Jedro

Glede na namen in ostale določbe je zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ, je ob ustrezni sistemski razlagi, mogoče pravilno uporabiti le tako, da poleg pogoja državljanstva RS in pogoja stalnega prebivališča RS mora biti izpolnjen še pogoj nakazovanja pokojnine preko tožene ZPIZ v RS. Ker tožeči stranki nosilec zavarovanja R Hrvaške vojaške pokojnine ne nakazuje v R Slovenijo, je sodišče prve stopnje zahtevek za priznanje pravice dodatka utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji prizna pravica do dodatka k pokojnini po zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, ker je ugotovilo, da se ji pokojnina, ki jo je dolžan izplačevati hrvaški nosilec zavarovanja, ne nakazuje preko tožene stranke.

Zoper citirano sodbo je v zakonitem roku vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke iz razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Poudarja, da 1. člen zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, kot pogoja za priznanje pravice do dodatka, ne določa nakazovanje pokojnine v Slovenijo. To priznava tudi toženec (verjetno je mišljeno sodišče), ko v sodbi navaja, da takšnega pogoja zakon eksplicitno ne določa. Zato meni, da je potrebno pogoj nakazovanja pokojnine v Slovenijo tolmačiti tako, da bi moral ta biti izpolnjen, ko je pravica že priznana. Pravico je po mnenju pritožnika mogoče priznati na podlagi dokumenta o zadnji višini pokojnine na Hrvaškem, nato pa od tamkajšnjega nosilca zavarovanja zahtevati nakazovanje v Slovenijo. Ker sodišče predpisa ne tolmači tako, pritožnik vidi v tem zmotno uporabo materialnega prava. Druga kršitev pa je v tem, da toženec (verjetno je tudi tokrat mišljeno sodišče prve stopnje) skuša dokazati, da pokojnina ni bila uveljavljena v kateri od republik nekdanje SFRJ, pač pa v samostojni državi Hrvaški. Čuti se diskriminirano in je odločena pravico uveljavljati tudi preko varuha človekovih pravic in drugih institucij. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo odločilna dejstva in ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

Pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev procesnega prava, na katera je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ker je izpodbijano sodbo temeljito obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče povsem soglaša, glede na pritožbene navedbe poudarja zlasti naslednje.

Pravna podlaga za razsojo predmetne zadeve je podana v zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (Ur. list RS, št. 45/92). 1. člen citiranega zakona določa, da ima pravico do dodatka k pokojnini državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ. V tem členu sicer kot pogoj ni določeno nakazovanje pokojnine, priznane v kateri od republik nekdanje SFRJ, v Republiko Slovenijo. Vendar pa je mogoče iz namena zakonodajalca, kot izhaja iz samega naslova zakona, in je v zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ter določb zakona o odmeri dodatka, zlasti 3. in 4. člena, takšno pravno praznino zapolniti le z ustrezno sistemsko razlago predpisa. Dodatek se namreč po 3. členu zakona odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove iz 2. člena in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. 4. člen istega zakona nadalje določa, da se v primeru, ko nosilec zavarovanja upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, dodatek odmeri v višini osnove. Ob takšnih določbah o odmeri dodatka pa te ni mogoče opraviti, v kolikor tuji nosilec zavarovanja slovenskemu državljanu s prebivališčem v Republiki Sloveniji iz kakršnihkoli razlogov, pokojnine ne nakazuje v Republiko Slovenijo preko toženca. V takšnem primeru tudi dejansko niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka, saj ni izpolnjen temeljni namen, ki je v zagotavljanju socialne varnosti tistim slovenskim državljanom, ki zaradi nizke ravni izplačevanih pokojninskih prejemkov v R Sloveniji, nimajo zagotovljene niti minimalne socialne varnosti. Zato je sodišče prve stopnje materialni predpis popolnoma pravilno tolmačilo in zahtevek tožeče stranke ob dejstvu, da sama ni uredila, da bi ji tuji nosilec zavarovanja pokojnino nakazoval v Republiko Slovenijo, utemeljeno zavrnilo.

Razlogi, ki jih tožeča stranka s tem v zvezi navaja v pritožbi niso relevantni in ne morejo biti upoštevni. Pritožbeno stališče glede pravne presoje določb citiranega zakona ni pravilno in zato ni sprejemljivo.

Pravilnost tolmačenja materialnega predpisa, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, dodatno utemeljuje pravna narava pravice po citiranem zakonu. Ker je dodatek h pokojnini akcesorna pravica, te pravice ni, v kolikor preko toženega zavoda ne poteka nakazovanje pokojnine. Prav izplačevanje pokojnin sta nosilca zavarovanja Republike Slovenije in Republike Hrvaške uredila z dvostransko pogodbo o medsebojnih obveznostih in pravicah pri izplačilu dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki sta jo podpisala 17.12.1991. Pogodbeni stranki sta se obvezali, da bosta opravili izplačilo prejemkov upokojencem, ki so pridobili pravico do pokojninskih in invalidskih dajatev v Republiki Sloveniji, prebivajo pa v Republiki Hrvaški ter obratno. Medsebojne obveznosti izpolnjujeta na podlagi medsebojno dostavljenih obračunov, pri čemer sta se obvezali, da bosta vplačali sredstva za kritje izplačil pokojnin in drugih dajatev najkasneje na izplačilni dan. Vsaka od pogodbenih strank je dolžna drugi dostaviti podatke o upravičencih, o višini dajatev in izvrševati za drugo stranko izstavljanje nakaznic ter pošiljanje upravičencem. Na koncu pritožbeno sodišče še poudarja, da tolmačenje zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ na način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod v predhodnem upravnem postopku, v ničemer ne diskriminira tožeče stranke napram drugim slovenskim državljanom.

Pravico do dodatka je mogoče priznati le ob izpolnjevanju vseh pogojev vključno z nakazovanjem pokojnine v R Sloveniji, kar velja za vse državljane R Slovenije s stalnim prebivališčem v R Sloveniji in torej tudi za tožečo stranko.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.