Jedro

Zgolj rizičnost pravočasne izpolnitve ne daje podlage za po višini tako nesorazmeren dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbena kazen ima sicer po eni strani pomen utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti, po drugi strani pa pomeni tudi civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti. Višina tako dogovorjenne sankcije pa mora biti v sorazmerju s kršitvijo pogodbene obveznosti. Vprašanje večjega rizika na strani ene pogodbene stranke pa ne daje podlage za sklepanje, da je v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR dogovor, po katerem je pogodbena stranka, na strani katere je izkazana večja rizičnost glede izpolnitve pogodbe, v primeru neizpolnitve dolžna izplačati polovico zneska pogodbene obveznosti, ne da bi bila nasprotna stranka dolžna karkoli izpolniti po pogodbi. Če se je tožeča stranka sklicevala na obveznost tožene stranke omogočiti izvajalcu rušenje objektov, ki je bilo predmet pogodbe, bi kot kršitev oziroma neizpolnitev takšne obveznosti morala zatrjevati in dokazati, da je bila sama pripravljena svojo obveznost izpolniti, pa ji je to tožena stranka onemogočila. V kolikor pa je tožeča stranka s svojo izpolnitvijo čakala zaradi neizpolnjene denarne obveznosti naročnika (plačilo avansa), tožeča stranka plačila pogodbene kazni ne more uveljavljati, saj je takšna sankcija izrecno izključena po 3. odst. 270. člena ZOR. Ker tožeča stranka konkretiziranih trditev glede neizpolnitve nedenarne obveznosti tožene stranke ni ponudila, je s tem podana nesklepčnost tožbenega zahtevka iz naslova pogodbene kazni. 629.čl. ZOR na specialen način ureja odškodninsko odgovornost naročnika v kolikor izkoristi upravičenje do razdrtja pogodbe s prevzemnikom. Njegova odškodninska obveznost je podana ne da bi bil podan element nedopustnega ravnanja. Da pa bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na tej podlagi lahko uspela, bi morala ponuditi konkretizirane trditve o dejanskih okoliščinah, ki jih za ugotovitev obveznosti, ki jo je dolžan naročnik izplačati prevzemniku zaradi razdrtja pogodbe, določa 629.čl. ZOR.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: 1.1. v 1.točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem so tožene stranke dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 32.112.710,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.1995 dalje do plačila, zavrne; 1.2. v 2.točki izreka pa tako, da se tožeči stranki naloži v 15 dneh od vročitve te sodbe povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 1.431.485,00 SIT, drugotoženi stranki 92.939,00 SIT, petotoženi stranki 418.880,00 SIT, sedmotoženi stranki 92.939,00 SIT, devetotoženi stranki 51.051,00 SIT in desetotoženi stranki 92.239,00 SIT, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvotoženi stranki 264.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku naložilo toženi stranki nerazdelno plačilo tožeči stranki zneska 32.112.710,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.1995 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.085.644,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2004 do plačila.

Zoper sodbo je prvotožena M.o.L. pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila. Podrejeno temu pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

V zvezi s pogoji za obravnavanje pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz podatkovne baze sodnega registra razvidno, da je bil nad tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 103/2005 z dne 28.7.2005 začet stečajni postopek, kar posledično pomeni prekinitev postopka po 4. točki 205. člena ZPP. Ker pa so bila pred prekinitvijo postopka izvršena vsa procesna dejanja v zvezi z vloženo pritožbo v smislu 344. in 345. člena ZPP, so v skladu z 2. odst. 207. člena ZPP podani pogoji za obravnavanje pritožbe s strani pritožbenega sodišča. Pritožba je utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe za toženo stranko uporabilo edninsko obliko in hkrati naložilo solidarno plačilo obveznosti, kar samo po sebi predpostavlja obstoj več subjektov, na katere se obveznost nanaša. Ker pa je v uvodnem delu sodbe kot tožena stranka navedenih deset toženih občin, je izrek deset toženih občin solidarno zavezanih na plačilo vtoževanega zneska. Gre torej le za navidezno nerazumljivost izreka sodbe, zato v tem smislu ni podana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339.čl. ZPP.

Glede na to, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila samo ena od toženih strank, je odločitev o obsegu pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe odvisna od materialnopravnega razmerja med toženimi strankami, iz katerega tožeča stranka uveljavlja svoj tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo, da gre pri toženkah za enotno sosporništvo in se pri tem sklicevalo tudi na stališče pritožbenega sodišča, pri čemer je očitno mislilo na stališče, podano v razveljavitvenem sklepu I Cpg 1263/2001 z dne 13.2.2003. V tem sklepu se je pritožbeno sodišče sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, da imajo v sporih, ki se nanašajo na premoženje bivše občine pred uveljavitvijo Zakona o lokalni samoupravi, ki še ni razdeljeno med novonastale občine, novonastale občine položaj enotnih sospornikov. V postopku je sicer petotožena stranka zatrjevala, da je bil s prvotoženo stranko podpisan dogovor o delitvi skupnega premoženja, na osnovi katerega je ugovarjala pasivni legitimaciji v tej pravdi (glej pritožba z dne 14.9.2001), kar bi pomenilo zatrjevanje drugačne dejanske podlage glede položaja toženih strank v tej pravdi. Pritožbeno sodišče se načeloma strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da morebiten dogovor med novoustanovljenimi občinami kot pravnimi nasledniki bivših občin v razmerju do tretjih nima učinka. Vendar zgolj ugotovitev solidarne odgovornosti toženih strank kot pravnih naslednikov bivše občine ne zadošča za enotno sosporništvo med toženimi strankami. Sodišče prve stopnje je enotno sosporništvo utemeljilo na dokazni oceni, da dogovor o delitvi premoženja z dne 6.3.2001 ne zajema tudi obveznosti, ki je predmet te pravde. Čeprav je iz priložene izjave županje prvotožene stranke razvidno, da je delitev premoženja med toženimi strankami zaključena, je po mnenju pritožbenega sodišča za opredelitev procesnega položaja toženih strank v tem sporu in s tem povezan obseg pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe, odločilno, da je sodišče prve stopnje v celotnem postopku tožene stranke, v skladu s trditveno podlago tožeče stranke, ki s tem v zvezi trditvenih navedb v tej smeri ni spreminjala, obravnavalo kot enotno pravdno stranko. Ker so tožene stranke kot enotni sosporniki obravnavani tudi v izpodbijani sodbi, je tudi vloženo pritožbo prvotožene stranke potrebno obravnavati v korist vseh toženih strank. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo tako kot je izdana, to je zoper vse tožene stranke kot enotne sospornike. Po mnenju pritožbenega sodišča bi drugačno obravnavanje učinkov pritožbe pomenilo kršitev ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) toženih strank, ki so se zanesle na svoj procesni položaj, ki jim ga je zagotavljalo sodišče v celotnem postopku v skladu s trditvenimi navedbami tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na razlago pogodbe med tožečo stranko in pravnim prednikom toženih strank z dne 22.12.1994 (A2), po kateri naj bi 2. odst. 8. člena pogodbe predstavljal dogovor med pogodbenima strankama o pogodbeni kazni v smislu 270. člena ZOR, ki jo je dolžan izplačati naročnik (tožena stranka), v kolikor ne bo omogočil rušenja objektov v roku 90 dni. V zvezi z napotkom Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa III Ips 19/99 z dne 17.6.1999, ki se nanaša na kršitev načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR glede na nesorazmerje med višino pogodbeno dogovorjene kazni na strani tožeče in na strani tožene stranke, je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da navedeno načelo ni bilo kršeno. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi ugotovitve, da je na strani pravnega prednika tožene stranke kot naročnika šlo za rizično pogodbeno stranko, medtem ko naj bi iz izvedenih dokazov z zaslišanjem prič izhajalo, da glede na reference na strani tožeče stranke za toženo stranko ni bilo nobenega rizika glede pravočasne izpolnitve pogodbe.

S takšnim razlogovanjem se pritožbeno sodišče ne strinja. Zgolj rizičnost pravočasne izpolnitve ne daje podlage za po višini tako nesorazmeren dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbena kazen ima sicer po eni strani pomen utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti, po drugi strani pa pomeni tudi civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti. Višina tako dogovorjenne sankcije pa mora biti v sorazmerju s kršitvijo pogodbene obveznosti. Vprašanje večjega rizika na strani ene pogodbene stranke pa ne daje podlage za sklepanje, da je v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR dogovor, po katerem je pogodbena stranka, na strani katere je izkazana večja rizičnost glede izpolnitve pogodbe, v primeru neizpolnitve dolžna izplačati polovico zneska pogodbene obveznosti, ne da bi bila nasprotna stranka dolžna karkoli izpolniti po pogodbi. Sicer pa je sodišče pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka vezano na trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede utemeljenosti tožbenega zahtevka (1. odst. 7. člena ZPP). Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe (oziroma predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 5.5.1995) tožbeni zahtevek utemeljevala na izstavljenem računu št. 71/94 (A1) za plačilo pogodbeno dogovorjenega avansa v smislu prve alinee 3. odst. 7. člena pogodbe z dne 22.12.1994. Tožeča stranka je uveljavljala torej izpolnitev pogodbene obveznosti in ne plačila civilne sankcije za neizpolnitev obveznosti. Šele v nadaljnjem postopku je kot podlago tožbenemu zahtevku navedla dogovorjeno pogodbeno kazen. Da bi s takšnim zahtevkom uspela, pa bi tožeča stranka morala postaviti konkretne trditve in predložiti dokaze glede neizpolnitve nedenarne obveznosti tožene stranke, zaradi katere je bil dogovor o pogodbeni kazni sklenjen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi 1. odst. 8. člena sklenjene pogodbe razlagalo kot dogovor, po katerem naj bi tožeči stranki pripadala pogodbena kazen v smislu 270. člena ZOR, v kolikor naročnik tožeči stranki ne bo omogočil vstopa tožeči stranki na delovišče, kar naj bi predstavljalo nedenarno izpolnitev pogodbe. Čeprav se ob takšni razlagi postavlja vprašanje dopustnosti takšnega dogovora o posledici neizpolnitve stranske obveznosti naročnika (katerega glavna obveznost je plačilo pogodbene cene), pa bi tudi v tem primeru tožeča stranka morala konkretizirano zatrjevati dejanske okoliščine neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke, zaradi katere je bila pogodbena kazen dogovorjena. Če se je tožeča stranka sklicevala na obveznost tožene stranke omogočiti izvajalcu rušenje objektov, ki je bilo predmet pogodbe, bi kot kršitev oziroma neizpolnitev takšne obveznosti morala zatrjevati in dokazati, da je bila sama pripravljena svojo obveznost izpolniti, pa ji je to tožena stranka onemogočila. V kolikor pa je tožeča stranka s svojo izpolnitvijo čakala zaradi neizpolnjene denarne obveznosti naročnika (plačilo avansa), tožeča stranka plačila pogodbene kazni ne more uveljavljati, saj je takšna sankcija izrecno izključena po 3. odst. 270. člena ZOR. Ker tožeča stranka konkretiziranih trditev glede neizpolnitve nedenarne obveznosti tožene stranke ni ponudila, je s tem podana nesklepčnost tožbenega zahtevka iz naslova pogodbene kazni, v posledici česar tožeča stranka ni izkazala temelja za tako postavljeni tožbenih zahtevek. Ker se tudi sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke kot dejanske podlage za vtoževani zahtevek, je materialnopravno zmotna odločitev, s katero je tožbenemu zahtevku na navedeni podlagi ugodilo, saj bi ga glede na navedeno nesklepčnost moralo zavrniti. Tožeča stranka se je v trditvah, ki jih je podajala tekom postopka, tudi sama sklicevala na pogodbo, ki naj bi jo tožena stranka 12.7.1995 (torej po vložitvi tožbe) sklenila z drugim izvajalcem za dela, ki so bila predmet pogodbe med pravdnima strankama (glej odgovor na pritožbo dne 10.10.1996 in pripravljalna vloga z dne 19.9.2000). Ker tožeča stranka v teh trditvah navaja, da so bili stroški izvedbe del s strani novega izvajalca višji kot je bila cena po pogodbi med pravdnima strankama, je očitno nesporno, da so bila dela, ki so bila predmet pogodbe med pravdnima strankama, izvršena s strani drugega izvajalca. Na ta način je torej tožeča stranka posredno zatrjevala, da predmeta pogodbe med pravdnima strankama ni več. Ob tem je potrebno upoštevati, da ima naročnik do končanja posla upravičenje razdreti pogodbo (629. člena ZOR). Iz nespornih dejstev, da je tožeča stranka za opravljena dela angažirala novega izvajalca, tako izhaja, da je bila pogodba med pravdnima strankama razdrta z uveljavitvijo upravičenja tožene stranke iz 629.čl. ZOR. Zato sta pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti, naročnik pa mora glede na določbo 1. odst. 629.čl. ZOR v takem primeru prevzemniku izplačati škodo v višini razlike med dogovorjenim plačilom in stroški, ki bi jih ta moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta ter tistim, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Materialnopravno zmotna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba med pravdnima strankama ni razdrta.

Trditveno in dokazno breme glede višine škode v smislu 629. člena ZOR je na strani prevzemnika posla, to je tožeče stranke. Tožeča stranka je glede relevantnih okoliščin za ugotovitev višine škode v posledici razdrtja pogodbe postavila zgolj pavšalne trditve. Navedla je, da je morala zaradi priprave na rušenje odložiti vsa ostala naročila, da se ni javljala na druge razpise za pridobitev drugih del in da je zato tožeči stranki izpadel najmanj takšen dohodek, kot bi ga dobila v skladu s pogodbo med pravdnima strankama (1. odst. točke IV. pripravljalne vloge z dne 19.9.2000). Iz teh trditev je razbrati, da tožeča stranka smiselno zatrjuje škodo v višini izgubljenega dobička najmanj v vtoževani višini. Takšno zatrjevanje bi bilo relevantno v kolikor bi bila zatrjevana škoda posledica nedopustnega (oziroma protipogodbenega) ravnanja s strani tožene stranke (odškodninska odgovornost po splošnih načelih odškodninskega prava). Ker pa je imela tožena stranka za razdrtje pogodbe podlago v 629.čl. ZOR, ni mogoče govoriti o nedopustnem ravnanju kot splošni predpostavki odškodninske odgovornosti. Kot rečeno pa 629.čl. ZOR na specialen način ureja odškodninsko odgovornost naročnika v kolikor izkoristi upravičenje do razdrtja pogodbe s prevzemnikom. Njegova odškodninska obveznost je podana ne da bi bil podan element nedopustnega ravnanja. Da pa bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na tej podlagi lahko uspela, bi morala ponuditi konkretizirane trditve o dejanskih okoliščinah, ki jih za ugotovitev obveznosti, ki jo je dolžan naročnik izplačati prevzemniku zaradi razdrtja pogodbe, določa 629.čl. ZOR. Ker tožeča stranka ni ponudila trditev o stroških, ki bi jih imela, v kolikor ne bi prišlo do razdrtja pogodbe (kot odbitne postavke za izračun obveznosti), trditvena podlaga tožeče stranke ne omogoča materialnopravnega preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi na tej pravni podlagi. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2.odst. 350.čl. ZPP, je ob pravilni uporabi materialnega prava glede na trditveno podlago tožeče stranke pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. tč. 358.čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi drugačno odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, je dolžna povrniti nastale pravdne stroške toženkam (1.odst. 165. čl v zvezi s 1.odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo priglašene stroške prvotoženke po stroškovnikih z dne 13.6.2001 (list.98) in 1.12.2004 (list.175), petotoženke po stroškovniku z dne 13.6.2001 (list. 99) ter drugotoženke, sedmotoženke, devetotoženke in desetotoženke po stroškovniku, predloženem na naroku 13.6.2001 (list. 100) upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo. Iz podatkov v spisu in poizvedb, ki jih je opravilo pritožbeno sodišče pri O. s. v L., je razvidno, da so imeli v času, na katerega se nanašajo posamezna opravljena procesna dejanja v smislu citiranih stroškovnikov, pri navedenem sodišču deponirana pooblastila za zastopanje prvotoženke odvetnica D.K., petotoženke odvetnica T.M., drugotoženke, sedmotoženke, devetotoženke in desetotoženke odvetnik B.T. ter drugotoženke, sedmotoženke in desetotoženke odvetnik A.T..

Od priglašenih stroškov prvotoženke ji je pritožbeno sodišče kot potrebne pravdne stroške priznalo po stroškovniku na list. 98 za sestavo revizije 2250 točk, pripravljalne vloge z dne 11.11.2000 1.600 točk ter za zastopanje na narokih 20.9.2000 - 400 točk, 15.11.2000 - 800 točk, 13.6.2001 - 1600 točk, skupaj 6.650 točk, povečano za 19% DDV, oziroma 870.485,00 SIT. Po stroškovniku na list. 175 pa je prvotoženki priznalo za sestavo pritožbe z dne 19.9.2001 - 2000 točk, za zastopanje na narokih 7.7.2004, 1.9.2004, 22.9.2004 in 10.11.2004 - 4 x 375 točk in 1.12.2004 - 750 točk, skupaj 4.250 točk, povečano za 20% DDV, oziroma 561.000,00 SIT. Prvotoženka je tako upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.431.485,00 SIT.

Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče petotoženki priznalo kot potrebne stroške za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 20.9.2000 - 800 točk, 15.11.2000 - 800 točk in 13.6.2001 - 1.600 točk, skupaj 3.200 točk, povečano za 19% DDV oziroma 418.880,00 SIT. Od priglašenih stroškov (list. 100) drugotoženke, sedmotoženke, devetotoženke in desetotoženke po pooblaščencu odvetniku B.T. jim je pritožbeno sodišče priznalo stroške za zastopanje na narokih 15.11.2000 - 400 točk in 13.6.2001 - 800 točk, skupaj 1.200 točk, povečano za 30% po 9.čl. OT in 19% DDV. Priznani stroški tako znašajo 204.204,00 SIT, oziroma 51.051,00 SIT po posamezni zastopani stranki.

Od priglašenih stroškov po pooblaščenem odvetniku A. T. je pritožbeno sodišče drugotoženki, sedmotoženki in desetotoženki priznalo stroške zastopanja na naroku 13.6.2001 - 800 točk, povečane za 20% po 9.čl. OT in 19% DDV. Priznani stroški tako znašajo 125.664,00 SIT, oziroma 41.888 SIT po zastopani stranki. Drugotoženka, sedmotoženka in desetotoženka so tako upravičene do povrnitve vsaka po 92.939,00 SIT, devetotoženka pa 51.051 SIT pravdnih stroškov.

Ker je tožeči stranki obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastala šele z odločitvijo pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče toženkam priznalo od tako dosojenega zneska zamudne obresti šele od izteka paricijskega roka za izpolnitev obveznosti (1.odst. 299.čl. in 1. odst. 378.čl. OZ).

Ker je prvotoženka uspela s pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer za sestavo pritožbe - 2000 točk, povečanih za 20% DDV.