Jedro

Če rok za vložitev tožbe ni zamujen, potem že po naravi stvari niso podane procesne predpostavke za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Rok za vložitev tožbe začne teči pod pogojem, da je bil izpodbijani akt pravilno vročen stranki. V primeru, če je bila izpodbijana odločba nepravilno vročena, začne rok za tožbo teči z dnem, ko se da zanesljivo ugotoviti, da je naslovnik odločbo dejansko prejel. Ker v tej zadevi tožeča stranka sama navaja, kdaj je odločbo prejela, je nedvomno zamudila rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, saj je tožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila skoraj tri mesece prepozno.

Izrek

Predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani ugodilo prošnji tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ji je bila dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, in sicer v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II R 83/2007 zaradi motenja posesti, pri čemer je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik A.A. iz Ljubljane.

Tožeča stranka skupaj s tožbo vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem navaja, da je izpodbijano odločbo prejela dne 6. 9. 2010. S to odločbo se ne strinja, „ker se ni podpisala“, zato vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje in meni, da je zamudila rok za vložitev “pritožbe“. Navaja še, da v družini živita dva invalida in dve starejši osebi stari nad 70 let. Sodišču predlaga, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi 116. in 117. člena Zakona o pravdnem postopku in 103. in 108. členu Zakona o upravnem postopku. V tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da je sodišče določilo odvetnika A.A., odvetnico B.B. pa bi si tožeča stranka „sama določila“.

K 1. točki izreka: Predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki (1. odstavek 23. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 ter 107/09 – odl. US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (1. odstavek 28. člena ZUS-1). Vrnitev v prejšnje stanje lahko predlaga stranka, ki iz upravičenega roka zamudi rok za tožbo ali drugi zakoniti rok za opravo dejanj v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (1. odstavek 24. člena ZUS-1).

Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so, da stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje v predvidenem roku (subjektivni rok osem dni in objektivni rok tri mesece) in skupaj s tem opravi zamujeno procesno dejanje, da je zaradi zamude prekludirana, da je zamudila rok iz opravičenega vzroka, pri čemer mora okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga (1. do 4. odstavek 24. člena ZUS-1). Kakšne okoliščine so opravičeni vzrok za zamudo, ZUS-1 v 1. odstavku 24. člena ne določa. Določitev vsebine predpostavke opravičenega vzroka za zamudo tako pomeni interpretacijo pravnega standarda, pri čemer gre po ustaljeni sodni praksi za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odvrniti, niti za njih ni mogoče pripisati krivde stranki.

Tožeča stranka v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da je dne 6. 9. 2010 prejela izpodbijano odločbo, s katero se ne strinja, „ker se ni podpisala“, da meni, da je zamudila rok za „pritožbo“, zato vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer navaja še, da v družini živita dva invalida in dve starejši osebi.

V obravnavani zadevi je temeljna predpostavka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev tožbe. Če ta rok ni zamujen, potem že po naravi stvari niso podane procesne predpostavke za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Rok za vložitev tožbe začne teči pod pogojem, da je bil izpodbijani akt pravilno vročen stranki. Glede na to, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da na eni strani vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje, na drugi strani pa smiselno ugovarja pravilnosti vročitve izpodbijane odločbe, je sodišče najprej ugotavljalo, na kakšen način je bila tožeči stranki vročena izpodbijana odločba. Po vpogledu v upravne spise (ki jih je sodišče pridobilo iz zadeve, ki se pri naslovnem sodišču vodi pod opr. št. I U 1758/2010) sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki pravilno vročena s posredno vročitvijo v skladu z določbo 4. odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo do 65/08, v nadaljevanju ZUP) in na tej podlagi vržena v poštni nabiralnik dne 6. 9. 2010, ki ga kot datum prejema izpodbijane odločbe izrecno navaja tudi tožeča stranka. Vendar tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba nepravilno vročena, začne rok za tožbo teči z dnem, ko se da zanesljivo ugotoviti, da je naslovnik odločbo dejansko prejel (prim. s sodbo Upravnega sodišče RS opr. št. U 1249/2002 z dne 7. 4. 2004). Ker v tej zadevi tožeča stranka sama zatrjuje (in glede na povratnico v upravnih spisih ni nobenega dvoma o tem, da mu je bila tega dne tudi vržena v njegov nabiralnik), da je odločbo prejela dne 6. 9. 2010, se je rok iztekel dne 6. 10. 2010. Tožeča stranka je tako nedvomno zamudila rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, saj je tožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila šele 4. 1. 2011, torej skoraj tri mesece kasneje.

Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, mora stranka okoliščine za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje verjetno izkazati ob vložitvi predloga (3. odstavek 24. člena ZUS-1). Okoliščine, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj predlog (da se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker ni podpisala osebnega prejema izpodbijane odločbe in da v družini živita invalida oziroma starejši osebi) po presoji sodišča ne predstavljajo razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Zatrjevane okoliščine so nerelevantne, saj po vsebini ne predstavljajo upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. V kakšnem smislu naj bi dejstvo, da v družini živita invalida oziroma starejši osebi, vplivalo na zamudo roka za vložitev tožbe, tožeča stranka v svojem predlogu namreč ne pove.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala upravičenih razlogov, zaradi katerih bi sodišče dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, zato je sodišče njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljen.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, je v posledici tudi njena tožba z dne 4. 1. 2011 prepozna in jo je treba kot tako zavreči (2. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).