Jedro

Teža nekega kaznivega dejanja sama po sebi ne utemeljuje zaključka, da je na strani storilca podana nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, nedvomno pa na to nevarnost lahko kaže poleg teže tudi način storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega L. V. se zavrne.

Obrazložitev

1. Obtoženi L. V. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 55009/2013 z dne 6. 5. 2014 spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila na podlagi istega zakonskega določila, ob upoštevanju 2. točke prvega odstavka 51. člena tega zakona, izrečena kazen štiri leta zapora, v katero mu je bil na podlagi 56. člena KZ-1 vštet čas pridržanja in hišnega pripora od 9.45 ure dne 15. 11. 2013. Višje sodišče v Ljubljani je zadevo obravnavalo v zvezi z vloženo pritožbo obtoženčeve zagovornice, ki jo je kot neutemeljeno zavrnilo. Po določbi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je preizkušalo, ali so še podani priporni razlogi oziroma ali je še podana zakonska podlaga za hišni pripor. Z izpodbijanim sklepom je ugotovilo, da so razlogi za hišni pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podani.

2. Zoper ugotovitveni sklep o obstoju razlogov za hišni pripor, se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi kršitve 19. in 20. člena Ustave RS ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter hišni pripor zoper obtoženega L. V. odpravi.

3. Uvodoma zagovornica poudarja, da okoliščine in teža kaznivega dejanja same po sebi prav gotovo ne utemeljujejo zaključka sodišča, da bo obtoženec še po pravnomočnosti sodbe „nevaren za ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja ali pa celo za storitev tovrstnega kaznivega dejanja zoper kakšno drugo nič hudega slutečo žrtev“. Pritrditi je sicer zagovornici, da teža nekega kaznivega dejanja sama po sebi prav gotovo ne utemeljuje zaključka, da je na strani storilca podana nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, nedvomno pa na to nevarnost lahko kaže poleg teže tudi način storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Tako je v izpodbijanem sklepu sodišče zaključilo, da na strani obtoženca obstoji razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP na podlagi v postopku ugotovljenih dejstev in sicer, da je obtoženec oškodovanca dalj časa pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja opazoval, pod izmišljenim imenom z njim kontaktiral po elektronski poti in si s tem pridobil čim več podatkov o oškodovancu in njegovem gibanju, svoje vozilo pred dejanjem parkiral v zapuščeno garažo na ulici, po kateri je oškodovanec hodil iz službe, si povil roko zato, da je lažje zvabil oškodovanca v garažo s pretvezo, da naj mu tam pomaga preložiti nek predmet, nato pa ko mu je ta nudil pomoč, nič hudega slutečega oškodovanca, ki ga dotlej sploh ni poznal, od zadaj z nožem zabodel v vitalne dele telesa, zaradi česar je prišlo tudi do poškodbe medreberne arterije in izgube skoraj polovice krvi v obtoku oškodovanca. Navedeno pomeni, da je bil obtoženec spoznan za krivega (čeprav ob izdaji ugotovitvenega sklepa o obstoju razlogov za hišni pripor) še z nepravnomočno sodno odločbo, ugotovljene okoliščine pa kažejo na tak način storitve kaznivega dejanja (načrtovanost ravnanja), da je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podana realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Takšen sklep sodišča je še toliko bolj upravičen glede na obtoženčeve osebne lastnosti, ki izhajajo iz psihiatričnega izvedenskega mnenja in sicer, da je obtoženec introventirana osebnost s fleksibilnim odnosom do dogovorjenih družbenih norm, da je zavrto agresiven z možnimi preboji, težko sprejema neizpolnitev želja, kot obrambne mehanizme pa uporablja umik, racionalizacijo in manipulativnost. Nadalje pa sodni izvedenec tudi ni izključil možnosti razvoja psihoze. Res je sicer, kar navaja zagovornica v pritožbi, da izvedenec psihiater ni nikjer zaključil, da pri obtožencu obstoji nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, vendar je potrebno pojasniti, da o obstoju pripornih razlogov ne odločajo izvedenci temveč o tem odloči sodišče po tem, ko presodi vse relevantne podatke v spisu. Navedeno pa je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi storilo, saj je o obstoju ponovitvene nevarnosti odločilo, kot je bilo že pojasnjeno, na podlagi teže in načina storitve obravnavanega kaznivega dejanja, obtoženčevih osebnih lastnosti, poleg tega pa tudi upoštevaje dejstvo, da bi obtoženec kaznivo dejanje, s katerim je začel nedvomno dokončal (vzel oškodovancu življenje), saj je stekel za pobeglim oškodovancem, vendar se je kasneje ob dejstvu, da je oškodovancu priskočila na pomoč tretja oseba, obrnil in z avtom pobegnil s kraja dejanja. Prav tako je sodišče upoštevalo še dejstvo, da je po dejanju očistil vozilo in ga dal v komisijsko prodajo. Dejstvo, da obtoženec sedaj obiskuje psihiatra in da kljub temu, da se vozi k psihiatru iz Celja v Ljubljano, ni pobegnil, kar vse zatrjuje pritožnica, nista tako tehtni okoliščini, da bi imeli kakršenkoli vpliv na obstoj pogojev za hišni pripor.

4. Ne glede na to, da zagovornica poudarja, da je zoper obtoženca ta omejevalni ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti odrejen že skoraj leto dni, pa Vrhovno sodišče pritrjuje zaključkom pritožbenega sodišča, da je hišni pripor še vedno sorazmeren ukrep in dopusten poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode tako glede na vse ugotovljene okoliščine in dejstva, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o nevarnosti ponavljanja ter glede na dejstvo, da je bila s sodbo pritožbenega sodišča zavrnjena pritožba obtoženčeve zagovornice in s tem potrjena tudi kazen štirih let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo sodišča prve stopnje.

5. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo obtoženčeve zagovornice skladno z določilom tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.