Jedro

Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridobivanja zaslužka, pri tem pa ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS, da preživninskemu zavezancu, ki je že zaposlen ter pošteno dela poln delavnik (kot je v obravnavani zadevi nasprotni udeleženec), ni mogoče brez ustreznega tehtanja (kot je storilo sodišče prve stopnje) naložiti, da za pokrivanje preživninskih potreb mld. otroka najde dodaten zaslužek.

Izrek

I.Pritožbi nasprotnega udeleženca se deloma ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako:

-da se znesek iz 1. alineje v višini 180,00 EUR nadomesti z zneskom v višini 130,00 EUR,

-da se znesek iz 2. alineje v višini 380,00 EUR nadomesti z zneskom v višini 330,00 EUR.

II.V preostalem se pritožba nasprotnega udeleženca zavrne, pritožba predlagateljice pa se v celoti zavrne in se v I in IV točki izreka v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje, v točki II izreka pa se sklep sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem, a nespremenjenem delu.

III.Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom mld. A. A., roj. 2020, zaupalo v skupno v varstvo in vzgojo predlagateljici (materi) in nasprotnemu udeležencu (očetu), pri čemer je stalno prebivališče mld. A. A. določilo na naslovu predlagateljice, kamor se vročajo tudi vse pošiljke (točka I izreka). Nasprotnemu udeležencu je naložilo plačevanje preživnine za mld. A. A. v višini 180,00 EUR mesečno od 18. 5. 2023 do 28. 8. 2025, od dne 29. 8. 2025 dalje pa v višini 380,00 EUR mesečno, in sicer vse do 18. dne v mesecu za tekoči mesec, dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji (točka II izreka). Sklenilo je še, da bo predlagateljica poskrbela za preživljanje mld. A. A. naturalno v okviru vsakodnevne skrbi za otroka, zato se preživnina zanjo ne določi (točka III izreka), in da se v presežku predlog predlagateljice ter nasprotni predlog nasprotnega udeleženca, ki se nanašata na zaupanje mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo ter določitev preživnine zavrneta (točka IV izreka). Nazadnje je še odločilo, da vsak udeleženec krije sam svoje stroške postopka (točka V izreka).

2.Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta oba udeleženca.

3.Predlagateljica izpodbija sklep sodišča prve stopnje v točkah I, II in IV izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter primarno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da mld. A. A. zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo predlagateljici, nasprotnemu udeležencu pa naloži plačevanje preživnine v višini 430,00 EUR mesečno oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvo pritožbene graje je, da je odločitev sodišča prve stopnje o skupnem starševstvu napačna. Mld. sin nepravdnih strank je namreč otrok s posebnimi potrebami, ki v zvezi z vprašanji vsakodnevnega življenja potrebuje samostojne odločitve tistega od staršev, s katerim stalno živi, to je predlagateljice. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno presodilo, da o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, kamor sodijo tudi zdravstvene obravnave in terapije, v katere je otrok vključen, odloča starš, pri katerem se otrok trenutno nahaja. Družinski zakonik (v nadaljevanju: DZ) namreč v prvem odstavku 151. členu določa, da starševsko skrb izvajata oba starša sporazumno v skladu s koristjo otroka, kar dejansko pomeni, da pri skupnem starševstvu oba starša odločata sporazumno tudi o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja. V kolikor bo torej mld. A. A. zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, bo predlagateljica bistveno ovirana pri odločanju o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, saj bo v zvezi z navedenimi odločitvami potrebovala soglasje nasprotnega udeleženca, ki je že doslej v zvezi z vprašanji otrokove zdravstvene oskrbe povzročal težave. V tej zvezi pritožba še dodaja, da tudi izvedensko mnenje sodne izvedenke B. B. (v nadaljevanju: sodne izvedenke) dodelitve mld. otroka predlagateljici ne opredeljuje kot neprimerno, ampak kot manj primerno, pri čemer slednje utemeljuje s tem, da bi se v primeru dodelitve mld. otroka predlagateljici njene obremenitve še povečale, kar pa ne drži, saj slednja skrbi za svojega otroka ne dojema kot obremenitve, ampak to skrb zaradi ljubezni do otroka z veseljem sprejema. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2023, da je za skupno starševstvo pomembno, da imata oba starša dejansko približno enakovredne možnosti vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, čemur pa v danem primeru ni tako, saj je predlagateljičin vpliv predvsem na zdravstveni razvoj otroka bistveno večji od očetovega. Pritožba izpodbija tudi višino prisojene preživnine in meni, da bi le-ta morala znašati vsaj 430,00 EUR mesečno, saj so se za cca. 50,00 EUR povečali stroški mld. A. A. in znižali prihodki predlagateljice.

4.Nasprotni udeleženec se v odgovoru na pritožbo predlagateljice zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene.

5.Nasprotni udeleženec sklep sodišča prve stopnje izpodbija v točkah II in IV izreka, in sicer prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zniža višino prisojene preživnine oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za predlagateljico. Izpodbija višino preživnine. Bistvo pritožbene graje je, da so potrebe otroka napačno ugotovljene, ker mld. A. A. ne potrebuje nadstandardnih in samoplačniških terapij v višini 200,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je predlagateljica dokazala, da mld. A. A. obiskuje eno terapijo na teden, kar naj bi na mesečni ravni znašalo 340,00 EUR. Zgolj zaradi enega predloženega računa v višini 240,00 EUR namreč ni mogoče zaključiti, da mld. A. A. kontinuirano obiskuje takšne terapije, ker jih dejansko tudi ne. Prav tako je med udeležencema nesporno, da so te terapije sofinancirane s pomočjo donatorjev, hkrati pa je mld. A. A. vseh potrebnih terapij deležen že v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je sodišče prve stopnje ta strošek neutemeljeno upoštevalo med potrebami preživninskega upravičenca. K temu pritožba še dodaja, da tudi nasprotni udeleženec s pomočjo svojih staršev mld. A. A. omogoča obiskovanje zasebne fizioterapije, za kar plačuje 60,00 EUR na terapijo. Pritožba izpodbija tudi višino obratovalnih stroškov predlagateljice, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in dodaja, da v stanovanju živi tudi pes, za katerega predlagateljica plačuje stroške v višini pol osebe, kar bi sodišče prve stopnje prav tako moralo upoštevati pri porazdelitvi obratovalnih stroškov. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje preveliko pozornost namenilo nedenarnemu prispevku predlagateljice k skrbi za mld. otroka, pri tem pa zanemarilo dejstvo, da nasprotni udeleženec z njim na mesečni ravni preživi tretjino časa (vsak drugi vikend od četrtka popoldne do ponedeljka zjutraj ter enkrat med tednom popoldne do naslednjega dne, kot mld. otroka odpelje v vrtec), kot sta se to udeleženca dogovorila v delni sodni poravnavi z dne 12. 6. 2025, pri čemer v tem času v celoti sam poskrbi za vse potrebe mld. otroka, ki ga tudi vozi na terapije. V tej zvezi pritožba še dodaja, da mld. v času, ko je pri predlagateljici obiskuje vrtec, v tem času pa lahko slednja poskrbi za datume pregledov in terapij, saj za razliko od nasprotnega udeleženca ni zaposlena. Glede na navedeno je pritožba mnenja, da bi morala biti preživninska obveznost med oba udeleženca enakomerno razporejena in določena preživninska obveznost v višini 200,00 EUR. Priglaša stroške.

6.Predlagateljica se v odgovoru na pritožbo nasprotnega udeleženca zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene.

7.Pritožba predlagateljice je neutemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca je delno utemeljena.

8.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1).

9.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev postopka,

da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

O skupnem varstvu in vzgoji

10.Predlagateljica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se mld. A. A. zaupa skupno v varstvo in vzgojo obema udeležencema (skupno starševstvo).

11.Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS

11.namreč izhaja, da so strokovne raziskave pripeljale do ocene, da skupno varstvo in vzgoja - v primerjavi z individualnim - pozitivno vpliva na razvoj otroka tudi v primerih, ko eden od staršev taki rešitvi nasprotuje in je vanjo prisiljen s sodno odločbo. Na podlagi teh novih strokovnih spoznanj je zakonodajalec v 138. členu DZ omogočil, da lahko sodišče po razpadu družine otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj tudi v primeru, ko se starša o tem ne sporazumeta, če oceni, da je to otroku v korist. S to določbo DZ je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave. Zakonodajalec je v obrazložitvi predloga nove pravne ureditve poudaril, da taka ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ. Iz tega načela izhaja, da naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače. Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka

4, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist.

Odgovor na to vprašanje pa je v danem primeru odklonilen.

12.Pregled spisa pokaže, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o skupnem starševstvu utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo z dne 10. 2. 2025, iz katerega jasno in nedvomno izhaja, da je v otrokovo največjo korist skupno starševstvo in da je dodelitev mld. otroka enemu izmed staršev (npr. predlagateljici) manj primerna. Sodna izvedenka je ugotovila, da imata oba starša primerne starševske veščine in pri nobenem izmed staršev ni takšnih pomanjkljivosti, ki bi predstavljale kontraindikacijo za starševstvo. Temu je sodna izvedenka še dodala, da je glede na A. A. značilnosti in primanjkljaje ter različne terapevtske obravnave pomembno, da sta v vzgojo in skrb vključena oba starša

6, na katera je otrok zelo navezan. Udeleženca kljub napetostim med njima sodelujeta in komunicirata, med njima poteka izmenjava informacij, sodno dogovorjeni stiki pa potekajo nemoteno. Predlagateljica je sicer bolj angažirana v vsakdanjem življenju, nasprotni udeleženec pa ji nudi oporo (16. do 20. točka obrazložitve). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v največjo korist mld. A. A., da se dodeli v skupno varstvo in vzgojo obema staršema.

13.Predlagateljica graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer polemizira z ugotovitvami izvedenke, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Glede na to, da predlagateljica navkljub nestrinjanju z izvedenskim mnenjem ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja ali pritegnitve drugega sodnega izvedenca klinične psihologije, in z ozirom na to, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede starševskih kapacitet obeh udeležencev povsem razumna in življenjsko sprejemljiva, se sodišču druge stopnje dvom v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni porodil. Posledično so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo ugotovitvam in zaključkom izvedenke.

14.Pritožba se neutemeljeno zavzema za dodelitev mld. A. A. v varstvo in vzgojo predlagateljici iz razloga, ker naj bi mld. v zvezi z vprašanji vsakodnevnega življenja (predvsem na zdravstvenem področju) potreboval samostojne odločitve tistega od staršev, kateremu je dodeljen. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, kamor sodijo tudi odločitve o otrokovih rutinskih zdravniških pregledih, samostojno odloča tisti od staršev, pri katerem je otrok in ki (vsakič, ko otrok preživlja čas z njim) polno izvaja starševsko skrb,7 kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (nasprotna pritožbena naziranja so neutemeljena). Posledično predlagateljica z določitvijo skupnega starševstva ne bo bistveno ovirana pri odločanju o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, kot to zmotno meni pritožba, saj bo lahko o teh vprašanjih, v času, ko bo mld. A. A. pri njej, odločala samostojno.

15.K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023. Res je, da iz navedenega judikata izhaja, da je za skupno varstvo in vzgojo praviloma pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj. Predlagateljica v pritožbi navaja, da v danem primeru temu ni tako, ker je njen vpliv na otrokov razvoj večji od vpliva naprotnega udeleženca. Vendar pritožba spregleda, da je bilo to stališče Vrhovnega sodišča sprejeto v kontekstu preživljanja dovolj kakovostnega časa z otrokom,8 v obravnavani zadevi pa ni pritožbeno sporno, da mld. A. A. tudi z nasprotnim udeležencem preživi sorazmerno veliko časa (okoli 1/3) in kakovostno. Kajti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno sporne, izhaja, da imata oba starša starševske sposobnosti in da izražata otroku naklonjenost ter pozitivna čustva, mu namenjata pozornost in skrbita zanj, da sta oba močno vpeta v vzgojo in skrb za sina, poznata njegove zdravstvene težave in se zanimata za njegovo zdravstveno stanjem, mld. A. A. pa tudi brez večjih težav prehaja med obema staršema. Pritožbena zavzemanja predlagateljice za dodelitev mld. A. A. njej so torej neutemeljena.

Glede preživnine

16.Predlagateljica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za povišanje prisojene preživnine za 50,00 EUR, ker se je znižal otroški dodatek, ki ga prejema, in zvišale potrebe mld. A. A., za kar v pritožbi prilaga dokazila. Pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje izdalo pridržan sklep, saj je glavno obravnavo zaključilo 28. 8. 2025, izdajo sklepa pa si je pridržalo do prejema podatkov o prihodkih udeležencev, vsled česar je izpodbijani sklep izdalo 20. 10. 2025. V skladu s sodno prakso9 in pravno teorijo10 je mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP oz. 34. členom ZNP-1 uveljavljati le tista nova dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave (ne pa dejstva, nastala kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. To velja tudi v primerih izdaje pridržanih sodnih odločb.11 Ker je v pritožbi navajala dejstva, da se je spremenila višina otroškega dodatka in povečali stroški mld. Anuja, nastala po koncu glavne obravnave (t.i. objektivno novo dejstva), gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

17.Nasprotni udeleženec s pritožbo neutemeljeno izpodbija tudi ugotovljeno višino obratovalnih stroškov predlagateljice in zmotno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri razdelitvi obratovalnih stroškov upoštevati, da skupaj z mld. A. A., predlagateljico in njenim novim zunajzakonskim partnerjem živi tudi pes. V danem primeru gre namreč za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 42. členom in 34. členom ZNP-1 ), saj gre za pritožbeno novoto, ki je v korist zgolj nasprotnemu udeležencu, ki želi zmanjšati svoje preživninsko breme, ne pa mld. sinu (zgolj v slednjem primeru bi se lahko v skladu z določbo 34. člena ZNP-1 upoštevala). Enako velja za navedbe nasprotnega udeleženca v odgovoru na pritožbo, da predlagateljica sedaj opravlja tudi funkcijo prokuristke, s čimer si ustvarja dodaten vir dohodka.

18.V nadaljevanju nasprotni udeleženec v pritožbi izpodbija višino ugotovljenih potreb mld. A. A., pri čemer zatrjuje, da mld. A. A. ne potrebuje "nadstandardnih in samoplačniških terapij" v višini 200,00 EUR mesečno. Temu sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tudi nasprotni udeleženec sina sam vozi na terapije, za kar plačuje 60,00 EUR na terapijo12, kar pomeni, da s svojimi ravnanji sam potrjuje, da so dodatne terapije mld. A. A. v korist. Upoštevajoč navedeno in med nepravdnima strankama nesporno dejstvo, da tudi predlagateljica mld. A. A. vozi na zasebne terapije v zasebno specialistično - pedagoško svetovalnico D. D. s.p., pri čemer ena obravnava stane 80,00 EUR13, je sodišče prve stopnje upoštevajoč, da mld. A. A. terapije obiskuje tedensko, strošek mesečnih terapij, ki so deloma sofinancirane tudi s pomočjo donatorjev, utemeljeno ocenilo na 200,00 EUR mesečno. Nesporno je namreč, da so te terapije za mld. A. A. v določenem obsegu koristne, sodišče prve stopnje pa je pri njihovi odmeri pravilno upoštevalo premoženjske zmožnosti obeh staršev (33. točka obrazložitve).

19.Ima pa nasprotni udeleženec v pritožbi prav, da je sodišče prve stopnje napačno določilo višino preživnine, ki jo mora plačevati za mld. sina. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer pravilno navedlo materialnopravno podlago za določitev preživnine, zlasti določbo 189. člena DZ, v skladu s katero se višina preživnine določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev, prav tako pa je v 40. točki obrazložitve pri porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša upoštevalo tudi dejstvo, na koga odpade pretežno breme vzgoje in skrbi za otroka.14 Vendar pa ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb.15 Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec "mlad, zdrav in pridobitno sposoben", iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridobivanja zaslužka, pri tem pa ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS,16 da preživninskemu zavezancu, ki je že zaposlen ter pošteno dela poln delavnik (kot je v obravnavani zadevi nasprotni udeleženec), ni mogoče brez ustreznega tehtanja (kot je storilo sodišče prve stopnje) naložiti, da za pokrivanje preživninskih potreb mld. otroka najde dodaten zaslužek.

20.Upoštevajoč citirana materialnopravna določila in sodno prakso ter med nepravnima strankama nesporno dejstvo, da mld. A. A. pri predlagatelju preživi približno tretjino časa, kot to podrobneje izhaja iz delne sodne poravnave II N 318/2023 z dne 12. 6. 2025,17 je potrebno upoštevati, da ima nasprotni udeleženec v času, ko je mld. A. A. pri njem, prav tako ima stroške s kritjem otrokovih potreb, ki jih krije naturalno in ki jih je treba ovrednotiti. Tega očetovega prispevka sodišče prve stopnje ni ocenilo, sodišče druge stopnje pa glede na ugotovljeno količino časa, ki ga mld. A. A. preživi pri nasprotnem udeležencu, ocenjuje, da je ta nefinančni prispevek nasprotnega udeleženca približno enakovreden nefinančnemu prispevku predlagateljice, na kateri je večji del skrbi za varstvo in vzgojo mld. A. A. (mld. A. A. približno tretjino časa preživi pri nasprotnemu udeležencu, preostali čas pa pri predlagateljici).18 Glede na navedeno in glede na to, da je nasprotni udeleženec že zaposlen ter dela poln delavnik, je v obravnavanem primeru treba preživninsko breme določiti glede na preživninske zmožnosti obeh udeležencev. Le to so približno enake, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (39. točka obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima nasprotni udeleženec nekoliko višje prihodke od nasprotne udeleženke, vendar tudi višje stanovanjske stroške),19 zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je nasprotni udeleženec dolžan finančno kriti približno polovico vseh otrokovih potreb (le-te znašajo 656,00 EUR mesečno), tj. 330,00 EUR mesečno.

21.Glede na to, da je med udeležencema nesporno, da je nasprotni udeleženec v obdobju med 18. 5. 2023 in 28. 8. 2025 že plačeval 200,00 EUR mesečne preživnine za mld. A. A., je sodišče druge stopnje za to obdobje določilo, da je nasprotni udeleženec dolžan plačati razliko med prisojeno preživnino (v višini 330,00 EUR mesečno) in že plačanimi zneski preživnine (v višini 200,00 EUR mesečno), tj. v višini 130,00 EUR mesečno. Od zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje 29. 8. 2025 dalje pa je nasprotni udeleženec dolžan plačevati preživnino v določeni višini 330,00 EUR mesečno.

22.Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi nasprotnega udeleženca deloma ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo, pritožbo predlagateljice pa v celoti zavrnilo in se v I in IV točki izreka v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje, v točki II izreka pa sklep sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23.Sodišče druge stopnje je na podlagi 101. člena ZNP-1, v skladu s katerim o stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči sodišče po prostem preudarku, ocenilo, da je glede na to, da je odločanje o varstvu in vzgoji ter preživnini za mld. A. A. v njegovo korist, primerno, da nasprotni udeleženec sam krije svoje pritožbene stroške. Predlagateljica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

-------------------------------

16VSRS sklep II Ips 343/2017 z dne 26. 4. 2018, VSL sodba IV Cp 425/2021 z dne 20.08.2021, VSL sklep IV Cp 227/2022 z dne 09.08.2022.

16VSRS sklep II Ips 10/2024 z dne 19.06.2024, 15. do 20. točka obrazložitve.

17V skladu z navedeno delno sodno poravnavo namreč mld. A. A. z nasprotnim udeležencem (očetom) preživi vsak drug vikend od četrtka, ko oče otroka prevzame med 17. in 18. uro na domu predlagateljice (mame) in ga nato v ponedeljek pelje v vrtec oziroma na dom matere, če otrok ni v vrtcu ter vsak četrtek v tednu, ko oče otroka prevzame med 17. in 18. uro in ga nato v petek pelje v vrtec oziroma na dom matere, če otrok ni v vrtcu. Poletne počitnice mld. A. A. z nasprotnim udeležencem preživi en teden strnjeno v mesecu juliju in en teden strnjeno v mesecu avgustu, prvomajske, jesenske in zimske počitnice pa mld. A. A. preživi z vsakim izmed staršev polovico. O vseh ostalih počitnicah in praznikih se nepravdni stranki dogovorita sproti.

18Kot izhaja iz pritožbeno nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, stroški prehrane mld. A. A. znašajo okoli 150,00 EUR mesečno za higieno, ortopedsko obutev, kozmetiko in sorazmerni delež čistil pa 60,00 EUR mesečno, skupno 210,00 EUR mesečno, pri čemer tožnik glede na 1/3 čas, ki ga mld. A. A. preživi pri njem, približno v tem obsegu že v naravi krije navedene stroške v času, ko je mld. sin pri njem.

19Obema udeležencema po plačilu lastnih obratovalnih stroškov ostanejo približno isti dohodki, in sicer predlagateljici v višini 1.271,00 EUR ter nasprotnemu udeležencu v višini 1.150,00 EUR.