolnila.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da predmet tega postopka ni naknadno najdeno premoženje. Zmotne so navedbe, da je naknadno najdeno premoženje le tisto premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodna praksa zavzema za širšo opredelitev pojma pozneje najdeno premoženje, po katerem ni treba, da bi moralo biti premoženje res najdeno pozneje. Po navedenem stališču je bistveno, da se pozneje najdeno premoženje nanaša na premoženje, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo (nepremičnine iz pogodbe z dne 24.2.2006 niti zahtevek na vrnitev plačane kupnine niso bili upoštevani kot zapuščina v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II D 890/2008, z dne 15.12.2009).2

11. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da odstop dednega deleža ne učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja, za razliko od odpovedi dedovanju, ki učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.3

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je B. A. s svojimi plačili izpolnjeval pogodbeno obveznost kupca v korist vseh zakonitih dedičev. Zato tudi z njegove strani plačane dele kupnine lahko zahteva nazaj tožnica, seveda v korist vseh zakonitih dedičev.

13. Neutemeljene so navedbe prve toženke o navideznosti pogodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, zakaj šteje, da pogodba ni bila navidezna. Prva toženka se neutemeljeno sklicuje na izpovedbo priče B. A., saj je tudi on jasno izpovedal, da je v pogodbi kot stranka nastopala prva toženka, drugi toženec pa je bil le pooblaščen zanjo urejati vse zadeve, povezane s pogodbo. Tudi iz zapisnika z dne 10.4.2013 (B3) o zaslišanju B. A. v stečajnem postopku nad drugim tožencem ni razvidno, da bi drugi toženec bil prodajalec po kupni pogodbi, temveč le, da je urejal zadeve in prejel del denarja, s čimer pa je soglašala prva toženka. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da vsaj na strani kupca ni bilo razhajanja med resnično in izraženo voljo glede tega, kdo je stranka pogodbe.

14. Med pravdnimi strankami tudi ni bilo sporno, da je bila kupoprodajna pogodba razvezana, sporen je bil le trenutek prenehanja pogodbe in s tem povezano vprašanje zastaranja terjatve. Prva toženka v pritožbi vztraja, da je bilo plačilo kupnine v roku do konca junija 2006 bistvena sestavina pogodbe in da je bila pogodba zaradi neplačila v roku razvezana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz prepričljive izpovedbe B. A. izhaja, da je prodajalka tudi po izteku roka pozivala dediče kupca na plačilo preostalih delov kupnine. Pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno ne dvomi. Iz ugotovitve o pozivanju na plačilo kupnine tudi po izteku roka, določenega v pogodbi, pa nedvomno izhaja volja prve toženke ohraniti pogodbo v veljavi. Njeno sedanje zatrjevanje v pritožbi in v postopku na prvi stopnji, da naj bi pogodba prenehala že konec junija 2006, pomeni ravnanje contra factum proprium. Stranka, ki vztraja pri izpolnitvi pogodbe, se ne more kasneje v pravdi sklicevati, da je v času, ko je zahtevala izpolnitev, pogodba že bila razvezana. To načelo veže stranke v postopku v okviru načela vestnosti in poštenja. Sklicevanje prve toženke na razloge pravnomočne sodbe v zadevi opr. št. P 2754/2015 -II, Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni utemeljeno, saj pravnomočen postane le izrek sodbe, ne pa tudi njena obrazložitev (pravnomočnost se tako ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe). Pa tudi iz obrazložitve sodbe P 2754/2015-II ne izhaja, da bi bila pogodba razvezana ravno 14.10.2009, kot zatrjuje prva toženka v pritožbi, temveč le, da je bila razvezana (zato ta datum tudi ne more biti odločilen za začetek teka zastaralnega roka). Pa tudi sicer prva toženka ne navaja, zakaj bi bila upravičena izplačani znesek po (razvezani) pogodbi zadržati. Tudi za del kupnine, ki je bil plačan po juniju 2006, namreč kupec ob vztrajanju prve toženke pri plačilu ni mogel vedeti, da plačuje nekaj, za kar ve, da ni dolžan (191. člen OZ). Zato to lahko zahteva nazaj.

15. Gornje ugotovitve pa vplivajo tudi na vprašanje glede zastaranja terjatve. Dokler je bila tožeča stranka prepričana, da pogodba še velja, ni bila dolžna zahtevati vrnitve plačanega. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo, da je v zvezi z zastaranjem pomembno dejstvo, kdaj je tožeča stranka izvedela za pravnomočno sodbo v zadevi VII Pg 5054/2010 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (prva toženka je tu izgubila spor, pogodbena posledica iz člena 7/III pa je bila razveza pogodbe). Ker toženca nista navedla tega dejstva, sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo narediti zaključka o zastaranju terjatve. Glede na navedeno tudi niso odločilnega pomena rezervne ugotovitve sodišča prve stopnje o pretrganju zastaranja. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče strinja, da je izročitev zemljiškega pisma s podpisanim indosamentom s strani prve toženke B. A. dne 29.8.2017 pomenila tudi pripoznavo dolga (364. člen OZ). Zemljiški dolg je instrument stvarnopravnega zavarovanja obveznosti, zemljiško pismo pa vrednostni papir z inkorporirano stvarno pravico iz zemljiškega dolga (bivši členi 192-200 Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Dolg lahko dolžnik pripozna tudi posredno, npr. tako, da da zavarovanje (2. odst. 364. člena OZ). Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da prva toženka s tem ni pripoznala svoje obveznosti. Ni namreč navedla drugega razloga, zakaj naj bi bil dan indosament. Tožeča stranka pa je trditve o pripoznavi obveznosti podala v svoji vlogi z dne 18.3.2022. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje zadostne razloge v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sporna pogodba razvezana šele dne 11.10.2012, je logično, da ni sprejelo teze prve toženke o razvezi že z datumom 14.10.2009. 16. Datum, ki ga omenja sodišče prve stopnje v točki 53 obrazložitve sodbe (4.5.2017), glede na vse prej navedeno ni odločilnega pomena. Zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni pojasnilo, na kaj se ta datum nanaša. 17. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v delu, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva toženka dolžna v zapuščino po pokojnem A. A., rojenem ..., umrlem 16.1.2008, nazadnje stanujočem v C., plačati znesek 975.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2019 dalje do plačila, ter v delu, da je prva toženka dolžna sama kriti svoje pravdne stroške, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Drugi toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da zoper njega tožbeni zahtevek materialnopravno ni utemeljen. Drugi toženec ni bil stranka pogodbe z dne 24.2.2006, zato zaradi razveze pogodbe ni on tisti, ki bi bil dolžan prejeti znesek vrniti. V razmerju do tožeče stranke je bila obogatena le prva toženka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila celotna kupnina plačana v korist prve toženke kot pogodbenice, ne glede na to, ali je bila kupnina nakazana na njen račun ali v gotovini izročena njej osebno ali osebi, za katero je sama navedla, naj se ji plača (drugemu tožencu). Plačilo drugemu tožencu je bilo izvedeno po njeni volji in z njenim soglasjem, še vedno pa pomeni izpolnitev pogodbe v korist prodajalke, torej prve toženke (280. člen OZ). Drugi toženec je po ugotovitvi sodišča prve stopnje del kupnine očitno zadržal na podlagi nekega dogovora med njim in prvo toženko. V razmerju do tožeče stranke je torej zavezanka za vrnitev kupnine na podlagi odpadle pravne podlage le prva toženka, ne pa tudi drugi toženec. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi drugega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca tudi v delu, ko tožnica zahteva, da v zapuščino po pokojnem A. A. drugi toženec plača znesek 400.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2019 dalje do plačila, solidarno z obveznostjo prve toženke (5. alineja 358. člena ZPP).

19. Ker je drugi toženec v postopku uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP).

20. Na prvi stopnji je pritožbeno sodišče drugemu tožencu v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo sledeče pravdne stroške: za sestavo odgovora na tožbo 2000 točk, pripravljalno vlogo z dne 27.8.2021 2000 točk, narok z dne 30.8.2021 1000 točk, vlogo z dne 18.3.2022 (po vsebini dokazni predlog) 50 točk, pripravljalno vlogo z dne 22.3.2022 1500 točk, narok z dne 4.5.2022 2000 točk, pripravljalno vlogo 19.5.2022 1000 točk, pripravljalno vlogo z dne 23.5.2022 1000 točk, pripravljalno vlogo z dne 29.8.2022 1000 točk, pripravljalno vlogo z dne 23.9.2022 1000 točk, narok z dne 28.9.2022 1000 točk, materialne stroške 2% 162,6 EUR, 22% DDV 1824,37 EUR, ob vrednosti odvetniške točke o,60 EUR skupaj 10.116,97 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka drugemu tožencu plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

21. Na pritožbeni stopnji je pritožbeno sodišče drugemu tožencu priznalo za sestavo pritožbe 2500 točk, končno poročilo stranki 50 točk, materialne izdatke 30,6 EUR, 22% DDV 343,33 EUR, skupaj 1.903,93 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka drugemu tožencu plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

22. Prva toženka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, enako velja za odgovor tožeče stranke na pritožbo drugega toženca (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo prve toženke pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Tako I Cp 884/2017, I Cp 1581/2016, I Cp 1631/2018 3 Tako tudi odločba VSRS II Ips 83/2021